12. februar, 2015 / Literatura

Feri Lainšček: Strah za metulje v nevihti

Mateja
Arnež

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Zadnji roman plodovitega in med Slovenci močno priljubljenega avtorja je za razliko od ostalih njegovih del luč sveta ugledal na nekoliko netipičen način – kot nekdaj podlistki je sprva po delih izhajal le na spletnem družabnem omrežju, šele ko je bila napisana zadnja tretjina, pa je roman izšel tudi v tiskani obliki pri založbi Beletrina.

 

Delo, ki predstavlja sklepni del romaneskne trilogije, se od svojih predhodnikov (Ločil bom peno od valov, 2003; Muriša, 2006) v številnih dejavnikih močno razlikuje; za prejšnja romana je značilna panonska atmosfera in nekakšna slutljiva usodnost – skrivnostna reka Mura, ki teče v ozadju kot t.i. osrednji protagonist, narekuje nesrečno usodo glavnih junakov, kar daje avtor slutiti tudi s slogom pisanja, ki je v primerjavi z najnovejšim romanom arhaičen ter ustvarja skrivnostnejšo, temačnejšo atmosfero, k občutku usodnosti pa pripomore tudi tretjeosebna, potujevalna pripovedna perspektiva. V najnovejšem delu je ta zamenjana s prvoosebnim pripovedovalcem, dogajanje pa je postavljeno daleč stran od Prekmurja in skrivnostne Mure – v zemunsko vojašnico in Beograd.

 

Na prvi pogled gre za običajno ljubezensko zgodbo, postavljeno v leto 1972, ko mora glavni junak Marko Hribernik zaradi težav s študijem oditi na služenje vojaškega roka v prestolnico tedanje SFRJ. Premalo iznajdljiv in naiven mladenič, ki v slepem izvrševanju ukazov in vojski kot taki ne vidi pravega smisla, zaradi predolgega jezika kmalu pride v konflikt s komandantom, ki se ga po liniji najmanjšega odpora znebi in doseže, da ga prestavijo v vojaški klub, v katerem je kot intelektualec zadolžen zlasti za krepitev kulturne zavesti med vojaki. Med organiziranjem enega izmed dogodkov spozna dijakinjo Ljiljano, katere lik je v romanu pretirano romantiziran, in se vanjo zaljubi. “Ljubil sem jo brezmejno. A kako je tudi ne bi? Bilo je dekle iz deških sanj, za kakršne dotlej nisem verjel, da v resnici obstajajo. Še manj sem upal, da me bo, če jo bom kdaj po kakšnem naključju vendarle srečal, sploh pogledala.” Kljub obojestranski naklonjenosti ima njuna ljubezen tragičen epilog.

 

V drugi polovici romana, pred izbruhom vojne v Sloveniji, nenavaden konec iz prejšnjega dela doživi svoj razplet, ki ni dovolj prepričljiv, da ga bralec ne bi zaslutil že prej; Ljiljana, ki stopa pred bralca in glavnega junaka, je na koncu tako kot na začetku še vedno čista in kriva edino tega, da je preveč ljubila. Rdeča nit, ki zadnji roman poveže s prejšnjima, je usodnost, ki tudi v Strahu za metulje v nevihti poskrbi, da protagonista ne moreta v polnosti izživeti svoje močne ljubezni, saj jima enako kot glavnim likom prejšnjih romanov nekaj stoji na poti. Kot v spremni besedi zapiše Tomo Virk: “Tisto, kar bi protagonista edino lahko zares osrečilo, se nikoli ne uresniči, oziroma se zgolj za hip.” Skrivnost je na koncu razkrita, stara ljubimca pa pomirjena, da je resnica končno prišla na dan.

 

Motiv letenja in metulja se pojavlja pri obeh protagonistih. Marko na začetku romana sanja, da je človek ujet v metuljevo telo in leti, vse dokler ga kruta množica ne ujame in pomendra, Ljiljana pa razmišlja o metuljevi usodi, kadar pada dež.
“Ob nevihti me je zmeraj strah za metulje,” mi je pravila takrat na otoku. „Zdi se mi, da vem, kako se počutijo, ko se jim zlepijo krila,“ se je zamaknila. „Ostane jim le še, da se kam zavlečejo in čakajo, da se posušijo,“ je bila togotna. „Ne vem pa, kako je z njimi, če ostanejo zlepljena?“ se je spraševala. „Po moje takrat raje kar umrejo od žalosti.“ 

 

Na koncu romana se tako sanje izkažejo za preroške; če je v prejšnjih romanih v ozadju tiho tekla Mura in zlovešče naznanjala nesrečen konec glavnih junakov, je to vlogo sedaj prevzela vojna, glavna junaka pa sta metaforično postala metulja, katerih ples v tej kruti atmosferi medsebojnega bojevanja žal ni zmogel preživeti.

 

In krila so ostala zlepljena.

Img_00007841.gif