23. februar, 2015 / Literatura

Jonathan Franzen: Kako biti sam

Katarina
Kogej

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Jonathan Franzen, znan ameriški pisatelj in esejist, ni tuj niti slovenski bralski javnosti. Poleg dveh romanov (Popravki in Svoboda) je v slovenščino prevedena tudi njegova avtobiografija z naslovom Območje nelagodja. Najnovejše prevedeno delo, Kako biti sam, pa je zbirka esejev, ki je sicer v izvirniku izšla že leta 2002. Sestavlja jo štirinajst besedil, ki jih je Franzen napisal med leti 1995 in 2002 in so pred knjižno objavo izhajala v revijah The New Yorker, Details in Harper’s.

 

Prav po zadnji omenjeni reviji je vzdevek dobil odmevni “esej za Harper’s”, ki pa ga je zaradi nerazumevanja javnosti Franzen za izdajo v zbirki preoblikoval in na novo naslovil z vprašanjem Zakaj bi se trudil? S pozicije avtorja uspešnic, ki jo je kasneje še utrdil z romanom Popravki, v njem v nekoliko resigniranem tonu opisuje, kako je imel kot mlad avtor težave z razumevanjem medijskega pompa, ki je nadomestil pričakovan in želen odziv družbe iz časov, ko je roman še imel vzgojno moč. Zaton ameriškega družbenega romana, kot ga je razumel, ga je spravljal v depresijo, molk in nato osamo. Kot romanopisec se je v kulturi, kjer je branje očitno nezdružljivo s sodobnim življenjem, počutil povsem odveč. Zakaj bi se torej trudil? Kakšno dolžnost ima pisatelj, če jo sploh še ima; koga mora njegovo pisanje nagovarjati, ga lahko sploh še kdo sliši? Da bi našel odgovore na ta vprašanja, se Franzen obrne vase in izpostavi rdečo nit esejev v zbirki, pomen samote: »Bralce in pisce združujeta potreba po samoti in iskanje bistvenosti v času vse večje efemernosti: združuje ju njuno seganje navznoter – prek tiskane besede – in iskanje poti iz osame.«

 

Nakazana tesna povezava teh dveh entitet kajpak pomeni, da se v dobi tehnološkega potrošništva v neugodnem položaju poleg pisca nahaja tudi bralec, ki mu Franzen namenja esej Bralec v izgnanstvu. Samoto, ki jo zahteva branje, se zdi vse težje doseči, za kar Franzen večkrat odkrito obtoži televizijo (in se hkrati še pohvali s tem, da je svojo podaril prijatelju). Naravi veze med bralcem in pisateljem pa je posvečen esej Gospod Zahtevni, ki ga začenja v iskanju odgovora na vprašanje svojih bralcev, komu so pravzaprav namenjeni njegovi romani. Kot izhodiščno točko predstavi dva modela dogovora med pisateljem in bralcem: Statusni in Pogodbeni, pri čemer je v prvem primeru vrednost dela neodvisna od sprejema bralcev, v drugem pa je avtor dolžan upravičiti bralčevo zaupanje. Kompleksno problematiko teh dveh modelov nadalje izpostavlja prek svojega branja in dojemanja del ameriškega pisatelja Williama Gaddisa, čigar prvenec Prepoznavanja izpostavi kot najzahtevnejšo knjigo, ki jo je kadarkoli prostovoljno bral – in bil ob njej zmožen uživati.

 

Sicer pa eseji tematsko niso omejeni. V prvem eseju, naslovljenem Očetovi možgani, prek problema Alzheimerjeve bolezni, ki je zaznamovala njegovega očeta in navdihnila lik Alfreda Lamberta iz Popravkov, izpostavlja krhkost lastne individualnosti. Pri tem se spretno izogne melodramatičnosti, ne da bi ob tem izgubil čustveni naboj. Spet drugi eseji so manj osebni in obravnavajo splošnejše tematike, praviloma vezane na Združene države Amerike. Franzen v Nadzornih enotah piše o ekonomiji v ozadju gradnje zaporov v Koloradu, v eseju Izgubljen med pošto išče razloge za katastrofalno stanje poštnega sistema v Chicagu, Sejanje pepela pa je esej, namenjen vprašanju moralne odgovornosti tobačnih družb. Tudi te eseje z mnenji, komentarji in opazkami zaznamuje Franznova persona, kar je predvsem zaradi vztrajnega kritiziranja tehnološkega napredka včasih že nekoliko utrujajoče, a ga rešuje čut za samoironijo. Poleg tega vseskozi obsoja tudi izginjanje javnega prostora, ki ga nadomešča nasilno vdiranje tuje zasebnosti v njegovo, pri čemer ga moti tako cigaretni dim soseda kot članek o aferi Lewinsky iz eseja Cesarska spalnica, ki je tej temi posvečen v celoti. Toda bržkone so njegovi pomisleki spričo družbenih omrežij, ki bolj kot kadarkoli brišejo mejo med zasebnim in javnim, dandanes le še bolj na mestu.

 

Kako biti sam je zbirka, ki s svojo vsebinsko pestrostjo odpira veliko vprašanj, od katerih vsako zahteva poglobljeno obravnavo. Toda tisto bistveno, kar želi povedati Franzen in kar ostaja aktualno, je zavedanje, da sta tako branje kot pisanje po svojem smislu samotni početji. In da je znati biti sam pravzaprav že umetnost.

                         
Jonathan-Franzen-Biti-sam