Kristian Koželj: Muzej zaključenih razmerij

Aljaž
Primožič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Zvenelo bo patetično – slovenska poezija je od zmeraj povezana z alkoholom. Predvsem razlitim, ker vsak, ki je kdaj poprijel za pero, ve, da je ta najbolj učinkovit.

 

Če je Menart včasih risal skice hiš, lepih žen in klopic, Kristian Koželj po razlitem konjaku riše majhen otoček, ki se povsem brez balasta zadovolji s tem, da je le zanikrn del Dalmacije, ki ga najde redko kdo. V njegovem pesniškem prvencu vseskozi slišimo valove, ki hladijo sonce. Kot rdeča nit se vleče podoba rajskega otoka, tja pa bralca vedno znova vračajo različne vonjave, saj na tem otoku vse diši, najbolj pa dišijo tisti, ki jih na otoku sploh ni. Nekdo ima vonj po figah (edenski vrtovi), nekdo drug po sandalovini (neimenovana).

 

V Muzeju zaključenih razmerij je bralec, ki nezavedno sede na pesnikov barski stolček, povsem sam, a se hkrati znajde v gneči ljudi, ki so, so bili in nekoč še bodo na praznih belih muzejskih kubusih zamenjali antične kipe bogov in kurosov. Božje naenkrat postane vsakdanje. Sočlovek postane bog in tako vsakdanja stvar, kot je njegova dlan v kako se poslavljam, postane sveti spis, ki ga lirski subjekt naivno ljubi in skoraj fanatično poveličuje. Avtor to svetost brez sramu, a z ogromno spoštovanja do vsake črke posebej, razgrne pred bralca, a mu ne pusti, da bi jo mečkal brez kapljice sentimentalnosti, saj se poigrava zgolj z običajnimi stvarmi, s katerimi se vsi srečujemo vsakodnevno, a se ne zavedamo vseh njihovih skrivnosti (npr. oleander in rožmarin v glinenih loncih iz pesmi dvainštirideset).

 

Kljub konstantnemu motivu plaž, ki nas spremlja v skoraj vsaki drugi pesmi, bi lahko zbirko zaradi njene trdne vezi med skoraj trubadursko pripovednostjo ter liričnostjo postavil kamorkoli, vse od osvetljenih mest do islandskih vasic in klifa /…/ na katerega so / še eni domačini / postavili še en napis / rob sveta /…/, saj je vsak kraj predstavljen zelo ilustrativno, kar lahko povzroči, da v bralčevih mislih prevlada kako drugo (njemu bližje) mesto, a zbirka s tem ne izgubi pristnega »obmorskega« čara. Koželj bralca ne izpusti iz prostora, obdanega s štirimi stenami, kjer se moraš soočiti z vsemi, s katerimi si nekoč navidezno pretrgal vez. Vsaka pesem zase opominja, da so še zmeraj tam. In da jih ti še zmeraj gledaš.

 

Avtor stopa po poti realističnega prikaza sveta, ki je najbolj viden v pesmi torkov večerni prigrizek, kjer se pesnik z ogromno mero ironije poigrava z osamljenostjo. Tovrstna stvarnost nastaja iz čutnih hlepenj (npr. v pesmi vsrkana, kjer iz nuje lirskega subjekta zraste ženska) ali izginja zaradi le teh (npr. v ciklu daršan, kjer se podoba bosonogega dekleta izliva v neoprijemljive pojme).

 

Pesniški prvenec, ki je jeseni izšel pri Hiši poezije v književni zbirki Sončnica, vsa nora od svetlobe, se skozi celoto drži podobnega tempa in sorodnih motivov. Jezik je z izjemo naslovov, kot so lapidis lacrimae, missa brevis, gøta in heima, ki lahko v bralcu vzbudijo radovednost ali morda zgolj bežno zmedenost, preprost, avtor pa ga vsake toliko podkrepi z nekoliko neobičajnimi glagoli, kar se najintenzivneje kaže že v uvodni pesmi / nekoč / ko boš obredel vse oaze /…/.

 

Na koncu zbirke stoji premišljeno izbrana pesem, ki kakor val, ki zajame obalo Koželjevega osamljenega otočka v Dalmaciji, zajame vonj celotne zbirke. Lirski subjekt se v osami zaveda lastne minljivosti, a hkrati ve, da je minljiv samo zato, ker je. In da je, ker so drugi.

 

Menartov konjak pri Koželju tako naenkrat ni več konjak, temveč bolj nekakšen sivi pinot, ki je na okus svež in mlad, na koncu pa narahlo pogreni.