23. avgust, 2015 / Literatura

Iztok V. Svetina: Očeta mojega (in tvojega) revolver

Lara
Paukovič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Šit, kako mi zveni v glavi. Pizda, je neprijetno. Kliče me oče.

 

Njegov glas je pridušen, kakor da bi se tudi on ravnokar prebudil. Šumi, morda joče, ali nekaj podobnega, ne morem zares preceniti. Ali pa je spet pijan in me kliče, ne da bi sam vedel zakaj. Tudi to se je že dogajalo. Pri njem nikoli ne moreš vedeti, pri čem si.

 

Oče se zdi sorazmerno trezen.

 

“Kako hitro lahko prideš?” reče.

 

Pridem hitro. Najprej zagledam njegovega osla, privezanega ob plot, ki mimo hiše šiba v smeri severovzhod-jugozahod. Za čisto pravega konja ni oče nikoli imel denarja. Osel je miren, ni več mlad, v bistvu vsi pričakujemo, da ga bo pred koncem zime pobralo. Morda pa ga tudi ne bo. Še vedno prežvekuje in se obilno slini.

 

Moj roditelj sedi ob obtesani mizi, iz katere še štrlijo iveri in treske. V mrzlem zraku biva vonj po smrekovi smoli. Velika steklenica žganja je do polovice prazna. Zdaj spoznam, da oče celo noč ni spal. Natoči nama kozarček in si začne zvijati cigareto iz južnega tobaka. Pričakuje, da pijem. Obotavljam se, želim mu pokazati, da se ga sam ne nacejam tako nemoralno kot on. Kljub temu zgrabim čašico in jo vlijem vase. Počasi valjam rakijo med zobmi. Ura je petnajst čez sedem zjutraj.

 

Čudim se. Le kje je fotr dobil tako dobro žganje? Poceni strup, s katerim se ga usipava ponavadi, je za navadno človeško rajo neprebavljiv. Le od kod mu jebeni denar?

 

Zadevo še dodatno zamistificira sumljivo snažen, prepognjen list papirja, ki mi ga tata pomoli pred nos. Ne uide mi, da je pisava zelo podobna njegovi lastni. Sloke, neenakomerne, zjebane črke.

 

Vzel sem tvoj denar in spizdil čez mejo, piše na listu.

 

Yeah, right, si mislim jaz.

 

Oče mrko bolšči vame; natanko tako kot nekdo, ki dobro pozna maščevanje in mu celo pritrjuje ter ga nasploh odobrava. Naslednje besede izgovarja kleno, nasploh je to jutro ves klen.

 

“Barabo morava uloviti! In to še nocoj, sinko. Nocoj ali nikoli, sinko moj…”

 

Kosmi megle se trgajo z neba in leno padajo, padajo. Oče ugasne čik, tako da ga potisne v lesno grčo, in pospravi steklenico v globok žep svojega umazanega plašča. Skozi vrata stopi prvi, jaz grem za njim. Notri je temno kot v satanovi danki. Zastavljalnica. Grbavec s studom pljune na tla, ko mu oče razloži, da mu mora revolver dati na kredo. V ozadju cvili njegova mutasta žena ter divje odkimava z glavo. Nič ne pomaga, revolverja noče dati od sebe za đabe, zato oče pobrska po plašču in mu nekaj skrivoma potisne v dlan. Grbavcu v poltemi poblisnejo oči. Nenadoma je ves zadovoljen. Tudi njegova žena utihne. Brez nadaljnjih zadržkov na pult postavi tisto, za kar ga je oče prosil. Stopiva ven.

 

Revolver je nov in dobro naoljen. V sončnih žarkih, ki sekajo prekleto meglo, se bahavo svetlika in blešči kot kakšen jebeni diamant. Očaran sem. Še nikoli nisem videl česa tako lepega. Čisto drugačen kos orožja od stare zarjavele dvocevke, ki je v bistvu enocevka in ki tudi kadar spim, počiva na mojem hrbtu. Oče si novi revolver ponosno zatakne za pas, da mu cev lepo počiva ob kurcu, kakor me je vedno učil.

 

Preden zares odideva na lov za barabo, se ustaviva še doma. Sumljivo gledam starega osla, zdi se mi, da se bo onesvestil. Privežem ga na staro poslopje, od katerega v zaplatah odpada omet. Streha je škrbava in prerešetana od zadnje vojne. Ljubi dom. Včasih je bila tu zvijalnica cigaret. Vsi moški v moji rodbini so v nekem trenutku umrli zaradi pljučnega raka. Eno krilo vrat je odpadlo, oče ga je neko zimo nadomestil z zaveso iz težkega linoleja. Zunaj je mrzlo. Zunaj je zmeraj mrzlo.

 

Na hodniku prasketajo polena in smrdi po vsem mogočem; nad ognjem je obešen kotliček, v njem nekaj brbota. Zidovi so črni od dima. Drug za drugim vstopiva v sobo, kjer so ženske. Sestra kleči ob nizki mizici, pokriti s plastičnim prtom. Nekaj plete. Ko naju zagleda, ji uide tih vzklik. Energično priteče in me objame. Nezainteresirano jo stisnem. Smrdi po dimu in po tistem sladko-kislem vonju, ki se zgosti na mladih dekletih, če si neredno umivajo pičko. Plast poželenja, plast kesanja. Sestra je za celo glavo manjša od mene. In že spet se cmeri. Moči mi srajco in si briše žnudr vanjo. Nekaj časa si zadovoljno ogledujem mesto, kjer sem ji pred dvema dnevoma skuril snopič vranje črnih las. Zviti in zasmoljeni štrclji. Pogorišče in ranica. Že sama dobro ve, zakaj je dobila. Babe je treba tepst.

 

Dovolj je bilo. Grobo jo odrinem. Hlipajoč se ritensko umakne k steni, kjer se zatakne ter še vedno bulji vame s tistim svojim norim izrazom na obrazu. Kar srh me spreletava. Čutim, da bo oče nekaj povedal. In res.

 

“Tisti smrdljivi prasec mi je spet ukradel ves denar in zbežal čez mejo. Tokrat greva za njim!” najavi oče svoj namen pred celotno družino.

 

K temu pač ni kaj dodati. Sestra se polagoma, drse ob steni, vrne k pletenju. Mati samo še bolj skloni glavo in nič ne reče. Pomislim, kako zanikrna familija smo.

 

Mejo misliva prečkati na smučišču. Snega je letos napadlo že dovolj, zato se cigani smučajo s polno paro. Kakih sto jih v pisanih kombinezonih drsi navzdol po beli tapeti vzpetine. Ob tem vriskajo in pojejo ederlezi. Skoraj se nasmehnem v jutro.

 

Stari čičo ob vlečnici se ne smuča. Zamišljeno kadi čudno dišeče cigarete in si viha brk.

 

“Je tu meja?” ga oče frontalno napade.

 

“Neneneneneneeee!!” histerično otepa z rokami cigan in se hkrati zadovoljno muza. Nato mirneje doda,

 

“Meja je na drugi strani hriba, toda mi se smučamo tu, ker je tu mnogo ceneje. Lep revolver imaš.”

 

“In prav je tako,” mu odvrne oče. Hodiva.

 

Na vrhu hriba se ustaviva le toliko, da popijeva požirek rakije. Sonce usodno prebija meglo, videti je, da bo na koncu čisto zares zmagalo. Zlagoma se spuščava na drugo stran.

 

Kje je meja? Oče menda ve. V tišini hodim za njim. Čisto vseeno mi je. Ena sama misel je tista, ki me obseda. V trenutku, ko ga je grbavec izvlekel na plan, sem se ga polakomnil. Revolverja. Mislim, da ga oče ni vreden. Kaj bo on z njim? Le kaj je dal grbavcu zanj? Skrivnosti se množijo hitreje kot kosovarji. Ni mi vseeno.

 

Na točki prešitja se klanec skulira v ravnico, ki jo potem seka potok. Vročično razmišljam, kako bi si prisvojil ta seksi kos orožja. Na drugi strani potoka se po kakih sto metrih začne temna globel in v njej se kosmati gozd. Potok je meja. Ne more biti drugače.

 

Oče se počasi preteguje. Nato bliskovito potegne revolver in ustreli osla med oči. Žival se ubogljivo zgrudi na tla, kakor da je sicer že leta čakala samo na to.

 

“Star je bil,” reče oče. “Res je,” mu rečem.

 

Nasmehnem se mu, ker nimam čistih namenov. Oče mi položi roko na ramo in s prstom pokaže čez potok, dol v globel, v gozd. Poškropi mi lice s svojo alkoholno sapo.

 

“Tam notri se skriva, prasec. Tam notri se je skril. Grem tja, da dokončno obračunava.”

 

Težko je reči, kaj ima za bregom. Potem se do naju nenadoma od nikoder prismuča ciganček. Še en pisan kombinezon. Sunkoma zavije ob mrtvem oslu in ob tem skoraj pade. Dete, okoli šest let bi mu dal.

 

“Hej!,” zakriči. “Falil sem progo. A mi data čik?”

 

Mala pizda naju je verjetno zalezovala dalj časa in je dobro vedela, da imava polne žepe tobaka. Jaz mu ga nočem dati. Na smrt sem resen. Nič več se mi ne zdi resnično, zato samo skomignem z rameni. Oče, le kdo bi razumel te pijance, postane razposajen.

 

“Kaj je, mali?! A čikeca bi mel, jadna ti majka, ha? Ha?
” V eni dlani velikodušno zvije debelo cigareto, mu jo zakuri in poda. Še sebi prižge eno. “Zdej pa spizdi, mali. Marš, da te ne vidim!”

 

In že ga ni več. Mali cigo je pobral smuči in z veveričjo hitrostjo izginil v gozd. Kakor je prišel, tako je tudi odšel. Le kako jim uspeva?

 

Oče se spet zazre dol proti temni globeli. Pohlepno vleče in puha dim. Vmes napravi še nekaj požirkov rakije, soka življenja. Prazno steklenico zabriše v potok.

 

“Sine, jaz zdaj grem. Pokončal bom to barabo, tega ničvrednega tatu, jebat ču mu majko, zaželi mi srečo.”

 

Nič mu ne odgovorim. Ne želim mu sreče. Samo eno je, kar si želim. Njegov revolver.

 

Gledam ga, ko skoči v potok, malo čofota po njem in potem na drugi strani po vseh štirih spleza ven. Nato fotr postaja vse manjši in manjši. S svojimi značilnimi, vedno malce opitimi koraki stopa čez ravnico, dokler ga ne pogoltneta globel in potem še gozd.

 

O bog, kako si želim imeti njegov revolver! Kar meša se mi, naj že hitro opravi. Poslej bom v hiši jaz gospodar. Mati bo vedela, sestra bo to vedela. Dobro se poznam, vem, da mi ne bo uspelo predolgo čakati; ne bom se mogel obvladati, ne bom zdržal. Takoj ko zaslišim strel, bom prestopil mejo in potok, stekel čez ostanek ravnice in še sam potonil v globel. Pojedel me bo gozd, rastlinje bo za nekaj časa zmagalo.

 

Morda ga bom pokopal, a še bolj verjetno je, da ga ne bom. O, le zakaj pa sin ne bi pokopal očeta svojega? Odgovor je vulgaren v svoji enostavnosti: ker ga boli kita. Prioritete so povsem drugje. Edino, kar je pomembno, edino, kar zares šteje, je, da bo odslej moj. Samo moj. Očeta mojega revolver.

Optimized-swinkwell-logo-feat-600×250