• Datum objave: nedelja, 6. marec 2016
  • FABULA 2016: Juan Gabriel Vásquez: »Če napišeš roman, ki ne zmoti vsaj ene osebe, ni bil vreden pisanja.«

    Fabula 2016: Literarni večer z Juanom Gabrielom Vásquezom

     

     

    Moderator: Aleš Šteger

    Lokacija: Klub Cankarjevega doma

    Datum: 4. 3. 2016

     

    Po uvodnem pozdravu v španščini, ki je kolumbijskemu pisatelju mlajše generacije omogočil, da se je v klubu Cankarjevega doma počutil kot v domačem fotelju, smo se gledalci seznanili z njegovo življenjsko potjo, ki je tesno prepletena z njegovo literarno biografijo. Ta sega v čas, ko je pri osmih letih začutil, da je njegovo poslanstvo pisanje. Najprej ga je dojemal kot hobi, saj mu je pravniška tradicija v njegovi družini začrtala študijsko pot do diplome, ki jo je pri triidvajsetih predal očetu z besedami: »Daj jo stran in je nikoli več ne omeni.« Starši so se sicer izkazali za zelo spodbudne, ko se je odpravil na evropski parnas, kot so Pariz imenovali latinskoameriški pisatelji. Tamkajšnja kritika jim je namreč pomenila odločilni preboj. On pa je šel še dlje: na Sorboni je doktoriral iz latinskoameriške književnosti in nato tri leta prebival v Barceloni.

     

    Ključni polji, ki prevevata ustvarjalčevo življenje, pravo in literatura, sta nosilca dveh različnih jezikov. Katerih, je uvodoma zanimalo Aleša Štegra. Gost je pojasnil način izražanja v pravu kot presojevalnega, ki ne prenaša dvoumnosti, medtem ko v literaturi na mesto vrednotenja stopa razumevanje. Moderator se je na to navezal z vprašanjem, ali morda književnost išče pravico za nepravično, odgovor pa je peljal v smer avtorjeve definicije besedne umetnosti. Vásquez meni, da ta osvetljuje in odkriva najbolj temačne, skrite prostore človeške narave in zgodovine. Smisla pisanja ne vidi v protestiranju, ampak v odkrivanju tistega, kar želi družba prikriti, ker je zanjo neprijetno. Na tem temelju je grajenih njegovih pet do sedaj izdanih romanov (dveh ni objavil), tudi zadnji z naslovom Zvok stvari, ki padajo (2011), ki je zaenkrat edini preveden v slovenščino.

     

    Snov delo črpa iz let, ko so Kolumbijci živeli z vojno med Pablom Escobarjem in državo. Iz let, o katerih je še vedno zelo težko govoriti. Iz let, ko je vse od politike do cerkve zaganjal denar drog. Spogleduje pa se tudi s predhodno pretekostjo, vojno med Kolumbijo in Perujem iz 30. let prejšnjega stoletja, kjer so bili resnični zmagovalci kolumbijski piloti. Avtor meni, da je mogoče celotno zgodovino države povedati s pomočjo letal, zato ne preseneča, da se v zgodbi znajde letalski prevoznik, najprej marihuane, nato kokaina, kar ga za devetnajst let pošlje v zapor – Ricardo Laverde. Pa tudi njegova žena, Elaine Fritts, ki umre v letalski nesreči, ko ga gre po tolikšnem času spet obiskat. Sem je pisatelj vključil dva resnična dogodka: strmoglavljenje letala v Andih iz leta 1995, kjer so umrli sto štirje potniki, in transkripcijo neke črne skrinjice – v romanu jo posluša protagonist Antonio Yammara, profesor prava, ki ga skupaj z Ricardom ustrelijo na ulici. Odtod tudi naslov: daljna oseba posluša, kako pada letalo. Ta odlomek je tudi interpretirala Klara Kastelec, študentka AGRFT.

     

    Yammara preko dogodka z Ricardom odkriva svoje lastno življenje. In ravno to – iskanje resnice z raziskovanjem življenja drugega, ki na koncu omogoči spoznanje samega sebe in svoje preteklosti – se Vásquezu zdi čudovit način pisanja, skupaj z možnostjo odkrivanja nevidnega, privatnega, ki ga javne statistike prirejajo.

     

    O svoji strukturi pisanja je v nadaljevanju še govoril, izhajajoč iz citata Javierja Maríasa, ki deli pisatelje na tiste, ki pišejo z »zemljevidom« (točno vedo, kam bodo šli), in na tiste, ki se poslužujejo »kompasa«, kar počne tudi on sam. Del njega namreč vedno pušča romanu in likom, da se razvijajo po svoje in se odkrivajo sami. Tudi pri obravnavanem delu se mu je šele po sto petdesetih straneh razjasnilo, da pravzaprav piše o strahu. Tistem, na katerega je leta 1996 s selitvijo na staro celino pozabil, a še kako občutil, ko je živel na »vojnem teritoriju« in bil vsakič ob prihodu domov z ulice srečen, da se je na fotelju znašel živ. Kako odkriti in literarizirano podati intimni spomin generacije tistega časa, pa si je začrtal že prej.

     

    Nadaljeval je tudi kroniko o diktatorjih, kar je Pablo Escobar po svoje bil in ki sta jo začela že Márquez in Vargas Llosa, ter s tem skušal razumeti figure, ki so obvladovale kolumbijsko kolektivno zgodovino. Na vprašanje gledalca, ali bi bila knjiga napisana, tudi če bi ta mamilaški mogotec še živel, je brez omahovanja pritrdil: »Če napišeš roman, ki ne zmoti vsaj ene osebe, ni bil vreden pisanja.«

    Sorodni članki: