12. marec, 2019 / Literatura / Recenzija

Ingo Schulze: 33 trenutkov sreče

Barbara
Rehar

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: Beletrina (Knjižna zbirka Žepna Beletrina)
Leto izida: 2019
Prevod: Mojca Kranjc

Preteklo soboto se je v Cankarjevem domu zaključil 16. Festival Literature sveta – Fabula 2019. Med letošnjimi pisateljicami in pisatelji je bil v fokusu festivala z naslovom Zidovi med nami tudi večkrat nagrajeni nemški pisatelj Ingo Schulze. V slovenščino je njegov prvenec 33 trenutkov sreče iz leta 1995 prevedla Mojca Kranjc, knjiga pa je v sklopu festivala izšla v posebni zbirki založbe Beletrina. Delo sovpada z vodilnim momentom letošnjega festivala, saj deluje kot zbirka kratkih zgodb s podnaslovom Iz zapisov pustolovščin Nemcev v Pitru, ki se nanašajo na leto 1989 – leto padca berlinskega zidu in življenje Nemcev in Rusov v času tranzicije. Ingo Schulze, leta 1962 rojen v Dresdnu v Vzhodni Nemčiji, je kot kronist nemške združitve tudi politično angažiran, kritičen do oblasti še danes. V pogovoru na festivalnem dogodku je izpostavil nevarnost enoznačnega poenostavljanja zgodovinskih dogodkov, v smislu, da vse, kar je povezano z Vzhodom, pomeni represijo in pomanjkanje, vse, kar je povezano z Zahodom, pa svobodo in blaginjo. Takšno poenostavljanje, pravi, nas oddaljuje od resničnosti – prav razkorak med upanjem in resničnostjo je danes vse večji. Zgodbe, ki pričajo ravno o tem, je napisal v času in kraju, ki sovpadata s tistim v delu, torej začetek devetdesetih let v Sankt Peterburgu.

V literaturi se jasnemu političnemu angažmaju rad umakne v ozadje in bralcem v 33 trenutkih sreče posreduje zgodbe, ki jih pripovedujejo ruski slehernik, mafijci, prostitutke, kmetje, nemški in ameriški podjetniki z interesi v novi Rusiji … V intervjuju, ki je bil objavljen v Delu, navede razlog: »V literaturi se počutim veliko bolje, ker so protislovja v svoji sočasnosti lahko bolje zastopana. V politiki ne gre nujno za boljši argument, prej za prepričljivost znotraj zelo oprijemljivih interesov. Občutek nemoči, če ne moremo povedati lastne zgodbe, nas paralizira in uničuje. Zato izkoriščam možnosti, ki se mi odpirajo kot sosede, da skoznje nekaj izrazim.«

Možnosti, ki jih dopušča literatura, je ravno fiktivna pozicija, ki jo lahko zavzame ter prevzame številne pripovedovalske glasove, tiste, ki jih naplavlja kulturno bogata zgodovina mitiziranega mesta ob Nevi, ki se staplja z militantno podobo druge svetovne vojne ter svobodo demokratične tranzicije. Jezik je zato v zbirki 33 trenutkov sreče zelo pester, komičen, na trenutke tragikomičen, prežet z literarnimi referencami iz del Brodskega, Čehova …, pod vplivom mnogih velikanov ruske književnosti, predvsem proznih del Nabokova, Hlebnikova, Puškina, Gogolja in drugih.

Kot bralci do 33 zgodb pridemo po srečnem naključju. Vse so namreč plod med resničnostjo, domišljijo in željami nemškega podjetnika in novinarja Hofmanna, ki je v začetku devetdesetih let uradoval v Sankt Peterburgu in zapisoval zgodbe, kot nekakšne dnevniške zapise ali vinjete. Pripovedovalec preskakuje iz tretjeosebnega v prvoosebnega, čeprav je možno razbrati, da je prvoosebni pripovedovalec vedno Hofmann sam. Ime Hofmann ni naključje, je očitna navezava na nemškega pisatelje E. T. A. Hoffmanna in njegovo delo Fantazijske zgodbe v Callotevi maniri. Njegove zapise po dolgi nočni vožnji z vlakom najde neimenovana gospa, ki gospoda spozna na vlaku za Sankt Peterburg malo pred tem, ko Hofmann skrivnostno izgine. Zapise pošlje nemškemu uredniku s kraticama I. S., ki se na pismo odzove: »Te naloge ne bi sprejel, če se ne bi bil prepričal, da tukaj zbrani spisi presegajo golo kratkočasnost in da v njih tiči možnost za oživitev trajne razprave o sreči.«

Naslov 33 trenutkov sreče se zdi po prebrani zbirki precej ironičen. V vseh 33 zgodbah je vzdušje gogoljevsko, z bizarnimi in ponekod opolzkimi preobrati. Schulze ustvari galerijo likov, ki so jih rodile krute družbene in politične razmere, ki niso prizanesle ne domačinom ne tujcem. Situacije, v katerih se znajdejo, so pogosto povezane z revščino, kriminalom, prostitucijo, obupom, nerazumevanjem nove identitete zahodnega sveta in stapljanje vanjo. Nekatere zgodbe so prikaz dveh svetov, ki jih je povzročila tranzitna inflacija, v kateri se je peščica okoristila, večina pa je bila pahnjena v še večjo revščino. Tujci v zgodbah delujejo kot nekakšni prazni odrešitelji, nekateri uživajo v metanju drobtinic revnejšim, spet druge pa ta prazna vloga žalosti in duši. Mnogi se znajdejo znotraj rutinskega birokratskega dela po nareku, kjer je malo trenutkov sreče, spet drugi s padcem starega režima izgubijo idejo, za katero so se borili. Eden ključnih dialogov se zgodi med ostarelim in zapitim profesorjem Semjonom in študentom Aljošo, ko profesor pravi: »Zdelo se mi je, da mora biti človek veren, da mora zaupati svojim idejam in idealom, drugače ostane njegovo življenje prazno. Srečo si lahko le želimo, bi rad ohranjal željo pri življenju?« Ko je študent Aljoša odhajal, je Vera Andrejevna gledala za njim in si mislila: »Če se bo na zadnjem podestu obrnil in pomahal, bo še vse dobro …«