20. oktober, 2016 / Literatura

Ko Un: Pišem v zrak

Veronika
Šoster

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Pesniški glas južnokorejskega mojstra Ko Una je letos segel tudi do nas, s pomočjo pretresljivega izbora njegove poezije z naslovom Pišem v zrak. Čeprav gre prvenstveno za pesniško zbirko, pusti močan vtis tudi pogovor z avtorjem, ki je velikodušno vključen na konec knjige. Iz njega namreč razberemo, da Un ne piše poezije, ampak je poezija – njegovo rahlo in tenkočutno bistvo je nerazdružljivo povezano z vsemi strašnimi in bridkimi izkušnjami, ki so ga naredile takšnega, kakršen je. Naj gre za poskuse samomora, prestajanje zaporne kazni ali spremljanje družbenega dogajanja, vsak odgovor na vprašanje je nova pesem, novo pričevanje o tragedijah: »Ko sem bil majhen, sva s teto, ki me je nosila na hrbtu, vsak dan čakala na mater, ki je v morju nabirala morske alge. Naš obrok so bile alge, zmešane z otrobi. Takrat sem dejal teti: »Teta, naberi mi zvezde. Če jih bomo jedli, bomo siti.« Zvezda je zame pomenila hrano. Ko sem pozneje pisal pesmi, so ljudje pravili, da je zvezda simbol za sanje, zato sem raje utihnil. Sram me je bilo, da sem zvezdo primerjal s hrano, počutil sem se manjvrednega.«

 

Toda negativnost ga ne pokoplje pod seboj, ne prepusti se nihilizmu in obupu. Večkrat se pojavi besedna zveza »iti globlje«, ki deluje kot njegov moto, saj se ne boji razkrivanja in odstiranja bolj krutih, nevzdržnih stvari, da bi lahko pokazal, kaj pomeni biti človek. Vse to s seboj seveda potegne temačnost, a obenem odpira oči: »Trenutno v Basri, v Iraku, / dežuje z neba osiromašeni uran. / Pravkar je umrl dveletni otrok, / ki bi postal dekle z debelimi obrvmi, / ko bi dopolnil dvajset let.« Grozne podobe nasilja, ki ni nikoli brez posledic, so na žalost univerzalne, v pesmi Črta začasnega premirja, ki je v zbirki Poezija, ki sem jo pustil za sabo izšla leta 2002, tako najdemo verz: »Tudi danes sonce zahaja nad 155 milj dolgo bodečo žico.« Človek je človeku že od nekdaj volk, zato še sploh potrebuje glasove modrosti in empatije, kakršen je Unov, ki se ne bojijo pokazati na temnejše odtenke naše družbe. Pri tem nikoli ne moralizira, saj se ne postavlja višje od ostalih, temveč se zaveda, da je tudi sam del človeštva. »Na televiziji slike / afganistanskih otrok na hribu brez ene travnate bilke. / Preživijo tako, da jedo prah. / Jaz pa nisem lačen.«

 

K temu je verjetno pripomoglo tudi to, da je deset let preživel kot budistični menih, blizu mu je namreč budistična filozofija huayan, katere bistvo je povezanost vseh živih bitij z vsemi drugimi v času in prostoru. Zato ne more biti odmaknjen, ne zmore se distancirati, se ne izraziti. »Duše mrtvih pesnikov / vstopajo v naša telesa, / zložijo utrujena krila in se ugnezdijo. / Jaz sem več kot jaz. / Ti si več kot ti. /…/ Začeli smo sami, / nadaljevali pa skupaj. Naš tovor je lahek.« Tudi zato mu je lažje prenašati težo celotnega sveta, vse to gorje in krivičnost, čeprav ga včasih popade jeza, kar se izrazi skozi lirske subjekte, ki kričijo: »Zvežem vse črke. / Zakričim v zrak, / proti zraku, / pobesnelo divjam.«

 

Večinoma pa pesmi spremlja notranja umirjenost, tudi ponižnost. Ta se najlepše kaže v pesmi Nizke gore Azije, v kateri se subjekt obrne stran od veličine Himalaje: »Jaz pa se želim / prikloniti goram, nižjim od 1000 metrov, / množici gora, / in jih ob sončnem zahodu / drugo za drugo nasloviti s spoštljivim imenom.« Gore, sploh azijske, so sicer pogoste v njegovih pesmih, pa tudi druge podobe Azije, od rek, mest, jezer, templjev, osebnosti, verovanj so ključne zanj. Tako ga lastna kultura zaznamuje, vendar ni ozkogled, ravno nasprotno; ker mu je bilo dolgo časa prepovedano potovati, ga vleče tudi drugam, kakor beremo v pesmi Mesta, ki jih želim obiskati: »Modro nebo med rešetkami okna zaporniške celice / je bila moja pot, po kateri sem se vračal.«

 

»Navkljub vsem zlorabam jezika, nasilju, / si ti sam svoj jezik,« zapiše nekje. Lahko mu verjamemo na besedo, saj nič pri njem ni poza, nobena misel prazna, noben aktivizem zaman. Večkrat se je za dobro družbe, ki jo tako zelo čuti, vrgel med leve, in vsakič se je vrnil živ, čeprav z ranami, ki še vedno zevajo med njegovimi verzi. Unov lirski subjekt je čutna preslikava njegovih (ob)upanj, saj pravi »Toliko žalosti je zdrsnilo z moje hrbtenice,« in ob branju si ne moremo kaj, da se ne bi zdrznili ob misli, koliko je bo še moralo.

                         
ko-un_pisem-v-zrak