7. julij, 2016 / Literatura

Jaka Smerkolj: Mogoče jutri

Veronika
Šoster

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Pesniška zbirka Jake Smerkolja vzbudi zanimanje že s svojim naslovom, ki obljublja vpogled v jutri, obljubljeno deželo, kamor se steka večina človeške produktivnosti; pa tudi z minimalistično čutno naslovnico, na kateri se silhueti, obrnjeni ena proti drugi, prekrivata z ustnicami. »Za laži, ki sem jim želel resnico«, se pesniku zapiše v posvetilu, in res gre v zbirki za razkrivanje, razgaljanje subjekta, ki se na mnogo bolečih načinov spoprijema s svetom in s samim sabo.

 

Vsi verzi imajo v svojem temelju ravno bolečino, ki jo subjekt poveličuje (»Zapoješ / in v odgovor dobiš / usta polna razbitih zrcal«). Ni sicer izključeno, da se na nekaterih mestih iz take vrste trpljenja pravzaprav norčuje (»Od glave do pet / si oblečen v črno / in trpiš v nekem kotu.«), toda večinoma je ironija preblaga in dovoljuje, da lahko pride do obojne interpretacije, kot pri verzu: »Nič žalostnega, / razen žalosti same.« – kontekst pesmi, v kateri najdemo zapuščeno hišo in mrtvega goloba, namreč nakazuje, da gre za popolnoma resen odnos, toda uporaba tako klišejskega pojma, kot je žalost, je obenem lahko preprosto sarkastična. Zaradi tega je prisoten nenehen dvom, kakšno je pravzaprav subjektovo stališče, kar branje zmede. Popolnoma drugače funkcionirajo pesmi, ki v enako temačno pesniško pokrajino vnesejo humor: »Vrtoglavice ne moreš nikoli zares vsiliti ljudem, / ne moreš je podariti / kot neslano šalo / ali spolno prenosljivo bolezen.«

 

Med podobami, ki ustvarjajo Mogoče jutri, se največkrat pojavita hiša in ptica, pri čemer je hiša po navadi simbol za ujetost, nepripadnost, nekaj, kar te priklene nase in določa, kje bi se moral počutiti doma, ptice pa pomenijo obljubo svobode, so Smerkoljev »mogoče jutri«. Tako splošna in izrabljena simbola pomensko preveč izhlapita, bolje in bolj energično namreč delujejo podobe, ki morda res niso nosilne, a v svoji svežini izskočijo s strani, ko vidimo subjekt »s strelicijo v roki« ali ko »vse, kar je svetlo, / zdrsi skozi plastifikator.« Najdemo tudi podobe, povezane z anatomijo in biologijo nasploh (spoj celic, seciranje, petrijevke, bakterije, okostnjak, rebra, žile, ključnica), kar vnaša v verze telesnost in živost obstoja. Tudi odvisnost od čutov potrjuje to telesno prisotnost subjekta; z njim občutimo mraz, ugrezanje v blato, vohamo ceneno dišavo ali vroč zeliščni čaj, vidimo penjenje čistila, čutimo konfete pod nohti, ostre školjke, mrzel beton. Pesnik vse čute izkoristi do popolnosti, se pa razlikuje od čutno mehke poezije slovenskih pesnikov s Škrjancem na čelu, saj Smerkoljevo poezijo gradijo predvsem ostre in grobe zaznave.

 

Pesmi so praviloma brez naslovov, zato se začnejo hitro brati kot cikel, kot ena sama dolga pesem, k čemur pripomore še večinska uporaba druge osebe ednine in že omenjeni ponavljajoči se simboli. Tako se zbirka na vsakem koraku pomensko dograjuje ter deluje homogeno. Povzdignejo jo še ilustracije, ki so delo Lene Kocutar. V njene moške figure je ujeto razmerje med negotovim svetom, orisanim le s črno črto (rebra, kocka, papirnat žerjav), in trdnim subjektom, popolnoma počrnjenim – razen ko »vstopa« v svet, v tem trenutku je njegova noga preroško zarisana le s črto, nevidna.

 

Čeprav je nabor pesmi v Mogoče jutri številčno skromen, je pomensko bogat. Zbirka prepriča predvsem s svojo robatostjo in zasidranostjo v realnost, ki je polna priložnosti za propad (»zakriješ kirurško luč / in režeš / na slepo,«) ali stvaritev (»na okna lepiš velike plakate / mahajočih srečnih ljudi«), subjekt pa se pomika nekje vmes in se nagiba zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Poleg pomenske zmede, ki jo povzroča težko razberljiv odnos subjekta do trpljenja, je šibka točka zbirke le še njena trenutna neizčiščenost, drugače pa je Smerkoljev prvenec, če se navežem na naslov, več kot le obljuba jutrišnjega dne.

jaka11