• Datum objave: ponedeljek, 7. marec 2016
  • FABULA 2016: Barbari pravzaprav ne obstajajo, obstajajo le vrata

    Fabula 2016: Okrogla miza Barbari pred vrati

     

     

    Udeleženci: Jean-Claude Milner, Alenka Zupančič, Teofil Pančić, Peter Vermeersch

    Moderator: Igor Štiks

    Lokacija: Klub CD

     

    Letošnjo Fabulo so organizatorji sklenili posvetiti prišlekom, o katerih je trenutno toliko govora. Vojni prebežniki z Bližnjega vzhoda so v zadnjih nekaj mesecih postali tema poročil, pogovorov, protestov, pa tudi literarnih del. Eno izmed njih je esej Nočni popotniki Petra Vermeerscha, ki je bil tudi izhodiščno besedilo za razmislek na mednarodni okrogli mizi Barbari pred vrati, ki je v ponedeljek, 29. 2. 2016, potekala v Klubu Cankarjevega doma.

     

    Gostje okrogle mize so bili Jean-Claude Milner, francoski filozof in esejist ter eden izmed vidnejših predstavnikov strukturalistične Lacanove šole, Alenka Zupančič, filozofinja ljubljanske psihoanalitske šole, Srećko Horvat, hrvaški filozof, publicist in aktivist, Teofil Pančić, srbski filozof, esejist, publicist in novinar, Peter Vermeersch, pisec izhodiščnega eseja Nočni popotniki, moderiral pa jo je Igor Štiks, hrvaški pisatelj in esejist.

     

    Pogovor je zelo udarno pričel Igor Štiks, ki je izpostavil, da je neracionalni strah socialni konstrukt, hkrati pa dodal, da je demokratično delovanje Evrope skorajda iluzija, kar smo lahko opazili že pri grški ekonomski krizi ter znova opažamo pri begunskem valu. S prihodom beguncev je prav tako konec še ene iluzije, da se vse nasilje dogaja le na Bližnjem vzhodu. Po njegovem mnenju se s postavljanjem žice kot odziv na prišleke podira predstava o Evropi brez meja. Izpostavil je tudi članek Solze v Evropi pred kratkim preminulega slovenskega pesnika in sociologa Aleša Debeljaka, v katerem je ta zapisal, da dokler tečejo solze, želja po spremembi še obstaja.

     

    Odprlo se je vprašanje multikulturnosti – ali je evropska kultura v nevarnosti? Kako bo na nas vplivala vera beguncev in njihova politika? Kdo je tu v resnici civiliziran? Tisti, ki pred begunci branijo evropske ženske? Tisti, ki pravijo, da feminizma ne potrebujemo več? Tisti, ki menijo, da bo prihod muslimanskih pribežnikov ogrozil enakost ženske v družbi? Predvsem pa – kakšni so problemi zahoda, kamor bežijo begunci? Ali je Evropska unija res prostor, kjer je vsem zagotovljeno dobro življenje? Na koncu svojega komentarja je Igor Štiks še enkrat izpostavil, kako pomembno je zavedanje kompleksnosti današnje situacije.

     

    Nato je besedo predal Petru Vermeerschu, ki je v času prihoda beguncev pri nas v Ljubljani preživel nekaj dni, kar poskuša zaobjeti tudi v svojem eseju Nočni popotniki. Z njegove strani je bilo izpostavljeno predvsem vprašanje, kaj je realnost. Ko pišemo o »realnih« situacijah, se namreč vedno srečamo s kupom stereotipov, k temu pa seveda veliko doprinesejo tudi mediji. Izpostavil je, da lastna življenja doživljamo kot nekaj intimnega in realnega, življenja ostalih pa le kot abstrakcijo, kar je potrebno prestopiti. Zapiranje mej je tako le imaginarna rešitev, potrebno pa je najprej sprejeti to, da se situaciji, ki smo ji priča dandanes, ne moremo izogniti. Moramo prevzeti odgovornost, da sprejmemo odločitve; tudi tiste, ki za nas niso takoj koristne.

     

    Jean-Claude Milner se je vprašanja lotil s pogleda strukturalista. Poskušal je zagovarjati izjavo, da barbari pravzaprav ne obstajajo, obstajajo le vrata. Vsaka vrata imajo dve strani: na eni strani so ljudje, ki slišijo, a ne poslušajo, na drugi pa tisti, ki govorijo, a nič ne povejo. Barbari so na obeh straneh vrat. To lahko vzamemo le kot igro besed, ali pa pogledamo širše in v pogled vključimo današnje razumevanje jezika ter njegov velik pomen. Ko se preneha komunikacija, se prekinejo vezi med ljudmi. Poleg tega je izpostavil problematiko pogleda Evropejcev na begunce. Označili smo jih za množico muslimanov, množico barbarov, ki je tukaj zato, da ubija, a barbari so za nas v bistvu le zato, ker ne poznamo njihovega jezika in jih ne poslušamo. Ne jemljemo jih kot govoreča bitja, sebe pa kot nekoga, ki bi jih razumel. Šele ko bomo spregovorili z njimi, bomo prosti stereotipov o barbarstvu.

     

    To, da je problem begunstva hkrati tudi problem globalnega kapitalizma današnje liberalne Evrope, je izpostavila Alenka Zupančič. Postavitev žice je po njenem mnenju z lahkoto pokazatelj našega barbarizma. Masivni prihodi beguncev vsekakor spreminjajo podobo Evrope, vendar jo spreminjajo tudi naši odzivi na njihov prihod. Odzivi so podobni tistim med gospodarsko krizo, ko se je govorilo, kako brezposelni poberejo ves denar delavnim, sedaj pa poslušamo, kako begunci pobirajo denar poštenim, delavnim Slovencem, kar vodi v politično krizo. Predvsem pa je poudarila to, da se ne smemo prepustiti prepirom o ksenofobiji in rasizmu. Prenehati moramo podcenjevati problematiko dogajanja, prevzeti moramo breme, ki ga ta problematika prinaša in se tako rešiti naših »rešiteljev«, s čimer je merila na politike.

     

    Srećko Horvat je govoril predvsem o dejstvu, da je težava begunske krize v tem, da se je ne jemlje kot geopolitičen problem. Ne gre namreč za pojav preteklih nekaj mesecev, temveč se dogaja že skoraj desetletje. Izpostavil je tudi, da je solidarnost, ki so jo ljudje pokazali kot odziv na prihod beguncev, vsekakor lepa gesta, vendar ni rešitev. Potrebno je iti globlje, saj je problematično samo ozemlje Bližnjega vzhoda. Evropa poskuša ustavljati begunce v Turčiji, izselitev prebivalcev iz Sirije pa je v tudi interesu vodilnih narodov zaradi ogromne količine zemeljskega plina. Odločitve in ukrepi, ki jih politiki sprejemajo glede beguncev, vsekakor niso demokratične, kar vodi v razpad demokratične Evrope. Potrebno se je soočiti z geopolitično realnostjo.

     

    Teofil Pančić pa je poudaril, da je najpomembnejša samorefleksija izobraženih, preskrbljenih in svobodnih ljudi. Pomanjkanje samorefleksije vodi v pomanjkanje možnosti. Naš pogled na begunce je takšen, da ves čas poudarjamo, kako so drugačni, čeprav v resnici niso drugačni, želijo si le običajno, svobodno in mirno živjenje. Želijo biti mi. To, da se identificirajo kot pripadniki muslimanske religije, je zanje izredno pomembno predvsem zato, ker je to edina identifikacija, ki jim je še ostala.

     

    Po zelo izčrpni debati je sledilo nekaj vprašanj slušateljev, ki so se nanašala predvsem na vpliv medijev v celotni situaciji. Vsi se zavedamo, kako izredno pomembni so mediji pri ustvarjanju mnenja o dogajanju, pa naj gre za slovenske ali evropske državljane. Predvsem zato, ker je njihovo verodostojnost težko preverjati.

     

    Kljub temu da je bila okrogla miza izredno teoretično usmerjena in se je bolj kot s samimi begunci v Sloveniji ukvarjala z mednarodno politično problematiko, povezano s to temo, so govorci odprli mnogo vprašanj za razmislek in izpostavili veliko dejstev, ki so večino poslušalcev gotovo vsaj malo šokirala. Prav tako moram v branje toplo priporočiti že prej omenjeni esej Nočni popotniki, ki se skozi precej literarno-poetični, celo malce intimnejši jezik loteva begunske problematike. Pisanje o le-tej je danes že tako pogosto in včasih skorajda irelevantno, oddaljeno od jedra problema, da je oseben pristop, ki ga uporabi Veermersch, zelo dobrodošel. Navsezadnje se bo vsak izmed nas kmalu moral soočiti s to situacijo, saj begunci postajajo del našega vsakdanjega življenja, niso več le nekaj abstraktnega, kar vidimo na televizijskih zaslonih.

    Sorodni članki: