15. februar, 2019 / Literatura / Recenzija
Eva Kryštufek je študentka primerjalne književnosti, ki se zanima predvsem za opero, balet in literaturo. Nekdo jo je nekoč nekje označil, da je stroga gospa, sama pa se s to trditvijo ne strinja, saj je za naziv gospa še premlada.

Fernando Vallejo: Vzporedna ulica

Eva
Kryštufek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Fernando Vallejo je kolumbijski pisatelj, ki je slovenski javnosti znan predvsem po svojem esejističnem delu Vlačuga babilonska (La puta de Babilonia, 2007), ki je v Sloveniji izšlo leta 2011. Zanj je značilno ostro, neprizanesljivo in izrazito družbenokritično pripovedovanje, kateremu ostaja zvest tudi v svojem romanu Vzporedna ulica (La Rambla paralela, 2002), ki je v veliki meri avtobiografski.

 

Roman Vzporedna ulica je postavljen na ulice Barcelone, kjer poteka knjižni sejem, ki se ga udeleži tudi ostareli kolumbijski pisatelj. V času svojega bivanja v katalonskem mestu se prične proces njegovega umiranja, ki se ga na začetku niti ne zaveda. Roman nas popelje na popotovanje po pisateljevi duševnosti, kjer se prepletajo blodnje iz trenutnega življenja, opitosti in spominov, ki na čase trčijo ob trenutke lucidnosti. Tako kot Vallejo sam, je tudi glavni lik kolumbijski pisatelj, ki živi v Mehiki in se je javno odrekel kolumbijskemu državljanstvu. Mogoče nam od vseh njegovih del ravno ta roman odpra najboljši vpogled v življenje Valleja samega.

 

Kdor pričakuje politično korekten roman, ki bo popisoval razmišljanja in zgodbe svobodomiselnega, plemenitega in načitanega pisatelja, lahko roman kar takoj črta s seznama, saj je Vallejov starec popolno nasprotje temu. Roman je napisan v enem kosu, brez poglavij, saj tudi človeško razmišljanje ni organizirano na poglavja. Polno je godrnjanja, cinizma in obsojanja, kot se za zagrenjenega starca spodobi. A vendar – kolikor sovraštva je v romanu, dvakrat toliko je tudi izjem: sovraži ženske, razen svoje stare mame. Sovraži Kolumbijo, razen posestva v Meddellinu. Sovraži vse Francoze, razen Ravela, Oudina, Rameaua … Ravno ta protislovja, ki jih kot bralci odkrivamo tekom branja, dajejo romanu prav posebno prepričljivost, saj nam pisatelj predstavi vse odtenke duševnosti glavnega lika. To preigravanje protislovij nas spremlja skozi celoten roman, saj nihamo od redkih, a zato toliko bolj nežnih in čustvenih doživljanj krajev in oseb iz preteklosti, pa do čistega rasizma, misoginizma in sovraštva do vseh – stvari in ljudi. Kot eno veliko protislovje bi lahko opisali tudi sam roman, saj se v njem prepletata tragedija in parodija, prav to nihanje med zelo žalostnimi, tragičnimi dogodki in humornim psovanjem in preklinjanjem živih in mrtvih pa pomaga ohranjati dinamiko branja.

 

Čeprav gre v romanu predvsem za odisejado po pisateljevi duševnosti, pa je nujno opozoriti tudi na tematiziranje kolumbijske zgodovine, bralske kulture, tehničnega napredka in okoljske problematike, ki bralcu dajejo odlično snov za  poglobljeno razmišljanje o družbenih problemih današnjega časa. Ta razmišljanja v bralca naselijo dvom: ali je prava tragedija res to, da nek starec sovraži vse, ali je tragedija to, da ljudje v svoji sebičnosti ne razmišljamo o posledicah, ki jih imajo naše odločitve na soljudi in okolje. Začarani krog razmišljanja nato ponovno prekine psovanje starca, ki s svojo komičnostjo razbije resnost, ki jo ustvarja tematiziranje zgoraj omenjenih problematik.

 

Pripovedni slog romana je značilno vallejovski: prvoosebni, na veliko mestih avtobiografski, predvsem pa izredno oster v svoji kritiki in sarkazmu. Celotno pripovedovanje dodatno začinijo še kletvice, ki jih je v samem romanu na izvoz. V romanu je tudi moč zaznati nekatere postmodernistične tehnike pripovedovanja, saj se vloge pripovedovalcev in perspektive pripovedovanja hitro menjajo; od starca, njegovega notranjega jaza, do njegovega domnevnega biografa. Tudi časovno in prostorsko je roman izrazito nelinearen in poln preskokov, kar manj izkušenemu bralcu lahko predstavlja izziv, medtem ko je za vse ljubitelje sodobnih tehnik pripovedovanja roman slogovno prava poslastica. Roman se sicer kljub nelinearnosti bere zelo tekoče in dinamično. Od samozavestnih notranjih monologov prehaja k spominjanju bridkosti, ki mu jih je prineslo življenje, ki jih mestoma razbijejo le vljudni, nedolžni in včasih celo nemočni dialogi z raznimi uslužbenci, s katerimi je starec v kontaktu. Izpostaviti je potrebno tudi Vallejovo posebnost, ki jo poznamo že iz njegovih  prejšnjih romanov Devica sikarijev (La virgen de los sicarios, 1994) in Brezno (El desbarrancadero, 2001). To je Vallejovo poigravanje s fonetičnim branjem, kjer se pisatelj igra s pridevniki, glagoli in samostalniki, ki skupaj narekujejo hiter in zabaven ritem branja. Temu edinstvenemu poigravanju z besedami in njihovemu zvenu je ostal zvest tudi prevajalec Ferdinand Miklavc, ki je pisateljev hiter in na čase nekoliko odrezav ritem odlično prelil v slovenščino. O tem najlepše pričajo prevodi dialogov in različnih enostavčnih vzklikov, skozi katere bralec kar poleti, saj odrezavost zelo kratkih stavkov, ki jih velikokrat popestrijo aliteracije, deluje hitro, razgibano in bralcu kar sami od sebe narekujejo tempo branja in razpoloženje. Vallejo je definitivno eden tistih pisateljev, ki s svojim pisanjem poskrbijo, da ga bralec začuti in razume. Po koncu branja tako v bralcu ostane prijeten občutek, da pisatelja pozna osebno in ga dojema kot starega prijatelja.

 

Vzporedna ulica je odličen roman za vse, ki si želijo na drugačen način spoznati drugačne zgodbe. Prijetna osvežitev za vse bralce, ki so siti politične korektnosti in diplomatskega izrazja ter si upajo priznati, da ljudje včasih (ali večino časa) tudi sovražimo. A vendar ne gre za roman o sovraštvu. Gre za roman o starosti; o neidealizirani starosti, brez nepotrebnega sentimentalizma. Gre za roman, ki slika karakter človeka, ki ga je tragično življenje oblikovalo v človeka, polnega prezira in zagrenjenosti, kjer niti zabavni in humorni vložki na koncu ne uspejo prikriti tragične resnice.