30. december, 2015 / Literatura

Dušan Čater: B52

Mateja
Arnež

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Dušan Čater v svojem novem romanu B52 v melanholični in katastrofični izreki bralce popelje v vrtinec tretjega tisočletja, kjer se brutalno soočimo z družbeno realnostjo in s človekovo usodno minljivostjo. Ob vsem popivanju, drogiranju in bežnih seksualnih interakcijah, ki jih opeva, človeka prime, da bi življenje ravnodušno zalučal skozi okno in se podal na pot samoiskanja, ki nas, kot pridiga roman, pelje k osvobajajočemu uporu zoper pokvarjeni, koruptivni in brezperspektivni svet, v katerem posameznik brez orientacije išče svoje mesto pod soncem. No, ko bi bil ta upor vsaj kakšne vrste doprinos svetu ali junaku samemu – ampak ne, z melanholično sprijaznjenostjo životari iz dneva v dan in nima pojma, kaj bi sam s sabo. In točno to je rdeča nit celotnega romana, pri katerem pogrešamo kompozicijsko skladnost in inovativnost, s katero bi avtor novodobnemu bralcu vlil kanček upanja, da vse vendarle ni tako črnogledo.

 

Že povedano in napisano želi avtor v sveži obliki prodati sodobnemu bralcu, pri čemer slepo računa na identifikacijo moralnega subjekta s klavrno in hitro zajezljivo karikaturo, ki sliši na ime Karlo ali »za prijatelje« Karlito. Bralcu je takoj jasno, da ima protagonist krizo srednjih let; zanimiva pa je perspektiva, kjer se glavni junak iz čistega dolgčasa kar sam odloči, da bo imel krizo in se načrtno pahne vanjo. Avtor nas in medias res vrže v Karlovo monotono sedanjost in s pomočjo retrospektive počasi odstrinja izseke Karlovega življenja iz časa, ko to morda še ni bilo tako patetično. Njegova zgodba je v tesni povezavi z njegovo partnerico Mino, s katero sta v rani mladosti spočela otroka, ki pa je po hitrem postopku pobral šila in kopita in jo mahnil v tujino. Zatem se v partnerskem odnosu, zasnovanem sicer sila svobodomiselno, v samoti nista prav dobro znašla, kar se odraža v konstantnem iskanju stimulacij, ki bi začinile njuno zvezo. Ravno v stadiju enotedenske tihe maše, ki je ena takih poskusov, Mina malo za šalo malo zares predlaga, da bi se jima v postelji pridružil njen znanec.  Karlo stori nekaj nepričakovanega in z omenjenim fizično obračuna, česar bralec skoraj ne more verjeti, saj je malo verjetno, da bi lik zdolgočasenega, neperspektivnega, zadržanega in neodločenega knjižničarja premogel toliko akcije. S tem uporniškim dejanjem se Karlo vehementno odloči, da je čas za njegovo krizo srednjih let, pusti službo, se preseli v polkletni »pajzelj«, nato pa s prijateljem Frenkom kupita posestvo na Kozjanskem, kjer bosta bojda eko kmetovala. Sprememba je nenadna, vzleti kot bombnik B52, kar implicira sam naslov knjige, in pristane na nadrealističen način – vsi smo namreč pričakovali, da bo najmanj eksplodiral ali pa vsaj strmoglavil, na koncu pa  presenetljivo elegantno in mehko pristane, ponovno v naročju svoje žene, od katere je malo prej odletel. Pojavi se vprašanje – Karlo, pa kaj bi ti zdaj rad? Bi bil rad neodvisni alfa samec, svobodni individuum brez kakršnihkoli obveznosti, ki brez pravega kompasa krmari v svetu, ali bi rad še naprej živel v relativno odprtem razmerju z Mino, kjer o neki strašni ljubezni ni moč govoriti in vaju svoboda prej omejuje kot osvobaja?

 

Ekspedicija na Kozjanskem seveda ne uspe. Neomejene količine prepovedanih substanc, neuspeli poskusi literarnega ustvarjanja (Karlo je namreč tudi malenkost pisatelja), bizarni dogodki, povezani s tamkajšnjo kmečko srenjo, ki radovedno, na koncu pa že pomilujoče gleda na dva brezvoljna kupa nesreče iz Ljubljane, melanholična sprijaznjenost s situacijo, popolna resignacija in od substanc otrpli čuti, prevevajo glavnino romana, ki je mukotrpna za bralca, saj se stežka prebija skoznjo. No, toliko o eko kmetovanju.

 

Avtor z grotesknim in absurdnim jezikom naslika družbeno realnost, v kateri je današnji človek obsojen na svobodo, s katero ne zna operirati in mu je prej v škodo kot korist. Neuspešno išče svoj kotiček pod soncem, pri tem se poigrava z instant užitki in opojnimi substancami vseh vrst, saj je življenje tako lepše. Ne govorimo samo o krizi srednjih let, temveč krizi vrednot sodobnega življenja, o kruti deestetizaciji sveta in subjekta v njem, hkrati pa tudi o politično razruvani slovenski in svetovni sceni, do katere se avtor velikokrat rigorozno opredeli in pljuva vsepovprek, kar gre bralcu v kombinaciji z protagonistovo apatično držo pošteno v nos. Jezik in slog sta povprečna, kdaj pa kdaj mu uspe celo kakšna izvirna sarkastično-satirična opazka, sicer pa ni govora o nekem literarno-estetskemu užitku, pri katerem bi bralec dobesedno požiral besede od prve do zadnje strani.

 

Konec romana pa je sploh prava literarna poslastica. Neizpolnjen moški srednjih let se odloči, da bo spremenil svoje življenje, ki je bilo že prej bedno, v še bolj bedno. Njegova boljša polovica to sprejema z ravnodušnostjo, Karlo živi naprej svoje dolgočasno življenje, kdaj pa kdaj se sliši s svojo izgubljeno ljubeznijo, sicer sta uradno prekinila, ampak sem in tja skočita med rjuhe, pade ideja za trojčka, pa se zaradi administrativnih razlogov ne sezide, skratka ne tič ne miš. Ko se kriza srednjih let izkaže za neposrečen poskus in glavni osebi ne prinese notranjega zadoščenja, se kot dobra vila pojavi žena, ki njegovo brezsmiselno življenje spremeni v pravljico in čez noč se uresničijo vse njegove želje, vrneta se v kraj lepih spominov, čudežno izpuhtijo vsi problemi, knjiga se konča malodane fantastično. Stežka se prebijamo čez knjigo, trpimo z glavnih junakom, ob tem trpinčimo tudi sami sebe in na koncu tole? Poraja se vprašanje, ali se je avtor enostavno naveličal svoje knjige in je bil to izhod v sili, ali pa se je samemu avtorju celotna vsebina zdela že tako groteskna, da je fabulo namenoma prekinil na tako nerealen način in računal na srečni konec željnega bralca, ki bo nemočno kupil to iluzijo.

 

Nekje sem prebrala, da gre za alegorijo sodobnega sveta. A če je to slika sodobnega sveta, nisem prepričana, da si želim živeti v njem.

          
image