26. april, 2015 / Literatura

Kritično o kritiki, drugič (Prepišno uredništvo)

Veronika
Šoster

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

V četrtek, 23. aprila, je v sklopu Prepišnega uredništva LUD Literature potekalo nadaljevanje torkovega kritiškega večera z imenom Kritično o kritiki, drugič. Moderator Rok Smrdelj je k pogovoru tokrat povabil druge kritike kot na prvem večeru: diskusije so se udeležili Aljoša Harlamov, Tanja Petrič in Ana Schnabl, ki so ob razgibanem pogovoru poskrbeli, da je tudi kritika dobila svojo kritiko.

 

Uvodna iztočnica se je navezovala na vlogo literarne kritike v slovenskem kulturnem prostoru – beseda je tekla o tem, ali bi literatura brez kritike sploh lahko obstajala. Gostje so izpostavili predvsem pomembnost iskanja stika, pa naj bo ta med kritikom in avtorjem, med kritikom in delom ali pa – na kar je spomnila Tanja Petrič – med kritikom in kritikom, saj konec koncev tudi kritiki berejo kolege kritike. Strinjali so se tudi v tem, da domet kritike ni množičen, a je vseeno pomemben del literarnega polja, ki potrebuje refleksijo.

 

Problematizirali so tudi število kritikov. Aljoša Harlamov je osrednjo težavo prepoznal v tem, da kritiki pišejo za preveč medijev naenkrat, zaradi česar teksti posameznega kritika niso konsistentni. Na to temo so povedali še, da jih najbolj moti, ko se kot literarno kritiko zapakira neargumentirane sodbe, ki so objavljene na samooklicanih kritiških portalih (kot je po njihovem mnenju denimo Dobre knjige). Spustili so se še globlje v probleme literarne kritike, kot glavnega so (pričakovano) izpostavili prenizke honorarje, ki vodijo v manj poglobljene kritike ali pa v opuščanje pisanja kritik, saj se druge stvari bolj izplačajo.

 

Veliko govora je bilo o slogu kritike, ki se mora prilagajati mediju, čeprav se kritikov osebni slog vseeno prepoznava na ozadju različnih medijev. Kritika mora seveda prav tako imeti svojo literarno vrednost – to je največkrat zagovarjala Ana Schnabl –, pozabiti pa ne sme na svoje poslanstvo, torej na prodajo knjige in informiranje bralca. Tu se je seveda takoj odprla debata o literarnovednem aparatu, za katerega so ugotovili, da predstavlja oporo (in tudi skrivalnico) mlajšim, manj izkušenim kritikom, Aljoša Harlamov pa je svetoval, naj kritik po vsej sili ne išče teorije v delih, ampak naj teorijo prebere, ponotranji in vzame kot svoje znanje. Pri prednostih in slabostih dolge in kratke kritike je bilo povedano, da pri dolgi prehitro pride do »nakladanja«, a je lažje razviti argumentacijo, pri kratki pa je to težje ravno zaradi nujnega izčiščevanja besedila.

 

Najbolj burna razprava se je razvila ob vprašanju o pomanjkanju nagrad za kritike, saj so gostje predlagali precej radikalne ukrepe, recimo krčenje literarnih nagrad, nagrado za najbolj zlobno kritiko in nagrado za najslabšo knjigo po izboru kritikov (kot opozicijo kritiškemu situ). Aljoša Harlamov, sicer aktualni Stritarjev nagrajenec, je opozoril, da bi potrebovali nagrado, ki ne bi bila omejena na oznako »mlada«, saj se slednje sliši zelo pokroviteljsko, obenem pa izpadejo starejši kritiki z več kilometrine. Pri Stritarjevi nagradi je kot sporno prepoznal to, da jo podeljujejo člani DSP, ki torej s pozicije avtorjev ocenjujejo kritika. Dobra rešitev bi se jim zdela tudi nagrada za posamezno kritiko, ki bi bila stanovska (kakor so tudi druge, literarne nagrade).

 

Beseda je nanesla tudi na »dvoživke«, t. j. na ljudi, ki opravljajo več različnih vlog. Tu je bila najbolj izpostavljena Ana Schnabl, ki bo v kratkem izdala kratkoprozni prvenec, po tem se ji zdi nadaljevanje s pisanjem kritik namreč nehigienično in ga namerava opustiti. Tanja Petrič je pri tej temi osvetlila še svoj vidik prevajalke in povedala, da ji kritiško videnje pomaga pri izboru knjig, ki jih predlaga za prevode. Nazadnje pa ni šlo brez debate o internetu in vsem, kar ta prinaša s seboj. Predvsem je problem v tem, da se zdi, da je sito preširoko, pa tudi v tem, da je boj za publiko večji – to vodi v iskanje pozornosti, ki se manifestira skozi senzacionalne, izrazito negativne in pa trivialne kritike. Kot pozitivno posledico pa so omenili efekt snežne kepe, t. i. funkcijo »share« na Facebooku, s katero se lahko kritike deli s širšo javnostjo – kar, so se pošalili, bi bilo veliko težje narediti na ulici. Počasi bi si vseeno morali priznati, da je prihodnost na internetu, na urednikih pa bo, da dvigujejo standarde zapisanega in objavljenega. Po uradnem delu, ki se je zavlekel čez predpisan čas, je bilo med publiko še mnogo energije za pogovor, kar kaže na to, da slovenski kulturni prostor take debate potrebuje in želi.

 

Optimized-prepisno urednistvo 2015 2