• Datum objave: sobota, 11. junij 2016
  • Kaj berejo?: Aljaž Koprivnikar

    Tokratni seznam je pripravil Aljaž Koprivnikar, pesnik, literarni kritik in doktorski študent slovanskih literatur na Karlovi univerzi v Pragi.

     

    »Izbrati pet knjig, ki so na nek način zarezale v moje življenje, je dokaj zahtevna naloga. Že od majhnega namreč gradim labirinte knjig znotraj možganske skorje, znotraj svojih knjižnic v nastajanju, ki se nahajajo v Ljubljani, Domžalah, Valdepianu ter v zadnjih letih v Pragi in Berlinu. Ker je skorajda nemogoče iz police izvleči zgolj pet naslovov in ker s pretekanjem časa vsake toliko premešam svoje najbolj priljubljene naslove, bom izpostavil pet tistih (in še to zgolj proznih del), ki jih v zadnjem času bodisi prebiram znova bodisi berem na novo. In se pri tem izognil sentimentalnim pogledom v otroštvo, kjer se je moja bera začenjala s pravljicami Svetlane Makarovič, bratoma Grimm, Saint-Exuperyjevim Malim princem ter Srečnim kraljevičem Oscarja Wilda, ali pa na frankofilsko obdobje z začetka mladosti, ko sem se spoznaval s Michelom Houellebecqom ter Fredericom Beigbederom, torej z deli, ko so na nek način zagotovo vplivala tudi na sedanjega mene.«

     

    1. Elena Ferrante: Dnevi zavrženosti

    Tudi sam se ne morem izogniti temu »evropskemu avtorskemu fenomenu«. Dnevi zavrženosti, še bolj pa kasnejša dela iz Neapeljskega cikla, so me navdušili. Če ostanem pri avtoričini drugi izdani knjigi in njenem prvem v slovenščini izdanem romanu Dnevi zavrženosti, lahko zapišem, da so se me v času, ko sem jih bral in ko sem bil v dokaj podobni situaciji ujetosti med štiri stene praškega stanovanja, dodobra dotaknili. Izjemno ganljiv in izčiščen slog, s katerim Ferrante prikaže protagonistkino zavrženost skozi razplet medčloveškega odnosa ter pri tem boleče razgaljanje pri osebnem zdrsu v boj s samim sabo, daleč presega »banalnost« zgodbe, ki se prej ali slej lahko zgodi vsakemu izmed nas. Odsotnost velike zgodbe, ko včasih potrebujemo svoje štiri stene in norost, da se naučimo spopasti s svojo malo zgodbo.

     

    1. Knut Hamsun: Glad

    Z veseljem pričakujem nov slovenski prevod tega na pol pozabljenega skandinavskega pisatelja, katerega spregledanost morda lahko pojasni njegovo simpatiziranje z nacizmom. Delno avtobiografski roman Glad, ki skozi interni monolog in ob odsotnosti kakršnekoli logike prikazuje življenje mladega pisatelja in njegovo zapadanje v norost kot posledico lakote in revščine, je skrbna psihološka analiza ter nujno čtivo za pripravljalce novega slovenskega kulturnega modela. Delo, četudi napisano konec 19. stoletja, ki v podtonu nosi literarni program ter prikazuje temne strani sodobne civilizacije, je zavoljo lika stradajočega pisatelja, ujetega v večni krog lakote, ko ta ne more pisati brez hrane, a mora ves čas pisati za hrano, namreč aktualno in dobro služi kot splošno opozorilo na sočasno problematiko kulturnih delavcev na slovenskih tleh.

     

    1. Marguerite Yourcenar: Hadrijanovi spomini

    Najljubša knjiga izpod rok »besedne aristokratinje« Marguerite Yourcenar, katere opus izredno cenim. Njena izjemna sposobnost opisovanja človeške usode me je začarala v Labirintih sveta, še toliko bolj pa v njenem osrednjem delu Hadrijanovi spomini. Delo, ki bi ga lahko označili kot zgodovinski, filozofski, zavoljo besednega bogastva in izbrušene stilistike pa tudi kot poetični roman, je besedna mojstrovina, ki prefinjeno prepleta zgodovino in literarno imaginacijo, ob tem pa bralcu omogoča samorefleksijo ter ga pomenljivo usmerja k sprejemanju lastne minljivosti.

     

    1. Milorad Pavić: Hazarski besednjak

    Pravzaprav mi je ljubih kar nekaj del Milorada Pavića, vsekakor pa izstopa kultni roman-leksikon Hazarski besednjak. Literarna igra v treh majhnih enciklopedijah, ki je na voljo v dveh različnih knjigah – ženski in moški, si med seboj podaja zgodovinskost in čisto literarno fikcijo. Imaginacija, ki nelinearno ustvarja interaktivne literarne labirinte in sestavljanke z odprtimi strukturami, je naravnost osupljiva. Avtor, zavoljo katerega lahko govorimo o »balkanskem magičnem realizmu«, nas opominja na to, da je literatura s svojo kompleksnostjo lahko izjemno zabavna in vzpostavlja stik z bralcem na mnoge različne načine – pristop, ki ga v večini primerov pogrešam v slovenski literaturi.

     

    1. Ladislav Klíma: Utrpení knížete Sternonhocha

    Kot zadnjo knjigo sem sicer želel na seznam uvrstiti kakšno slovensko delo, vendar pa me je v zadnjih letih redkokatero domače delo (z izjemo poezije) prepričalo v takšni meri kot denimo češka literatura, celo tista z začetka prejšnjega stoletja. Morda še posebno ta, saj ne glede na ujetost v preteklosti s svojo svežino sega do današnjih dni. Eno zanimivejših imen češke literarne zgodovine je nedvomno spregledani Ladislav Klima, ki s svojim ekspresionističnim libretom Trpljenje princa Sternenhocha v svojem radikalnem subjektivizmu izjemno prepričljivo meša Nietzschejansko filozofijo s svojim vseživljenjskim prizadevanjem postati Bog oziroma absolutna volja. Zgolj podatek, da je avtor nekaj časa zavoljo revščine in zavrženosti jedel praške podgane, ob tem pa napisal dela, ki očarajo s svojo grotesknostjo, perverzijo ter dobro premišljenim mešanjem literarnih žanrov, je dovolj, da lahko zapišem, da pomete celo z nekaterimi slovenskimi nagrajenimi deli zadnjih nekaj let.

     

    Sorodni članki: