5. julij, 2016 / Literatura

Knut Hamsun: Glad

Lara
Paukovič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Predstavljajte si mladega intelektualca, ki se preživlja s pisanjem člankov. Ko mu članek objavijo, lahko plača najemnino za sobo, v kateri biva, a ker ni nujno, da mu vsakokrat uspe napisati nekaj objave vrednega, s plačilom pogosto zamuja. Ko ne piše, hodi po Kristianii (nekdanje ime za Oslo) in išče navdih, kar polagoma postaja vse težje, skrbijo ga namreč njegova revščina, osamljenost – in lakota. Glede na to, kako podplačani so novinarji (in pisci nasploh) pri nas, najbrž ni težko – kdorkoli bi se v Sloveniji z začetka 21. stoletja poskušal preživljati izključno samo s pisanjem člankov, bi najbrž kmalu zapadel v prav takšen začaran krog revščine kot nekdo na Norveškem s konca 19. stoletja. Nov prevod Hamsunove v vmesnem času nekoliko pozabljene uspešnice je tako prišel ravno ob pravem času, da vsaj poskusi prevprašati naše vrednotenje intelektualnega dela. To sicer ni njegova edina kvaliteta, občudovanja vredna je tudi spretnost, s katero Hamsun obravnava paleto občutij in lastnosti svojega junaka: od močne volje, evforije, občutka večvrednosti in neomajne vere v dobro vseh ljudi do sramu, nervoze in obupa.

 

Mladenič, čigar imena ne izvemo, namreč ni po naravi pesimist, kot bi morda sklepali glede na mizernost njegove situacije; nasprotno, dneve (vsaj na začetku romana) običajno začenja tako, da razmišlja, ali ga tistega dne čaka kaj, česar bi se veselil. Nadalje sicer prizna, da »zadnje čase bolj tenko piska«, vendar se ob opisovanju svojih življenjskih razmer ne smili sam sebi in ne išče vzrokov za svojo revščino, temveč stanje popisuje objektivno, celo nekoliko nonšalantno: »… postal sem živčen in nepotrpežljiv, nekajkrat sem po ves dan obležal v postelji zaradi vrtoglavice. Kdaj pa kdaj, kadar sem imel srečo, sem lahko od tega ali onega časopisa dobil pet kron za feljton.« Globlje ko prodiramo v roman, bolj pogosto imamo vtis, da se ga pomanjkanje sploh ne dotakne zares, da ves čas računa na to, da se bo že nekako izvlekel. To se mu sicer vsakokrat tudi zares posreči – denar mu kot po naključju uspe napraskati vedno, ko je že prepričan, da umira od lakote – a ni zaradi tega, ker svojo nesrečno usodo na trenutke jemlje zlahka, nič manj tragičen lik. Resnično pretresljivi so odlomki, v katerih bodri samega sebe (»Ni mi bilo hudo in sploh nisem jokal; sploh nisem bil žalosten, nasprotno, bil sem blaženo pomirjen; prav takrat mi niti na misel ni prišlo, da bi lahko bilo drugače.«) ali v katerih mu uspe, da se prepriča, da v resnici pravzaprav ni tako reven in iz istega razloga celo zavrača denar, ki mu ga ponujajo znanci, sploh če v obzir vzamemo to, da pozneje v trenutkih, ko bi se mu morda lahko zgodilo kaj lepega, kaj, česar bi se lahko veselil, njegova beda zopet udari na površje. Tako je denimo med edinim potencialnim romantičnim srečanjem v knjigi, ko ga k sebi povabi lepa ženska, ki ga pozna še iz njegovih boljših časov. V začetni fazi njunega zmenka takoimenovani gladovalec občuti vse, kar bi občutil vsak njegov vrstnik, ko z dekletom, ki mu je všeč, sam sedi v sobi: srce mu glasno razbija, kri mu lije po žilah, njene besede ga omamljajo. Izmenjata si tudi nekaj intimnosti – sprva besednih, kasneje se celo poljubljata, vendar kmalu ugotovi, da v njem ni več tiste nekdanje gorečnosti. »Oh, kako sem bil utrujen! Koliko raje bi samo tiho sedel in jo gledal, namesto da sem s svojimi poskusi vse pokvaril. Nič nisem bil vreden, postal sem cunja.« V upanju, da si bo zopet pridobil njeno naklonjenost, se ji začne izpovedovati, kar dekle najprej prestraši, nato pa gane in ponovno se mu želi približati, vendar junak, tedaj že spet v blodnjavem stanju, ki je posledica lakote, zapusti njeno stanovanje.

 

Brezhibna in glede na situacijo presenetljiva je njegova moralna drža. Tako kot ga revščina ne pahne v željo, da bi škodoval sebi, se izogiba tudi temu, da bi škodoval drugim – prezira vsakršno krajo, laž ali prevaro na splošno, tudi če bi se na ta račun lahko rešil svojega životarjenja. Silno slabo vest ima že, ko zamuja s plačilom najemnine, in ko ga vsaka od njegovih najemodajalk slednjič postavi na cesto, mu ne pade na pamet, da bi poskušal svoje bivanje pod njihovo streho denimo podaljšati z uporabo sile. Le enkrat opehari prodajalca, pa še to ne po svoji volji – kramar mu pomotoma vrne denar, ker misli, da je že plačal. Čeprav je prodajalec napako napravil iz lastne površnosti, junak torej nima nič s tem, se grozovito obsoja in storjeno označi za tatvino. Kaj ga dela tako krepostnega, ni povsem jasno – čeprav verjame v Boga, ni fanatični vernik, ki bi se bal posmrtnega plačila za svoje grehe, zaveda se celo, da ni njegova dolžnost, da živi bolj pošteno kot ljudje okoli njega. A vendarle ostaja pokončen in ne prestopi na “temno stran” – dlje od tega, da sam sebe obtožuje, ker mu poštenost ni dala, da bi sprejel miloščino ali oropal revno vdovo, ne pride.

 

A kaj je pravzaprav huje – izdati svojo moralno držo ali izdati svoje poslanstvo? Če se gladovalec ubrani prvega, je drugo neizbežno. Po dolgem obdobju intelektualnega naprezanja, ko se je vlačil po parkih in ulicah Kristianie in poskušal napisati članek, feljton ali alegorijo, ki bi svetu razkrila njegovo veličino (da urednik objavi nek njegov članek, mu uspe samo enkrat, v prvem delu romana), svoje bivanje v mestu zaključi tako, da se kot fizični delavec vkrca na ladjo, ki odpluje v Anglijo. Ko zapušča Kristianio, se pravzaprav uklanja kruti usodi, ki mu ni nudila dovolj možnosti, da bi razvijal svoj talent – na tem mestu v romanu je močna tudi simbolika, ob odhodu ladje iz pristanišča se namreč okna na vseh domovih močno svetijo, ladja pa odhaja v temo, v neznano. V novi deželi mu verjetno ne bo treba več glodati kosti, si pa ob delu, za katerega se je javil, skoraj zagotovo ne bo mogel obetati intelektualnega napredka. Ne vem, zakaj mi to zveni tako znano – morda zato, ker poznam kar nekaj posameznikov z diplomo iz humanističnih ved, ki so se nekaj časa trudili, da bi jim ustvarjanje plačalo vsaj nekaj računov, potem pa pristali v gostinstvu ali prodaji, kjer je njihova kulturna produkcija pričela stagnirati ali pa se je popolnoma ustavila. Samo v razmislek.

               
32585