5. marec, 2017 / Literatura
Anja Grmovšek (1993) zaključuje magistrski študij slovenistike ter primerjalne književnosti in literarne teorije. V prostem času je literarna urednica spletne kulturne platforme Koridor – križišča umetnosti, urednica za poezijo pri literarni reviji Novi zvon, bere, piše pesmi in gleda nogomet. Rada si domišlja, da bo nekoč izdala pesniško zbirko in si v živo ogledala finale Lige prvakov.

Jernej Kusterle: Tipkopisi: Geneza

Anja
Grmovšek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Če sama beseda geneza, kakor je naslovljena tudi pesniška zbirka Jerneja Kusterla, pomeni izvor, ki se najpogosteje povezuje s svetopisemsko zgodbo o stvarjenju sveta in človeka, pesmi, združene pod tem naslovom, prinašajo neko povsem samosvojo, drugačno, predvsem pa izvirno pesniško govorico, ki svet gradi in sestavlja na novo.

 

Zbirka je razdeljena na štiri tematske sklope (Pozlačeni kljuni trgajo svinčene veke, S papirja ne znava pobegniti, Kupid igra pogrebca in [š]tudent obvešča študente, da je [l]ep dan za smrt), vsakega pa uvaja moto, ki na nek način usmerja tok branja. Za prvega med njimi, ki je morda tudi najradikalnejši, tako lahko celo rečemo, da je nekašno navodilo za branje zbirke ali pa kar poezije nasploh: »Nisem pesnik, / sem lirski subjekt. / Avtor je mrtev.«

 

Prvi sklop pesmi, zbran pod naslovom Pozlačeni kljuni trgajo svinčene veke, je v svojem bistvu najbolj metaforičen in grotesken, najmočnejše pa so tiste pesmi, ki v srhljivem in temačnem tonu prinašajo napoved prihodnjega dne. Takšna je recimo kratka pesem Molk, ki z verzi »Pesem bo jutri krsta / današnjih misli.« poeziji dodeljuje mesto spomina, prostor, kjer bodo misli ubesedene in posledično s tem shranjene, obenem pa krsta pod vprašaj postavlja tudi njeno pomembnost in pozabljivost. Metaforično bogata je tudi pesem Garancija ni veljavna, ki z grotesknimi podobami petelinov z zlomljenimi vratovi, ki jih lirski subjekt zjutraj pelje na sprehod, prevprašuje pojem norosti, kar še dodatno podkrepi z verzi: »Ne menim se za poglede, / ki me tlačijo v prisilni jopič. / Momljam si Chopina / in stopam v procesiji prividov«, ki so lahko tudi aluzija na Jančarjev Veliki briljantni valček. Še bolj srhljiv pa je njen konec, kjer lirski subjekt preklinja dan, »ko so [ga] iztrgali iz maternice«. Podobno grozljivih, strah vzbujajočih in na trenutke neprijetnih podob v Kusterlovi poeziji kar mrgoli, zlasti pa je z njimi nabit tretji sklop zbirke Kupid igra pogrebca, kjer se te podobe navadno pojavljajo v kontekstu razpadanja, gnitja, umiranja, staranja in uničevanja: »Iz papirja sem oblikoval krokarja, / mu potrgal krila in gledal, / kako skuša vzleteti nad mejo glasu« (Igra, I.) ali pa: »S svojih ustnic / sem postrgal tvoje ostanke. / Nekje v meni trohniš / kot crknjena divja žival. / Presadil sem lišaje. / Z jezika mi padajo trupla« (Razpadanje).

 

A zbirke ne prežemajo zgolj temačne, v svoji radikalni izpovedi včasih tudi zagrenjene pesmi, temveč se skoraj neopazno znajdemo tudi na polju ljubezenske lirike. Takšne pesmi napoveduje že zadnja, likovna pesem prvega cikla Čipka, ki s šestimi haikuji uokvirja ljubezensko izpoved, kjer se lirski subjekt v zaljubljenosti spreminja, preobraža: »Oblekla si me v poljub / in pognal sem s tvojih ustnic. / Razlil sem se vate / in postal ti,« a središče takšne poezije predstavlja drugi cikel pesmi, združen pod pomenljivim naslovom S papirja ne znava pobegniti, kjer gre večinoma za pesmi razočaranja in spomina na srečno obdobje, ki je minilo: »Ko utripaš na koži mahu in listja / ter zadnjič gledaš v poševne pejsaže / vajinih teles, se kot alge sušiš / v praznem prostoru, / ki je bil nekoč opremljen z vama« (Utrip) ali »Rekla si, da sem odpuščen, / ker v meni ne vidiš prihodnosti« (Post mortem).

 

Prevladuje prosti verz, a poleg že omenjenih haikujev v likovni pesmi v zbirki najdemo tudi sonet, ki je nekakšen hommage Edvardu Kocbeku, pa tudi primer t. i. straniščne poezije (Anatomsko gledališče). Čeprav v Genezo vstopa množica imen iz sveta znanosti (Stephen Hawking), psihiatrije (Eugen Bleuler), literarne teorije (Julia Kristeva), poezije (Charles Bukowski), poparta (Andy Warhol) in popularne kulture (Bob Dylan, David Bowie, Madonna), je v ospredju še vedno lirski subjekt, ki je v svojem spopadanju s svetom in iskanju smisla sam in osamljen: »Razdedinil sem svoje telo, / da bi se znebil ptičje kletke, / da ne bi pognal korenin v mrtvo prst, / iz katere rastejo ovela usta, / da se ne bi trgal, / ko bi skušali razgrabiti avtorske pravice, / da bi znal odpustiti izdajalcem, / ki so me posipali / z rdečim prahom in me dušili, / da bi priznal …« (Uspavanka, II.).

 

Posebnost Geneze je v njeni prepoznavni poetiki, ki jo Jernej Kusterle izrisuje postopoma in premišljeno, toni mračnega, baladnega in grozljivega pa so kritika družbe, kjer je človek zgolj lutka v prijemih tehnologije in brezžične komunikacije. A vendarle se Geneza razvija in stopnjuje, zbirka v zadnjem delu postane univerzalna in se od posamičnega odpre v skupno. Tako pa beseda geneza dobi povsem drugačne razsežnosti – Kusterle mora namreč obstoječi svet najprej razdreti, da ga lahko na novo sestavi: »Odpeti prsno zadrgo pomeni živeti. / Razpreš si rebra in z roko sežeš k srcu, / stisneš ga v pest, zamenjaš z bobni, / žile potrgaš in po telesu napelješ kable. / Namesto pljuč namestiš membrane, / iztrgaš sapnik, v grlo vstaviš trobento. / Z jezika obrišeš patino; / in ti nisi več glasbenik temveč glasba« (Sneti obraz …).

Img_00037941.gif