Katarina Marinčič: Po njihovih besedah

Kaja
Dragoljević

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Ne bi me presenetilo, če bi se v podporo te »strašne, strašne knjige« (kot jo je označil Aljoša Harlamov) ustanovil nekakšen fan club bralcev, recenzentov in kritikov. To trapasto »možganskonevihtno« misel mi je verjetno vzbudilo hipnotično veselje, ki človeka tu in tam zapopade ob leposlovju. Obstajajo pač knjige, ki nas spremenijo (in to v čisto individualnem smislu). So pa tudi knjige, ki v čisto individualnem smislu navdušujejo več ljudi. Problem se pojavi, ko so individualno navdušeni posamezniki primorani svoj individualni naboj umetno nevtralizirati, npr. za namen literarne kritike ali recenzije. V tem primeru sta samo dve možnosti: prisilno iskanje trivialnosti v imenu kvazi težkofrajerskih bralnih navad ali pa preprosto služenje tabuizirani, a v tem primeru sladki, sladki funkciji recenzije – promociji.

 

Ja, preberite knjigo. Možni stranski učinek je (kot vedno) ta, da se vam bo potem mogoče zdelo, da se svet deli v dve skupini – tiste, ki so knjigo prebrali, in tiste, ki je niso. Ampak … So what?

 

Zgoščeno in z izrazitim smislom za detajl Katarina Marinčič navidez lahkotno, a prav zaradi tega mojstrsko prepleta več zgodb, v prvi vrsti so to tri biografije – pisatelja pustolovskih romanov Karla Maya; bogatega trgovca in strastnega arheologa Heinricha Schliemanna ter šefa protiobveščevalne službe P. v »neimenovani deželi«, ki jo lahko prepoznamo kot Ceaușescujevo Romunijo. Vsakemu od njih pripada svoja forma – Mayeva zgodba je dramatizirana, s pitoresknimi didaskalijami; o Schliemannovih kulturnih zanimanjih in splošnoživljenjskih dognanjih beremo v ličnih heksametrih (in v prozi); P. se razkriva v memoarih, kakor se za bivšega agenta tudi spodobi. Zgodbam vzporedno sledimo skozi proces nastajanja prek četrtega lika: pisatelja Pavla, ki zmeraj je »trdno verjel, da zgodbe so vse že na svetu:

važne in majhne stvari, ki zares so ljudem se zgodile,

skupna pisateljska last so, pomembne, a vendar drugotne;

bistven je vselej način, kako zapopadeš celoto.«

 

Med gledališko uprozoritvijo dramskega dela romana se pojavlja še en lik, to je ženska iz pete vrste, ki budno spremlja odrsko dogajanje in občasno komentira Pavlovo dramo, ob neki priložnosti se npr. pritožuje nad zbori, ki se pojavljajo v dramatiki in vedno samo »blefirajo, nalašč se zapletajo v dvoumja in protislovja«.

 

Karla Maya, svoj čas priljubljenega pisca, poznanega predvsem po pisanju o Bližnjem vzhodu in Daljnem zahodu in po tem, da je ustvaril junake, kakršna sta Winnetou in Old Shatterhand, spremljamo od izvorne družinske revščine do kasnejšega družbenega vzpona. Ves ta čas je May neločljivo povezan s prevaro: od konkretnih sleparij, zaradi katerih je moral odsedeti nekaj (sicer dobro izkoriščenih) let v zaporu, do prevare, ki zadeva fikcijskost njegovega pisanja. Podobna tematika navdušuje tudi bogatega Heinricha Schliemanna, ikono iskanja resničnosti v fikciji, za katerega pisatelj Pavel pravi:

»Vseh svojih zmot največjo zagrešil je v pustem poskusu

vdajanja tisti slabosti, ki rečemo zdrava ji pamet

 

Schliemannova intimna, družinska plat življenja je prav tako kakor njegovo poslanstvo neločljivo povezana z lažnivostjo oz. z razkrivanjem le-te. Raziskovanje ostankov Homerjevega časa in poglobljen študij jezikov sta pravzaprav iskanje globljega pomena v stvareh. Če May z besedami ustvarja iluzijo, Schliemann vse svoje bivanje posveča temu, da bi v fiktivni besedi (v Homerjevih epih) dokončno našel resnico, tako občo kot tudi svojo intimno. Bivši šef protiobveščevalne službe P. pa pri svojem delu in v odnosu do svoje hčere D. seveda eklektično izrablja (in opazuje) metode prikrajanja resnice, pri čemer je beseda pogosto uporabno orodje – in prav v tem soočanju z lažnivostjo so si ti trije liki sorodni.

 

Vendar roman Po njihovih besedah v zameno za bralski užitek od bralca (ali Bralca, ta je namreč tudi ena od oseb romana) ne zahteva nujno shematiziranih primerjav in poglobljene analitičnosti, kot bi lahko sklepali iz zgornjega odstavka. V njem je mogoče čisto spodobno uživati že zaradi sloga, zanimivih enciklopedičnih vložkov in splošnih življenjskih ugotovitev, ki jih lahko konec koncev beremo tudi kot nasvete za lažje delovanje v svetu. Prav zato, ker je banalnost opisana tenkočutno in prefinjeno, a ne pretenciozno, in zaradi rabelaisovskega posmeha vzvišenemu moraliziranju, se zdi nepredstavljivo, da v Po njihovih besedah ne bi vsak našel delčka tega, kar se v literaturi sploh išče.

 

Velika odlika romana je definitivno humor, posebno če upoštevamo slovensko literarno sceno, vajeno grenke razcepljenosti med lepotami domovine in trpko tragiko izseljevanja ter družinskih sporov s pretežno moškimi vlogami ali nezmožnostjo sloge. V tem smislu je Katarina Marinčič inovativno presegla normo in to ji je (verjetno) uspelo prav s postavitvijo literarnih oseb v tako raznolike dežele, kar je pri motivaciji in mentaliteti dosledno upoštevala, kot npr. pri civilizacijskem trku Karla Maya z estetskimi standardi arabskega sveta glede žensk. Raritetnost romana pa še podkrepi odsotnost satire na slovenstvo ali vsaj kritike lika slovenceljna, ki nam jo pogosto godi brati, da lahko potem še bolj upravičimo svoje pritoževanje. Branje romana Po njihovih besedah je definicija joie de vivre, ki jo bralcu nudi avtoričina konstantna avtentičnost, zapakirana v ironiijo, ki se etablira kot modus cogitandi in modus vivendi romana.

 

Dulce et utile, absolutno.

 

Optimized-Po-njihovih-besedah_bookfull