1. maj, 2016 / Literatura

Juan Gabriel Vásquez: Zvok stvari, ki padajo

Mateja
Arnež

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

So knjige, ki dajo bralcu že po prvih nekaj straneh slutiti, da je ne bo mogel odložiti. Obstajajo takšne, s katerimi se ne bi želel ukvarjati niti minute več. In tiste, ki ne prevesijo tehtnice na noben pol. Pa take, ki te pustijo ravnodušnega. V posebno kategorijo pa spadajo tiste, ki se berejo v obliki sinusoidne krivulje. Roman Juana Gabriela Vásqueza, Zvok stvari, ki padajo, spada vanjo. Zanimanje namreč priteguje do vrhunca, nekaj časa vztraja na njem, nato pa brez pravega razloga popusti. In to ponavlja. Potem se konča in za njim ostane še dolga sled in spraševanje o številnih nedokončanih motivih, briljantnih domislicah, pretiranih ustavitvah na posameznih odsekih, odličnem prikazu duha časa. Nedvomno ima potencial za tisto nekaj več, ki mu je leta 2011 prinesel literarno nagrado Alfaguara in leta 2014 International Dublin Literary Award, čeprav ni v celoti izkoriščen.

 

Pisatelj kot potomec posebne vrste kolektivnega spomina Južne Amerike na nek način nadaljuje zgodbo, ki so jo pisali že predhodni literati tega kontinenta. Na G. G. Márqueza se namreč spomnimo že na samem začetku, kjer se prvi stavek po uvodnem delu začenja enako kot v njegovi Kroniki napovedane smrti – »Na dan svoje smrti …«. Ne pretirano optimistična napoved dogajanja vseskozi daje slutiti na tisto glavno bolezen Bogotčanov številnih obdobij: strah, ki se je prenašal medgeneracijsko. Bili so žrtve sistema in trgovanja z drogami, resignirani, diagnosticirani kot agora- ali klavstrofobiki. Vezivno tkivo njihove družbe je predstavljala smrt. Ta je bila sprožilec spominjanja protagonista romana, profesorja prava Antonia Yammara, ki mu naključno srečanje z nekdanjim zapornikom Ricardom Laverdejem popolnoma spremeni življenjsko pot. Spoprijateljita se v bilijardnici in ko odhajata iz nje, postaneta žrtve zgolj enega izmed 16 ubojev neke noči. Yammara preživi, vendar mu bolnišnični dnevi minevajo »od bolečine do morfija«. Laverde fizično premine, kot metafora pa zaživi naprej, saj postane neizogibno vpet v bolnikovo razmišljanje in njegovo življenje.

 

Pripoved je zaradi začetnega dogodka vseskozi sestavljena iz napovedovanj in kasneje uresničenih predvidevanj, s čimer je bralec usmerjan na prihajajoče dogajanje. Kljub temu pa manjkajo glavni deli sestavljanke in prav ta mesta, ki si jih je treba zapolniti, dajejo delu detektivski, domala kriminalni značaj.

 

Yammaro namreč žene želja po odkrivanju. Intuicija mu razkriva, da so nekateri dogodki njegovo življenje spremenili bolj, kot bi si želel, zato se odloči raziskati Laverdejevo življenje. Slednji je v zadnjih dneh svojega življenja vzhičeno čakal na prihod žene iz Amerike in izvedel, da je njeno letalo strmoglavilo. Posnetek črne skrinjice aviona pride v roke tudi Yammari in ga privede do njune hčere, Maye Fritts, s katero skupaj sestavita življenje njenega očeta.

 

Če ima prej bralec vseskozi občutek, da pisatelj nalašč zaustavlja dogajanje (ko na začetku pretirano podrobno opisuje Yammarovo razmišljanje in njegovo skromno življenjsko dogajanje), išče posamezne delčke zgodbe in ne ve točno, na kateri tir naj jo spelje, saj se malce ustavlja pri Yammarovi karieri in pričakovanju otroka s študentko, nekoliko pa pri Laverdeju, sedaj končno sestavi smiselno pripoved, jo opremi s psihologijo celega naroda, njegovih generacij, načina življenja in gledanja na Kolumbijo. S pomočjo jezikovnih sredstev in slogovnega oblikovanja vzporeja preteklost, sedanjost in prihodnost ter ustvari »zgodbo, ki se je zgodila in se bo še dogajala.« Zgodbo, v kateri slišimo padce biljardnih žogic v luknjo, letal in ustreljenih ljudi. Zgodbo, v kateri »je nekaj najbolj žalostnega, kar se lahko zgodi človeku, da ima lažne spomine«, saj si jih mora na podlagi nepopolne resnice sestaviti sam. Zgodbo, ki se je Vásquezu kljub razdrobljenemu začenjanju spisala dostojno in bo skupaj z ostalimi deli literarnih velikanov obstala kot pomemben dokument kolumbijske generacije ’77. Morda ne najpomembnejši, a vendar.

                                   
2016-03-30-zvok-stvari-ki-padajo-54434