• Datum objave: sobota, 12. marec 2016
  • Kaj berejo?: Manca G. Renko

    Tokratni seznam je pripravila Manca G. Renko. Odgovorna urednica AirBeletrine, asistentka na Fakulteti za humanistične študije, mlada raziskovalka na Inštitutu za zgodovinske študije UP ZRS in ljubiteljica kakovostne literature. Knjige, za katere se je odločila, so tiste, ki so tako ali drugače pomembno zaznamovale določeno obdobje njenega življenja.

     

    Beatrix Potter: Zbrane povesti Beatrix Potter (Otroštvo)

     

    Babica me je za šesti rojstni dan peljala v knjigarno in rekla, da si lahko sama izberem knjigo. Z več sreče kot pameti sem se odločila za najlepše zgodbe, ki so me naučile, da imajo živalice polnejše notranje življenje od večine ljudi, za povrh pa še tople kožuščke in mehke smrčke ter jih je mogoče imeti celo življenje brezpogojno rad.

     

    Ferenc Molnár: Dečki Pavlove ulice (Zgodnja najstniška leta)

     

    Mladinski roman o pogumu, načelnosti in zanosu, o prijateljstvu in idealih, o boju za prostore svobode, ki jih je nemogoče ubraniti, tudi če plačaš z življenjem. Vsaka žrtev, pa naj bo še tako plemenita, je nesmiselna, ker bomo, ne glede na vse, poraženci usode. Vse to v enem samem mladinskem romanu, ki bi se lahko dogajal tudi v vaši ulici ali v slehernem srednjeevropskem srcu.

     

    Emily Brontë: Viharni vrh (Najstniška leta)

     

    Viharni vrh je bil prvi roman za odrasle, ki sem ga prebrala. Občutek zmagoslavja je bil tako velik, da znam zadnji odstavek romana še vedno na pamet, vame se je usidral skupaj z občutkom, da po tej prelomnici nič več ne bo, kot je nekdaj bilo.

     

    Lev Nikolajevič Tolstoj: Ana Karenina (Mladost)

     

    Ob prvem branju sem bila Ana, ob drugem branju sem bila Karenin in ob tretjem branju sem bila Levin. To je roman za vse čase in vse ljudi, o vseh časih in vseh ljudeh, ena knjiga, ki jo je mogoče brati celo življenje.

     

    Virginia Woolf: Lastna soba (Skorajšnja odraslost)

     

    V letu, v katerem sem prišla do lastne sobe, sem začela brati tudi Virginio Woolf, ki mi je vsaj desetletje postavljala zidove, ki jih kljub veliki želji nisem zmogla prebiti. Ko mi je končno uspelo, sem se počutila, kakor da svet razumem za spoznanje bolje, hkrati pa sem se naučila precej elegantno preslišati poved: ”Saj, potem boš pa kabinet enkrat lahko spremenila v otroško sobo.”

    Sorodni članki: