• Datum objave: nedelja, 6. november 2016
  • Goran Vojnović: »Čefurji so bruhnili iz mene, Jugoslavija se je morala roditi, v Figi pa sem najbolj užival.«

    Goran Vojnović je eden redkih pisateljev, ki je priljubljen tako v kritiških krogih kot tudi pri običajnih bralcih. Doslej je za svoje pisanje prejel že dva kresnika, veliko pa je takih, ki napovedujejo, da bo za Figo dobil še tretjega. Kljub vsesplošnemu navdušenju Goran deluje kot prizemljen človek, ki ve, kaj govori. Čeprav rad vleče vzporednice med literaturo in filmom, saj je režiranje njegov temeljni poklic, s katerim se preživlja, je za bralce Koridorja spregovoril predvsem o pisanju in svojem najnovejšem romanu.

     

    Mateja Arnež: V slovenskem literarnem prostoru si postal prepoznaven leta 2008, ko je izšel tvoj prvi roman Čefurji raus, ki je poleg tega, da je prejel kresnika, postal izjemno priljubljen ne samo med literarnimi kritiki, ampak tudi širšo javnostjo. Čemu, misliš, je pripisati tako velik uspeh romana med različnimi bralskimi krogi, kaj je pritegnilo tiste, ki sicer niso zagrizeni knjižni molji?

     

    Goran Vojnović: Najprej fami, ki se je ustvarila okoli tega in dejstvu, da je zgodba presegla neke stroge literarne okvirje, pa tudi humorju. Sicer pa je sam uspeh knjige po mojem mnenju povezan s tem, da se jo da brati na različne načine. Kar je tudi mene presenetilo, je, da po njej niso posegali samo pripadniki mlajše generacije, ampak tudi starejši in ljudje, ki živijo popolnoma drugače. Starejši ljudje recimo, ki veliko berejo, so v Čefurjih našli nek svet, ki jim je bil znan, so o njem nekaj slišali, a v resnici zelo malo vedeli, zato jim je bilo zanimivo pokukati vanj prek literature, saj prej za to niso imeli priložnosti. Morda so imeli težave s samim jezikom in kletvicami, zato sem bil presenečen, koliko se jih je vseeno prebilo čez roman, saj so, tudi če niso sprejeli jezika, sprejeli zgodbo in v njej našli različne pomene.

     

    MA: Sama sem podobno kot ti in glavni junak odraščala v narodnostno barvitem naselju. Velikokrat se poudarja, da določena okolja, kot sta Fužine in Planina, niso primerna za odraščanje otrok, zato me zanima, kaj je tisto, kar so tebi dale Fužine in česar ne bi mogel dobiti kje drugje?  

     

    GV: Mislim, da je vsako okolje lahko dobro ali slabo. Kar je od Fužin ostalo meni, je raznolikost tega sveta za slovenske razmere, razslojenost družbe v devetdesetih, kar odlično prikaže Skubic v Fužinskem bluzu. Tam so skupaj živeli ljudje, ki bi danes pripadali zelo različnim slojem. Zaradi te mešanice si lahko imel stik s precejšnjo revščino in na drugi strani solidnim standardom. Postal si občutljiv na socialno tematiko, socialne stiske, saj si s tem odraščal. Predvsem so mi Fužine dale vpogled v široko paleto različnih, predvsem družinskih zgodb. Ta občutljivost mi je pomagala pri pisanju. Pridobiš neko zmožnost vživljanja, lažje razumeš nekoga, ki ne živi takšnega življenja kot ti. Mislim, da ljudje, ki odraščajo v takšnih okoljih, lažje razumejo življenja drugih ljudi, tudi npr. beguncev.

     

    MA: Kako so roman in tvoje pisateljevanje sprejeli starši?

     

    GV: Na začetku je bilo malo strahu, kako bo okolje sprejelo tak roman. Bali so se agresivnih odzivov, ko so videli pozitivne reakcije, pa je ta strah izginil. S ponosom spremljata mojo zgodbo in odkar sta se naučila googlati, več vesta o tem, kaj se piše o meni, kot vem jaz, me pa o vsem obveščata. Sta kar zasledovalca. Najprej moj rokopis prebere žena, potem onadva. Živita z mojim ustvarjanjem. Veliko več hodita tudi na festivale in sejme.

     

    MA: Glede na to, da si poleg Jančarja, Kovačiča in Skubica edini pisatelj, ki je kresnika prejel več kot enkrat, me zanima, ali si ob pisanju Fige v primerjavi s prejšnjima romanoma – predvsem s svojim prvencem – čutil kaj večji pritisk in ali si katerega od drugih dveh romanov pisal z mislijo na nagrado?

     

    GV: Ko sem pisal Čefurje, nisem vedel da ta nagrada sploh obstaja. Ta nagrada, kakor je fina, ni nekaj, ki bi ti spremenilo življenje. Je kompliment, ti potrdi, da to, kar delaš, lahko delaš še naprej, da nisi zalutal, deluje bolj kot spodbuda. Večji pritisk sem čutil, ko sem snemal film po Čefurjih, pri Jugoslaviji pa sem želel čefurje razviti naprej. Pritiska verjetno ni toliko, ker pisanje zame ni tako usodno, saj od tega ne živim. Gre bolj za osebno nujo, da napišem nekaj, s čimer bom zadovoljen sam in pri tem ne razmišljam, kaj se od mene pričakuje. Pri Figi tega sploh nisem imel, odločil sem se napisati roman, ki bo najprej všeč meni. Je pa tudi to, da pri nas literarna scena ni taka, da bi bil pritisk lahko izvajan, saj ti nihče ne more ponuditi nečesa, zaradi česar bi potem lahko od tebe kaj zahteval.

     

    MA: Avtorji, ki se sedaj uveljavljajo, se nenehno udeležujejo literarnih večerov, delavnic, okroglih miz, na socialnih omrežjih opozarjajo nase, pri tebi pa se zdi, da si na takšne aktivnosti imun, saj si od celotnega literarnega pompa vedno nekoliko odmaknjen. Kako to?

     

    GV: Imam ta privilegij, da se mi ni treba iti samopromocije. To, kar zame počne založba, je dovolj. Ni mi treba biti ves čas nekje prisoten, recimo na socialnih omrežjih in promovirati svojega dela. Ta 24-urna vpetost v literarne kroge je problematična, ker zanjo nisi poplačan. Majhni avtorji nimajo izbire, ali bi se to šli ali ne. Vse delajo na kredit, saj vložijo ogromno neke energije, časa, morda denarja, da knjigam izborijo nek prostor, ki pa jim nič ne zagotavlja. Ni čudno, da potem v enem trenutku kljub super prvencem odnehajo ali naredijo večjo pavzo. Zmanjka in volje in časa in denarja, dobijo neko službo, družino … V tem smislu imam res srečo, saj denar služim drugje. V literarnem smislu mi marsičesa ni treba početi, lahko oboje združujem, čeprav je včasih kljub temu težko …

     

    MA: Kako si se lotil pisanja tega kompozicijsko precej zahtevnega romana, ki vključuje več različnih časovnih obdobij?

     

    GV: Pri takih knjigah tako kot pri filmu govorimo o montaži. Montaža je bistvena, saj gre za iskanje pravega zaporedja, odločanja o tem, kje bodo prehodi, sestavljanje celotne zgodbe … Že na začetku veš, kako boš zgodbe razpletel, ne veš pa, s čim se bo začelo, kje bodo prehodi. Tu in pri Jugoslaviji so mi veliko časa vzela zaporedja. Lahko imaš napisana vrhunska poglavja, a moraš vseeno vedeti, kje delati prehode, da vse skupaj teče … Takoj ko prepletaš več časovnih obdobij, to postane stvar, ki zahteva resen premislek.

     

    MA: Kakšen je tvoj pisateljski proces? V enem izmed starejših intervjujev sem prebrala, da vedno pišeš v trenerki, pa me zanima, ali mora biti za uspešno pisanje izpolnjen še kakšen drug pogoj? Pišeš recimo ob točno določenih urah, koliko zgodbe in karakterizacije likov imaš pred samim pisanjem v glavi (morda že kje na papirju) in kaj nastaja sproti? Koliko popravljaš in ali vedno veš, kaj bo na koncu?

     

    GV: Zelo redko se zgodi, da napišem poglavje, ki se potem v nespremenjeni obliki pojavi v knjigi.  Ves čas pišeš, predeluješ, največkrat sproti … Po navadi najprej za ogrevanje preberem tisto iz prejšnjega tedna, to predelam, da padem noter, potem pa pišem naprej. Nimam privilegija, da bi si lahko vzel mesec časa in delal samo to. Nekaj dni delam intenzivno, naredim pavzo, tudi daljšo, in nato spet pišem … načeloma imam strukturo romana v glavi, neke oporne točke si celo zapišem. Preden se lotim pisanja, moram vedeti, kam približno grem. Vedno imam idejo konca, za katero pa ni nujno, da se bo na koncu res udejanila. Figo sem sicer pisal dve leti, prej pa sem jo v glavi sestavljal več let … Ko pišeš, seveda še bolj intenzivno živiš s svojimi liki, kar te lahko velikokrat popelje tudi v povsem nepričakovano smer.

     

    MA: V Figi je opazen tvoj razvoj zlasti, kar se tiče jezika, ki je veliko bolj izčiščen, poetičen, dolžina stavkov na nekaterih mestih me spominja na Saramaga. Misliš, da mora pisatelj, da bi se razvijal in bil vedno bližje odličnosti, v pisanju uriti vsak dan ali je to, kar nekdo kot pisec lahko doseže, bolj nek spontan proces oz. nekaj, kar je nekako že vnaprej določeno?

     

    GV: Pišem kar redno, a mi vseeno na kraj pameti ne pade, da bi nenehno pisal literaturo. Z izjemo kolumn lahko minejo leta in leta, ko ne napišem nič literarnega. Ko ne pišem romana, skoraj ne pišem literature, ta čas pa se mi v glavi sestavlja zgodba. Vmes pišem tudi scenarije, a to je zelo tehnična stvar. Mislim, da je bolj kot to, da pišeš, pomembno, da bereš. Pri meni manjko tega pisanja odtehtajo kolumne, kar pa je tukaj slabo, je, da se ti žanr publicistike pretihotapi v roman. To sicer skušaš izčistiti, a ti nikoli ne uspe v celoti. Mislim, da je pisanje romana več kot le pisanje – gre za željo povedati neko zgodbo, moraš vedeti, kaj pišeš, da pišeš zato, da nekaj pride ven. Najboljše napisano je tisto, kar čutiš in nato prelivaš v besede.

     

    MA: Miha Mazzini v Otroštvu pravi: “Razumem pisatelje, ki se raje zapijejo in zadrogirajo, kot da bi se lotili poštenega vrtanja v same sebe; vrtanje boli in nikoli ne veš, kaj boš našel. Nafta je črna in smrdljiva in veliko predelave je potrebno, preden postane uporabna. Najlažje je odnehati po površinskih kopih, sploh, če so že ti finančno zelo uspešni. Ta skušnjava me žal ni doletela.” Ti bi zaradi fenomenalnega uspeha lahko odnehal in se lotil lažjih, manj osebnih tem, a se nisi. Kako to?

     

    GV: Kot pisatelj si težko preračunljiv – ni ti treba biti, saj z romani ne boš obogatel. Pišeš, ker imaš potrebo pisati, in se ne sprašuješ, čemu je to potrebno. Prva romana sta bila bolj družbena in sem ju moral spraviti iz sebe, predvsem pri Jugoslaviji. Vojna in razpad države sta me močno zaznamovala, zato sem to zgodbo moral spraviti ven, bilo je prisotne največ nuje. Pri Figi pa ni šlo več za družbeno temo, ampak osebne stvari, ki so ostale, zato je ta roman drugačen. Notri so stvari, ki so se kopičile v meni in počasi lezle ven. Čefurji so bruhnili iz mene, Jugoslavija se je morala roditi, v Figi pa sem najbolj užival. Pisal sem o stvareh ki so mi bile blizu, nikamor se mi ni mudilo, a je moralo ven, kot bo moralo še marsikaj. Način, na katerega poveš stvari, se vedno spreminja, saj imaš različne odnose do tega, kar nosiš v sebi. Pri Jugoslaviji je šlo za frustracijo, ki je morala ven, pri Figi so bile tudi boleče teme, vendar takšnih frustracij ni bilo.

     

    MA: Družbena refleksija v Figi ni v središču zanimanja, ampak je to osredotočeno na intimno zgodbo treh generacij, torej generacij starih staršev in staršev, ki jih Jadran skuša osmisliti, da bi lažje razumel sebe, pri čemer pomanjkljivim dejstvom, ki so mu znani, dodaja izmišljene drobce. Misliš, da je razumeti življenje svojih staršev nujno za to, da razumemo sami sebe?

     

    GV: Dobro je, da jih razumeš, a se da živeti brez tega, saj se da živeti tudi brez tega, da razumeš sebe. Fino je vedeti, kaj si podedoval, veliko stvari je podzavestnih in ko se zaveš, od kod prihajajo, lahko do njih vzpostaviš določen odnos in jih skušaš tudi preseči. Mi vsi smo svoja lastna preteklost, v dobrem in slabem, vsi smo dediči tega, kar so nam s svojimi zgodbami, patologijami podarili starši. Nosimo njihove bolečine in frustracije, a ni nujno, da se jih zavedamo. Ko odkrijemo recimo neke strahove, jih lahko sami sebi razložimo, če vemo, od kje in koga prihajajo. Smo tudi produkt okolja, v katerem smo odraščali, a prvotno okolje je vseeno družina. Ko kopljem po sebi, avtomatično kopljem po svoji družini … Vse sem na nek način podedoval, gre za mojo duhovno dediščino. Če hočem biti iskren do sebe, moram vse te stvari jasno razčistiti, kaj, zakaj … Lahko pa bi tudi izbral drugo pot. Delam pravzaprav podobno kot Mazzini v Otroštvu – spomine pretvarjam v fiktivno zgodbo. Včasih so ti spomini podani zelo podobno, kot so se zgodili, včasih pa so vpeljani v popolnoma fiktivni smeri. Na nek način to je literatura: dajati ven to, kar čutimo, vemo, se spominjamo – ali dobesedno ali pa v spremenjeni obliki. Tudi vsi avtorji, ki jih imam rad, ves čas kopljejo po sebi, svojem svetu, družinah in iz tega delajo zgodbe.

     

    MA: Kaj pa spomin?  Misliš,  da ljudje, zato da sploh lahko preživimo, vse svoje spomine vedno nekoliko preoblikujemo? 

     

    GV: Spominjamo se v bistvu zgodb, ki smo jih povedali v svojem spominu. Spomin je nezanesljiv, saj se velikokrat bolje spomnimo, kako smo nekaj povedali kot pa samega dogodka. Dostikrat nas bega, saj imamo o enem dogodku v glavi dve nasprotujoči sliki. Vsi spomini so na nek način fikcija, ki smo si jo ustvarili sami. Kaj počnemo s tem, je druga stvar: ali z njimi nalašč manipuliramo ali manipuliramo druge, kar je obrambni mehanizem, ki ljudem omogoča preživetje. Zavedati se je treba, da je spomin v osnovi fikcija iz slik, ki so nam ostale in iz katerih spletamo različne zgodbe, vmes pa manjka vedno več slik, tako da na koncu ne vemo več, katere smo dodali naknadno, ko smo sestavljali zgodbo in kaj je tisto, kar se je res zgodilo.

     

    MA: Ko v romanu Aleksander odide v Egipt, se njegova žena Jana preseli v Ljubljano, kjer  »ji v njenem novem življenju ni nič manjkalo,« in zaradi česar je kasneje celo začela razmišljati o ločitvi. Misliš, da je »svoboda res le drugo ime za osamljenost,« in da v ljubezni svobode sploh ni? Ali ni ravno ljubezen tista, ki naj bi, če je ljubezen prava in ne gre le za navezanost, rutino, znotraj partnerstva omogočala največ svobode? Bi Jana današnjega časa Aleksandra zapustila?

     

    GV: Individualno svobodo nam svet ves čas promovira, a je znotraj partnerstva in družine zelo težka. Seveda si svoboden, a nisi sam, nimaš se možnosti odločati sam, odločaš se z mislijo na nekoga in vse, kar počneš, je v dogovoru z drugim. Še vedno govorimo o neki svobodi, a v smislu individualne svobode to ni to in tukaj se pojavi konflikt. Ta svoboda, ki jo postavljamo na piedestal, je zelo težko uresničljiva znotraj partnerskih, družinskih, pa v nadaljevanju tudi prijateljskih in sosedskih odnosov. Srečen si, če imaš možnost početi karkoli kadarkoli, imeti neko odprto ljubezen, da se lahko predaš instinktom … To poudarjamo, a gre težko skupaj. Ko si mlad, nekako upaš, da si lahko v zvezi in imaš svobodo tudi znotraj partnerstva. Že mlad sem bil skeptičen do tega, saj smo ljudje preveč posesivna bitja, potrebujemo nekoga zase. Da imamo nekoga za nas in samo za nas, tako kot starše. To se je meni vedno zdelo nemogoče. Saj se sliši lepo, a se v realnem življenju dva človeka ali več njih še vseeno težko ujame glede tega, kdaj bi nekdo bil svoboden, kdaj zelo povezan … To je iluzija, pobožna želja – da bi bila možna družinska sreča in početi, kar hočeš sam.

     

    MA: V nadaljevanju tega dela praviš tudi, da Janini hčerki ne bi razumeli, da Aleksandra sploh ni pogrešala, saj sta ljubezen še vedno razumeli nekoliko naivno. Je takšno razmišljanje o ljubezni naivno in kakšno torej ni?

     

    GV: Jani se zdi naivno, ja. Na začetku smo vsi posesivni  in ne razumemo, da ljubezen lahko izražamo na različne načine. Imamo namreč zelo jasne predstave o tem. Starejši ljudje to vidijo drugače. Jana verjame, da je ljubezen do Aleksandra močna, a ne čuti želje po nenehni bližini, ki jo včasih tudi duši. Tega hčerkama ne more razložiti. Ljubezen je kompleksna stvar, ki ima številne faze, in se jo da živeti in čutiti na različne načine. Ni nujno, da človeka ki ga ljubiš, tudi pogrešaš, če ga nekaj časa ne vidiš.

     

    MA: Beg se v Figi pojavlja v vseh treh generacijah – Aleksander beži v Egipt, Safet v Bosno, Anja stran od Jadrana, ker naj bi jih vseh treh bilo strah, kot ugotavlja Jadran »ljubezni, ki je tako nesvobodna, tako strašna. Tako lepa in tako strašna.« Če tej »nesvobodi« ni alternativa beg, kaj je? Zakaj jih je pravzaprav strah, česa se – glede na to, da gre za že večletne zveze in ne zaljubljen začetek – pravzaprav v resnici bojijo? Odgovornosti do ljubljene osebe? Kakšen je torej nek univerzalen recept za biti srečen in hkrati prevzeti odgovornost? Ali je tudi težiti zgolj k sreči v ljubezenskem odnosu neke vrste utopija?

     

    GV: Imajo željo, da se malo iztrgajo, saj so zelo pogreznjeni v to družinsko življenje. Vsi imamo v določenem trenutku željo, da se temu iztrgamo, da nam ni treba povedati, kje smo bili, ko pridemo domov, s kom smo na kavi itd., take preproste stvari, zaradi katerih v nekem trenutku  ne želimo biti več del družinske zgodbe. Zazdi se nam naporno, vsak med nami po mojem mnenju začuti to potrebo. Vprašanje je, kako ozavestimo to svojo željo, ali ji podležemo. Ljudje ki pobegnejo, mislijo, da je potem konec ljubezni – začutijo željo in grejo, želja je močnejša, odnos ne funkcionira. Če si nagnjen k temu, da imaš večjo potrebo po svobodi kot partnerstvu, je bolj verjetno, da boš tudi v drugem partnerstvu težko zdržal, imaš potrebo po svobodi. Te stvari poskusim razumeti pri sebi, saj so mi izrazito zanimive, a ni pravega načina. Pri ljubezni in partnerstvu ni recepta, vsakič je od dveh ljudi odvisno, kako bosta znotraj tega obvladovala vsak svoje želje in potrebe, ki jih ne moreta realizirati znotraj svojega odnosa. Nihče od nas ne more v popolnosti zadovoljiti druge osebe v nekem trenutku, ne glede na to, kako se trudimo. Sreča je spet izmuzljiv koncept. Ne vemo, kaj točno je ljubezen, podobno pa je s srečo. Mislim, da ljudje šele na koncu ugotovijo, kdaj so bili srečni in si rečejo, to je bilo to. Eden od problemov je verjetno tudi zapoved bodi srečen, ker se nenehno sprašujemo, ali sem srečen, ali bi bil z nekom drugim bolj srečen, ali je to premalo … Morda bi bilo boljše, a vprašanje, za koliko časa, kar je stvar tega, kako razumemo sebe in svojo zgodbo.

     

    MA: Konec sem si sama razlagala izrazito metaforično, saj je figa, na katero se na koncu vzpenja Jadran, da bi za Anjo, »ki jo ima rad«, odtrgal sadež, zame prispodoba ljubezenskega odnosa. »Biti ukleščen med veje in se ne bati padca,« iskati sadež, a tipati le suhe figove liste, dokler ne najdeš tiste prave fige, ki jo iščeš, kljub temu da lahko vsak trenutek zgrmiš v globino. Je torej to tisto, iti naprej kljub strahu in dvomu, a vztrajati zaradi ljubezni same in lepih, nepozabnih trenutkov, ki jih je bistveno manj, tako kot je figovo drevo posejano z listi, med katerimi se skrivajo redki, a sladki sadeži?

     

    GV: To se mi zdi zelo lepa razlaga … Metafora za ljubezen. Na nek način. Jadran morda niti ne ve, zakaj pleza po figi. Ja, iščoč greš naprej, njegova odločitev je, da gre naprej, ker na koncu nekaj je. Ne ve, kaj je, ve pa, da z Anjo še nista obrala vseh sadežev, kar je tisto, kar je najpomembnejše; ali verjameš v nek odnos ali ne. Ne moreš povedati, zakaj vztrajaš s tem človekom, ampak verjameš, da je nekaj tam, na koncu, da je vredno. Sigurno je v tem določeno bistvo zgodbe, bistvo, ki si ga naredi Jadran, saj na koncu vztraja. Ogromno preprek, hrapavih, debelih listov, ki jih je več kot sadežev … A vera v to, da sadeži so, nas žene naprej. V tem smislu se Jadran odloči, da se z Anjo splača še truditi. Predvsem pa je pomembno to, da v ljubezni niso samo sadeži.

     

    MA: Ker je veliko sodelavcev in bralcev Koridorja poleg bralcev tudi navdušenih piscev, me zanima, ali imaš zanje kakšen splošen nasvet glede pisateljevanja? Kako razvijati slog, kako z napisanim uspeti?

     

    GV: Nujno se mi zdi, da poskusiš začutiti tisto, kar moraš povedati. Želja po tem, da si pisatelj, ne sme biti večja od potrebe po tem, da pišeš. Mislim, da slog pride kasneje in da je treba začeti s tem, kar nosiš v sebi in te žene. Vsi, ki želijo pisati, imajo zagotovo nekaj, kar jih žene, a porabijo veliko časa, da ugotovijo, kaj to je; kaj je tisto, kar morajo spraviti ven, kaj jih teži. Jaz sem se iskal preko filmov in ugotovil, da imam blazno potrebo po tem, da povem nekaj o svojem odraščanju. Tega nisem mogel spraviti v film in sem za to potem izkoristil literaturo. Potem, ko se mlad avtor odloči, kaj želi povedati, pride vse ostalo, tudi slog. Pri mladih je sicer nekoliko težje, saj je treba biti blazno iskren do samega sebe, si priznati lastne komplekse in frustracije, ki so najbolj interesantni za literaturo. Ko je tekst napisan, se je treba prepričati, ali je res napisan ali ga je treba še brusiti. Mislim, da se vedno da še delati na tekstu in biti kritičen. V našem prostoru prav tako manjka pripravljenosti za kritiko, saj je po mojem mnenju konstruktivna kritika najboljši motivator za naprej in je sploh za mlade avtorje zelo pomembna. Da avtorjem torej pomaga in je z njimi v dialogu in da ti od nje ne bežijo. Jaz sem bil na filmskem področju deležen kar močnih kritik, nihče nima trde kože, a to je treba sprejeti kot del svojega ustvarjanja in premisliti lastna stališča in tudi tisto, v kar si najbolj prepričan. Moraš imeti dvom. Kritika je zelo pomembna predvsem v pisateljskem razvoju. Kasneje, ko ima avtor več kilometrine, ima tudi večjo distanco, s katere gleda na tekst in že razvite mehanizme samokritike. Na začetku pa je kritika ključnega pomena, da nek avtor lahko napreduje.

     

    Foto: spletna stran Dela, avtor Jože Suhadolnik.

     

     

    Sorodni članki: