• Datum objave: četrtek, 11. maj 2017
  • Janina Ulbl: ***

    podvojiti nebo

     

    podvojiti nebo

    z eno samo počasno a odločno potezo

    površinsko potipati neme glasove

    ki jih ljudje odlagajo na vrhnje police sveta

    dokler sčasoma ne preoblikujejo oblakov

    v besede

    vse tisto česar nisi mogel izreči

    takrat

    ko si samo strmel v tla ki so odsevala nebo

    molčeče globoko nebo

    konice prstov pomakam v belo črnilo

    drsim po zaprtih razpokah

    sebe narišem le napol

    podvojeno nebo me dopolni

    v celoto ki se na robovih odpira v prazno

    na ploskvah neba čakajo odtisi dlani

    zloži jih po parih

     

     

    napolni svoja usta

     

    napolni svoja usta

    napol s kredo

    napol s tišino

    in potem govori

    govori množicam ki ti kažejo hrbet

    pripoveduj o neuresničenem

    o neresničnem

    tako ti bodo morda verjeli

    govori z jezikom obteženim s kredo

    v jeziku ki ga ne razumeš

    z žarom v očeh ki te razžira od znotraj

    ker si molčal

    ker si lagal

    ne drugim

    sebi

    zdaj goltaj tišino zmešano s kredo

    dušilo te bo

    sililo na kašelj

    ta divja mešanica zamolčanega in zlaganega

    počasi se bo poleglo

    prah in glasovi

    kreda in kašelj

    mirno bo

    jasno tiho

    in izjemoma

    resnično

     

    ***

     

    Janina Ulbl je na literarnem natečaju Rdeča nit zasedla prvo mesto v kategoriji poezija. Žirija v sestavi: Tadeja Logar, Luka Kropivnik, Koridorjeva literarna urednica Anja Grmovšek in predsednica žirije red. prof. dr. Irena Novak Popov je še posebej izpostavila objavljeni pesmi in v utemeljitvi zapisala naslednje:

     

    Pesmi Janine Ulbl so zapisane v modernistični pisavi, v kateri ima verzna meja ob odsotnosti ločil vlogo skladenjskega razčlenjevanja. Vendar so besedila notranje koherentna, imajo domišljeno stopnjevalno zgradbo, ki jo pogosto nosi skladenjsko-semantični paralelizem, dopolnjen z aliteracijo, in se strnejo v učinkovito poanto. Največja odlika je svobodna domišljija z inovativnimi podobami, zlasti metaforami in preneseno rabljenimi glagoli, ki vnašajo dinamiko in intenziteto, ne glede na to, ali gre za pozive v velelnikih ali za nedoločnike, ki se lahko nanašajo na katero koli kritično presvetljeno osebo. Lirski subjekt v pesmih namreč v imenu »izostrene ideje« in »ukrojenega upanja« oziroma v zavračanju »izsušene ideje« in »usahlega upanja« (navedki so iz pesmi naj se razpre raztegne razlije) zavzeto beleži sodobne anomalije in se opredeljuje do njih, zlasti do neskladja med preračunljivim videzom in skrito, ranljivo človečnostjo. Pri tem ne izhaja iz večvrednosti lastne lepe duše, temveč iz samorefleksije občutljivega in nedokončanega bitja, ki v želji po celoti ostaja odprto za vse: za »neuresničeno« in »neresnično«. Hkrati pa se zaveda tudi dejstva, da se z jezikom lahko izrekamo ali zamolčimo bistveno in da poezija piše »z belim črnilom«, zato so njena sporočila brez udeležbe drugega (v besedilih ga zastopa ogovorjeni ti, alter ego, nedoločni on ali oni) nevidna in neberljiva.

    Sorodni članki: