6. 4. 2015 / Literatura

Janice Galloway: Clara

Clara Schumann, žena skladatelja Roberta Schumanna, se je v nasprotju z veliko bolj slavnim možem, katerega dela še danes spadajo med vrhunce klasične glasbe, v toku zgodovine popolnoma izgubila. Pa se je res? Resda težko zanikamo, da je pozornost, namenjena Clarinemu življenju, v primerjavi s tisto, ki je usmerjena k Schumannu, zanemarljiva, pa vendar velja omeniti, da je bila Clara upodobljena na bankovcu za sto nemških mark, Janice Galloway, škotska pisateljica, slovenskemu bralstvu poznana predvsem po knjigi Dihati moraš, to je vsa skrivnost, pa ji je namenila kar celoten roman. Delo s preprostim naslovom, Clara, je sicer izšlo že leta 2002, mi pa smo prevod dobili šele pred nekaj meseci, malo pred pisateljičinim gostovanjem na Fabuli 2015. Clara torej ni tako nepomembna, kot se zdi – vsekakor je bilo na tej figuri, ki bi jo nekateri poznavalci zgolj Schumannovega življenja morda površno zreducirali na »žensko, ki mu je rodila osem otrok«, nekaj, kar skoraj dvesto let po njenem rojstvu še vedno navdihuje ljubitelje glasbe in umetnosti nasploh.

 

Kdo je bila torej Clara in kako jo prikaže Janice Galloway? Najprej in predvsem hči Friedricha Wiecka. Mala Clara je bila na očeta, do katerega je vsaj v rosnih letih čutila nekakšno strahospoštovanje, že od začetka bolj navezana kot na mater (»Oče. Oče je poučeval. Oče je veliko govoril z izrazitim glasom. Svetoval. Imel je vzravnan hrbet in nemaren obraz. Njegovi škornji so bili bolj zloščeni od vseh drugih škornjev, ki jih je kdaj videla ali si jih mogla predstavljati …« / »Pa mati? Ah, mati. Mati jo je včasih zibala, včasih se je zibala brez nje. Mati je ostajala doma /…/, nabrekla kot svinja.«), in tudi ko sta se starša ločila, je, tedaj petletna, ostala pri Friedrichu. Del romana, ki popisuje Clarino otroštvo, je precej fragmentiran, občutek imamo, da Clara pravzaprav še nima avtonomne zavesti, pač pa svet doživlja skozi očeta, ali bolje, na način, kot bi oče želel, da ga doživlja. Učne ure. Pravilna drža roke. Preudarna raba pedalov. Petje. Jasno je namreč, da ima Herr Wieck za hčer velike načrte – iz nje želi napraviti vrhunsko pianistko, virtuoso, v ta namen žrtvovati otroško brezskrbnost pa je pravzaprav še najmanj. Oče v Clarinem imenu piše celo dnevnik, konec koncev je izjemno življenje treba zapisovati, in Clara naj bi ga nadaljevala, ko bo za to dovolj zrela. Kaj si o vsem tem misli ona sama, bralec lahko le ugiba. Tako kot se je naučila »občutiti bolečino in tega ne pokazati,« kakor med enim njenih nastopov pozneje ugotavlja Wieck, se je očitno navadila tudi razmišljati, a tega ne izreči. Njena zadržanost, ki je na trenutke podobna pasivnosti, pride do izraza, ko se med njo in precej starejšim Robertom Schumannom, svojeglavim mladeničem, ki prične hoditi na učne ure k Herr Wiecku, razvije nežna naklonjenost – čeprav lahko med vrsticami razberemo, da Clara Roberta spoštuje in občuduje, nam Gallowayeva, vsaj dokler med njima ne pride do prve romantične interakcije, nikoli naravnost ne razkrije, ali do njega čuti tudi kaj globljega ali pa gre samo za to – spoštovanje. In če tega nismo dognali mi (pravzaprav smo, ker poznamo Clarino in Robertovo zgodbo, a če bi šlo za drugi dve osebi, verjetno ne bi), kako bi potem oče, ubogi nevedni Wieck?

 

Ko Friedrich navsezadnje le izve za razvijajočo se ljubezen med Robertom in Claro, seveda zbesni: na prsih ni redil le ene kače, temveč kar dve. »Hčer, ki ji je priskrbel vse, za katero je dal deset let svojega življenja, vendar hčer, ki se je za njegovim hrbtom uprla njemu in vsem njegovim jasno izraženim željam« je ena, druga pa seveda Schumannov pob, ki je smel v obdobju, ko ga je Wieck poučeval, celo bivati na njegovem domu. Očetovska avtoriteta je ogrožena – a ker je Clara še premlada, da mu ne bi bila poslušna, si domišlja, da jo bo uspelo zlahka vzpostaviti nazaj. Nekaj radikalnih ukrepov, kot je odstranitev vsega Schumanna iz njenega igralskega repertoarja in zaplemba pisem, ki jih je Clari napisal zaljubljeni Robert, pa bo vse po starem. A kljub vsemu Clara ni več tako mlada, pa tudi Robert, ki ga avtorica že v zgodnjem življenjskem obdobju prikaže, kako doživlja trenutke melanholije, ki je pozneje, ko sta bila s Claro že dolgo poročena, prerasla v resno bolezen, ne prenaša dobro ločenosti od ženske, ki si jo je izbral za svojo. »Hočem zakon ali nič,« ji piše (Wieckovi prepovedi navkljub). »Da bom lahko imel žensko, ki jo ljubim, za svojo – ali pa je ne videl več.«

 

Tako se prične Clara Wieck počasi odcepljati od prvega moškega v svojem življenju, očeta, in pripravljati na zakon z moškim, ki je zaznamoval njeno naslednje obdobje, Robertom Schumannom. Z njim se je hotela poročiti, o tem ni bilo dvoma – samo z njim. Toda »kaj je vedela o zakonu? Če bi ji zastavili vprašanje, ne bi imela odgovora. Po pravici povedano, se ji ni niti sanjalo. Nekoga Drugega, s katerim bi delila življenje morda, Nekoga, ki bi ga varovala, ščitila in cenila vsak dan. Nekoga Drugega, ki bi prinesel Luč. In vse, karkoli je na svetu dosegljivo z ljubeznijo, veliko ljubezni, obiljem ljubezni.« Saj ni mogla nikjer dobiti informacij o tem, kako je biti žena – z odsotno materjo in očetom, za katerega Clara ni bila zares ženska, pač pa umetnica, ki je in bo ostala poročena z delom, je mnogo vprašanj ostalo neodgovorjenih. Ko je denimo dobila prvo menstruacijo, se je Wieck pretvarjal, da se ni nič zgodilo – ukazal je, da se posteljnino zamenja, in jo pustil, da se znajde sama. Zelo malo ve Clara tudi o spolnosti, še manj pa o tem, kako zaustaviti rojevanje otrok – kar pride do izraza pozneje. Od bolj izkušenih znank je sicer slišala, da obstaja neka tehnika, pri kateri mora sodelovati tudi moški, a je Robert nenasiten – poleg tega bi lahko tovrstne zahteve vplivale na njegovo že tako nestanovitno razpoloženje. Zato se Clara potrpežljivo ljubi z Robertom, kadarkoli mu srce poželi, in mu rojeva otroke, enega za drugim; vsega skupaj sta jih zakonca, kot že omenjeno, imela kar osem.

 

Ko se dogajanje romana preseli v obdobje Clarinega in Robertovega zakona, se ton pisanja zopet spremeni – Clara se pred bralcem končno začne izrisovati kot bolj avtonomna ženska. Robert ji izkazuje spoštovanje in spodbuja nadaljevanje njene kariere pianistke (seveda le, če bo tako sama želela, ne želi je namreč v to siliti, kakor jo je oče), čeprav ob tem ne gre spregledati dejstva, da nanjo poleg kariernih dolžnosti po poroki padejo še vse obveznosti gospodinje, za katere se ni nikoli izučila. Clara vseeno uspešno krmari med obojim in postaja odločnejša, kontrast med staro in novo Claro pa je verjetno najbolj viden v prizoru, ko pride Clara obiskat očeta, s katerim se po vseh peripetijah in njegovih poskusih preprečitve poroke vendarle za silo pobotata. Herr Wieck hčerki bere litanije, posluša pa ju njegova nova učenka, pohlevna Minna, za katero Wieck pravi, da »mu je zdaj hčerka.« »“Ljubi Jezus, sem bila taka?“ se je vprašala Clara, ki se je trudila, da na obrazu ne bi pokazala ničesar. “Sem bila kdaj tako smešen, samozadovoljen, bedast rekvizit?“« Bila je. In še več – mnogim bi bilo ljubše, če bi ostala rekvizit tudi v zakonu. Zdravnik, ki pride pregledat Roberta, ko njegove epizode melanholije, ki jih na tem mestu že lahko imenujemo kar depresija, postanejo bolj pogoste in moteče, meni, da je razlog za bolezen njegova »umetniška narava pod pritiskom.« Žena ne bi smela biti ambiciozna, saj to možu, četudi tega ne bo priznal, povzroča samo težave. »… osebni napaki, ki ju pogosto najdemo pri ženskah, ki se skušajo prebiti izven področja družinskih dejavnosti, sta precej krivi za izčrpanost njegove moške energije in moči odločanja.« Čeprav je pisanje Gallowayeve vseskozi izrazito objektivno, skorajda dokumentarno, skozenj občasno pronica dobro umeščena ironija, in to se zgodi tudi na tem mestu, ko avtorica ne more skriti neodobravanja nad zdravnikovim strokovnim mnenjem. »Zakaj naj bi ji navsezadnje Dobri Herr Doktor povedal? Ker je bil Herr Doktor, zato. Ker ni potreboval navodil nikogar. Ker je bil

 

Janice Galloway, družbeno precej angažirana avtorica, je torej ustvarila izjemno izčrpno delo, ki je kljub dejstvu, da je morda nekoliko preobsežno (določeni dogodki iz Clarinega otroštva ali zakona z Robertom bi lahko mirno umanjkali, saj roman, dolg več kot 500 strani, s kombinacijo zgoraj omenjenega dokumentarnega sloga in zgoščenega dogajanja zelo težko obdrži bralčevo pozornost), vredno branja. Ne ponuja nam namreč le natančnega vpogleda v življenje Clare Schumann, temveč odpira celo vrsto pomembnih vprašanj. Kakšna je v resnici vloga ženske v 19. stoletju? Bi morala biti zgolj marioneta, ki se sprva definira znotraj primarne družine, nakar jo starši prepustijo možu, za katerega skrbi in ob katerem si utrdi družbeni status – vendar pozor, ta status niti v sanjah ne sme biti trdnejši od statusa njenega moža? Ali pa se lahko postavi moškemu ob bok in uspešno usklajuje kariero in ljubezen, pozneje pa kariero in družino? Zdi se, da je Clari, ki se je kljub pasivnosti v otroštvu očitno odlikovala z izjemno trdnim karakterjem, to zadnje uspelo, pa vendar se je morala (če je bila resnična Clara seveda vsaj malo podobna junakinji Gallowayeve) na svoji poti soočiti s kar nekaj bridkimi spoznanji – in jih sprejeti. Prvo ključno spoznanje nastopi, ko se pri Robertu prvikrat pokažejo resnejši znaki depresije. Clara se tedaj, vsaj tako je videti, še ne zaveda njene razsežnosti, vendar kljub temu ugotavlja, da ne glede na vse, kar lahko nudi možu (in on njej), dar ljubezni sam ni dovolj, nikoli ne bo dovolj. Drugo spoznanje pa pride pozneje, mnogo pozneje. Clara po Robertovi smrti (umrl je v umobolnici) ostane sama z otroki, ki jih je potrebno preskrbeti – prvič brez moškega v bližini. Sicer je imela tesne prijateljske odnose tudi z drugimi mladimi glasbeniki (npr. Johannesom Brahmsom), pa vendar nobenega od njih ni ljubila na takšen način, kot je Schumanna – in svoj čas očeta (čeprav se je Brahms temu tipu naklonjenosti precej približal). Kaj ji je torej ostalo? Delo. Delo je tisto, kar vztraja. »Partitura, pripravljena na stojalu, bo kmalu dočakala svoj dan … Vse, kar je ostalo, je bilo to. /…/ Aksiomi, tolažba dolžnosti. Samo delo vztraja.«

                    
3d_galloway_clara-copy