• Datum objave: nedelja, 23. oktober 2016
  • Kaj berejo?: Jurij Hudolin

    V tem trenutku, ko sedim na vrtu in gledam mehko istrsko pokrajino in vonjam sivko in rožmarin in se mi ne ljubi obrati tistih nekaj oljk, so me prešinile knjige, ki sem jih prebral večkrat, a je daleč od tega, da bi rekel, da so moje najljubše (to si ne bi drznil trditi za nobeno knjigo), so mi pa drage, vsekakor, saj ima vsaka svoj endemičen pečat svojevrstnih pripovedovalcev in velikih negovalcev stila. To so knjige, ki jih je zavesti posredovala podzavest, kar za mojo bralsko vnemo zagotovo nekaj pomeni.

     

    William Faulkner: SVETLOBA V AVGUSTU

    Ameriški jug je zakladnica velikih zgodb, William Faulkner pa dandy s posebnim stilom in izročilom, ki ga skušajo še danes posnemati; proze ameriškega juga si brez njega ne moremo predstavljati, kar pričajo tudi številni vplivi, tudi na današnje generacije. Poleg kratkih zgodb, Krika in Besa, je tukaj tudi Svetloba v avgustu, kruta, a vendar senzibilna pripoved, kako moč postane nemoč in obratno, recipročno, to pa zmorejo le redki.

     

    Fjodor Mihajlovič Dostojevski: IDIOT

    Veliko kratov sem premišljeval, koliko manj mojstrovin bi veliki Fjodor napisal, če ne bi bil odvisnik od iger na srečo. Pisati take knjige, ki jih nemara pozna vsak povprečno literarno izobražen, s tako koncentracijo in minuciozno vivisekcijo človeških mentalnih arhitektur, pod presijo velikih dolgov in z zasvojenostjo okrog vratu, potem si dvojni endem. Od vseh njegovih knjig najraje posegam po Idiotu, ta me spominja na vse in vsakogar in mi več kratov očita lekcijo, nič moralično, temveč tako, da se spremeni v ogledalo.

     

    Italo Svevo: SENILNOST

    Ko sem se iz Ljubljane v petem razredu preselil v Pulj in se od tam v tretjem letniku srednje šole vrnil, mi v spominu ni toliko ostal Pulj, bolj Trst. Čeprav sem v njej živel in imam še danes veliko prijateljev, se mi je tisti tedenski obisk Trsta najbolj zapisal v spomin, ki je čist in brez reminiscenc. Danes ni kaj več drugače, saj grem skoraj vsak teden, sploh, če sem v Istri, v Trst na espresso in tam vidim: Joycea, Rilkeja in Sveva; slednji je napisal tri izvrstne romane, naj bo danes Senilnost.

     

    Erich Maria Remarque: NA ZAHODU NIČ NOVEGA

    Erich Maria Remarque je avtor številnih romanov, scenarijev in dram, med katerimi velja omeniti Noč v Lizboni, Na zahodu nič novega in Slavolok zmage. Čeprav kvalitativno precej niha, je pravi in povsem svoj glasnik nekega časa, ko je ves svet migriral, bežal in se pobijal med seboj, zdaj pa ni kaj več drugače. Njegovi emigranti so vsi po vrsti posebneži in čeprav imajo težka življenja, ne zapadajo v defetizem in obup, povsod ga preveva vitalizem, žegnan z mestoma kičastim, vendar popolnoma svojim slogom.

     

    Srđan Valjarević: COMO

    V zadnjih petnajstih letih sem zaradi rezidenc in štipendij in prevodov obiskal vsaj toliko držav po vsem svetu, vendar nikoli nisem jemal štipendije s tako veliko žlico, kakor si je to privoščil Srđan Valjarević v Comu. Literarna štipendija, kjer ni literature, temveč samo in zgolj življenje, hedonizem, pijančevanje, ljubezen in seks, norčevanje iz filistrov in zadrtih intelektualcev, ki tekmujejo med seboj, kdo ima več referenc … Odlično in kratkočasno pisanje, ki je tako komunikativno, da bralec ne ve, da bere … Knjiga, ki jo literarne mesije sovražijo.

     

    Sorodni članki: