24. april, 2015 / Literatura

Kdo bo plačal račun za umetnost? (Slovenski dnevi knjige 2015)

Lara
Paukovič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

V okviru Slovenskih dnevov knjige se je v torek, 21. 4., v Trubarjevi hiši literature odvila približno uro in pol dolga debata o financiranju knjig in umetnosti. Pogovor je vodil Aljoša Harlamov, pogovarjali pa so se pisateljica Urška Strle, predsednik DSP Ivo Svetina in Luka Vidmar z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.

 

Slednji je dobremu ducatu publike pobliže predstavil predvsem fenomen mecenstva, ki je v slovenskem prostoru zaznamovan z delovanjem Žige Zoisa. Kasneje je spregovoril tudi o služenju denarja na področju umetniškega trga, kjer lahko posameznik npr. pokupi likovna dela nepoznanega mladega slikarja, ga spodbuja in njegova dela potem prodaja za višjo ceno. V kakšnem smislu to vpliva na umetniško vrednost del, je seveda delikatno vprašanje, vendar je Vidmar financiranje umetnosti iz zasebnega kapitala kasneje pojasnil kot učinkovito prakso iz preteklosti, ki je tudi danes ni potrebno zavračati. Sploh ne v imenu umetniške kvalitete, saj državni denar ni nujni garant zanjo.

 

Debata se je nadaljevala z omembo nekoliko aktualnejšega primera – zavrnitve denarnega dela Jenkove nagrade lanskoletne dobitnice Anje Golob. Ivo Svetina je poudaril, da ceni delo pesnice, vendar naj bi z zavrnitvijo bolj kot na problem opozarjala nase. Po njegovem je vsak denar umazan, potrebno pa bi bilo efektivnejše delovanje slovenske politike. Ta bi kot državni servis morala postoriti marsikaj, npr. dokončno odpraviti davek na knjigo, prenehati varčevati pri sredstvih za nakup gradiva slovenskih knjižnic, dokončno bi morali odpraviti tudi fotokopije v osnovnih šolah.

 

Strletova je poudarila, da je potrebno ceniti gesto Anje Golob, saj prekerna situacija literatov nikakor ni tako udobna, da bi to počeli iz kaprice. Poleg tega vidi možnost za boljšo situacijo umetnikov predvsem skozi javno razpravo o tem, v kakšnem kapitalizmu živimo oz. želimo živeti. Opozorila je na problem zaposlovanja umetnikov s statusom samozaposlenega v kulturi, ti namreč skorajda nimajo možnosti priti do redkih optimalnih delovnih mest, saj jih zasedajo starejši, ki tako onemogočajo dinamiko kulturnega prostora. Iz lastnih izkušenj je potrdila, da štipendije, sploh pa državni denar, nikakor ne škodijo umetniku, kapital namreč lahko »razvaja« samo tako, da zahteva, da ustvarjaš vedno več. Opozorila je še na neustreznost termina trg za slovensko kulturno sceno, saj tega po njenem nikoli ni bilo, bila pa je javnost. Ta bi po njenem morala začeti umetnike tretirati drugače kot golo nevarnost, ki odžira. Na tej točki se je debata konstruktivno zaključila in večina je odhitela po nadaljnjih opravkih, povezanih s festivalom.

 

Optimized-Old_Books_02