• Datum objave: četrtek, 9. februar 2017
  • Dr. Matevž Kos: »Vrhunska literatura mora hoditi po robu, suvati pod rebra, domačnost potujevati in tisto tuje v vsakem izmed nas približevati, ne pa broditi po močvari samoumevnosti, privajenih literarnih vzorcev, jezikovnih klišejev in enodimenzionalnih karakterjev.«

    Matevž Kos (roj. 1966) je literarni teoretik, esejist, kritik in redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Med letoma 1993 in 1998 je bil odgovorni oz. glavni urednik revije Literatura, od leta 1998 dalje je urednik knjižnih zbirk Novi pristopi in Labirinti. V letih od 2004 do 2007 je bil predsednik strokovne žirije za literarno nagrado kresnik. Je avtor šestih knjig in neštetih literarnih kritik, esejev, kolumn in razprav, objavljenih v različnih slovenskih časopisih in revijah. Govorila sva o stanju, položaju in pomenu literarnega kritištva. Pri tem naju je kajpada zaneslo tudi k nekaterim drugim, s kritiko bolj in manj neposredno povezanim rečem.

     

    Blaž Cotman: Pred časom ste v Delovi kolumni »Za kritiko več« (2009), ki je bila ponatisnjena v vašem delu Mali spisi: o knjigah in drugih rečeh (2011), na samozastavljeno vprašanje, kaj je ena izmed najljubših nočnih mor intelektualcev, podali odgovor, da je to položaj intelektualcev v družbi. Bi lahko nekoliko natančneje orisali nočno moro posebne kaste intelektualcev – literarnih kritikov?

     

    Matevž Kos: Literarni kritiki kot posebna kasta intelektualcev – to se sliši sijajno in bi bil prav rad zraven. (smeh) Moja formulacija, ki jo omenjate, je bila seveda mišljena malce (samo)ironično. Najbrž jo je spodbudil eden izmed Cioranovih aforizmov, ki gre nekako v tej smeri, da je marsikateri samomorilec prav udobno preživel noč brez spanca, med katero je razmišljal o svojem potencialnem samomoru. Upam, da se to ne sliši prerobato. Hotel sem opozoriti na zapeljivo skušnjavo, na katero intelektualci niso/nismo imuni: da nam svet, ko stegnemo vrat ven iz svoje sobe, razpade na dve udobni polovici. Na eni strani je grda realnost množične družbe, t. i. povprečnega človeka, »moralne večine« in kar je še podobnih oznak, na drugi strani pa smo tisti, ki to grdoto opazujemo, obsojamo, zavračamo. In se ob tem kar dobro počutimo. Tu gre pravzaprav za znano figuro Heglove lepe duše. Takšna duša za svoje preživetje, za preživetje svoje samozadostnosti, nujno potrebuje grdi, umazani svet … Tale najina debata bi zdajle lahko zaplula zelo daleč, zato naj, kar zadeva položaj literarnih kritikov, pripomnim le to, da je literarno kritištvo – tako kot pač pisanje nasploh – precej osamljena dejavnost. Smisel te dejavnosti je seveda to, da se pozunanji, da stopi v svet, da nagovori svoje bralce. Za to operacijo pa potrebuje medij, prek katerega do bralstva sploh pripotuje. In nočna mora tistih, ki se danes ukvarjajo z literarno kritiko, je izginjanje tovrstnih medijev. Hočeš nekaj povedati, a stojiš pred zaprtimi vrati. Ali še huje: teh vrat sploh ni. Bralci recimo da še obstajajo, papirnati ali elektronski kanali, ki vodijo do njih, pa so bolj ali manj izsušeni in slabo pretočni. In perspektive slabe. Priče smo še nekemu paradoksu, na katerega rad opozarjam. Imamo literarno (in nasploh kulturno) hiperprodukcijo in množico najrazličnejših dogodkov, hkrati pa tako malo relevantnega prostora, namenjenega kritiški obdelavi pisateljskih producentov. In v posebnih slovenskih razmerah tu ne gre za neko naravno stanje stvari, ki bi ga usmerjala famozna nevidna roka trga. Slovenska kultura je namreč bolj ali manj subvencionirana – od mreže teatrov, orkestrov, oper in muzejev pa do založnikov, različnih javnih zavodov in »samostojnih kulturnih delavcev«. Kdor je kdaj sodeloval v kakšni komisiji, ki odloča o tem, kaj je »javni interes« na področju kulture, dobro ve, kako izmuzljivi kriteriji so prepoznavnost, vrhunskost, odmevnost in podobno. Manjka samo še kakšna »samoevalvacija« – in smo vsi skupaj akterji drame absurda ali vsaj vaške veseloigre. Hočem reči, da ima literarna (pa ne samo literarna) kritika v utesnjenih slovenskih razmerah toliko večji pomen. Pa tega ne pravim zato, da bi kogarkoli prepričeval, še najmanj samega sebe. Zadeva je bolj prozaična: če imamo množično produkcijo, ki je, kot menijo njeni ustvarjalci, vrhunska, a slabo konzumirana, a hkrati podprta z javnimi sredstvi, potrebujemo tudi javno podprto kritiko te produkcije. Toliko bolj, če ravno kritika nemalokrat nadomešča resnejši javni odziv – in da ob njeni pomoči vemo ne samo, da nekaj je, ampak tudi, pri čem smo itn. V zadnjih mesecih se recimo ponovno veliko govori o potrebi po »novem kulturnem modelu«. In tu bi bila nujna veliko večja iniciativa različnih stanovskih združenj, od pisateljskega do kritiškega, in nasploh vse zainteresirane javnosti. Čeprav imam marsikoga na sumu, da načrtuje spremembe samo zato, da se v resnici ne bi nič spremenilo. Če bomo prepustili izdelovanje takšnega modela zgolj uradnikom z ministrstva za kulturo ali njihovim pogodbenim ekspertom, specialistom za strategije, ki imajo od časov najraje nedovršnik, bo takšno modeliranje trajalo dlje od sodnega dne. Se pa zavedam preprostega dejstva, da je kulturna politika na Slovenskem v marsičem zgolj in samo socialna politika. To pa je seveda tema, ki bi zahtevala poseben pogovor.

     

    BC: Kako presojate sedanje stanje umetnostne kritike? Se to v mnogočem razlikuje od stanja, ki ste mu prisostvovali in ga tako kot kritik kakor tudi kot urednik dejavno sooblikovali v zadnjem desetletju preteklega stoletja?

     

    MK: Devetdeseta leta, takšna je vsaj moja zgodba, so bila predvsem čas številnih možnosti in tudi uresničljivih izzivov. Nekaj sto kritik, ki sem jih takrat spisal, bolj ali manj zavzeto in z veseljem, tako rekoč iz tedna v teden nekaj dolgih let, ne glede na to, ali so bile v presojevalnem smislu »pozitivne« ali »negativne«, sem objavljal na različnih koncih, na kulturnih straneh štirih časnikov (dva izmed njih sta potem ugasnila), dveh štirinajstdnevnikov za kulturo (ki ju ni več), mesečnika (tudi tega ni več) in še kje, kot kritik sem redno sodeloval s televizijo in radiom, na pobudo različnih urednikov, seveda. Takrat sem mislil, da bom, »ko bom velik«, celo profesionalni kritik oziroma literarni publicist, saj je bilo možnosti za objavljanje in vabil z različnih koncev več kot dovolj. Potem se je moja poklicna pot, bolj po naključju kot zaradi kakšnih posebnih ambicij, odvrtela drugače – še danes pa je povezana z branjem in pisanjem, kar je, kakorkoli obrnemo, osnovna matrica kritiškega početja. Zdajle si ne morem kaj, da se ne bi spomnil na znano Barthesovo formulacijo iz njegovega eseja o Kritiki in resnici. Barthes se namreč sprašuje, koliko pisateljev je pisalo samo zato, ker so brali? In koliko kritikov je bralo samo zato, da bi pisali? To sta kar pravšnji – ne zgolj retorični – vprašanji. V obdobju, ki ga omenjate, pa je v središču mojega delovanja stala revija Literatura, pri kateri sem sodeloval kot pisec in potem kot urednik. Ena izmed ambicij, ki sva si jih zastavila s Tomom Virkom, ko sva prevzela urednikovanje Literature, je bila, da iz revije napraviva mesečnik. To nama je uspelo, in ravno ta večja frekventnost izhajanja revije je omogočila, da sva posebno pozornost lahko namenila Literaturini kritiški rubriki. Literatura redno izhaja še danes, lani poleti je izšla njena 300. številka, in vesel sem, da uredniki skrbijo za kritiško kontinuiteto. In to je tisto, kar kritištvo kot obrt in kritiki kot obrtniki najbolj potrebujejo. Večina drugih medijev na Slovenskem pa, kar zadeva literarno kritiko in kulturne strani nasploh, pripoveduje predvsem zgodbo o diskontinuiteti. Na žalost v negativnem pomenu besede. Čeprav je knjig in najrazličnejših kulturnih dogodkov danes nekajkrat več kot pred desetletjem ali dvema. Spet sva pri vprašanju hiperprodukcije. In kritiške podhranjenosti na drugi strani. Zdajle bi morala biti na vrsti moraliteta o stanju kulturnih rubrik v slovenskih časopisih, a to bi bilo depresivno početje. Zanimivejši so izzivi, ki jih prinašajo novi mediji, kultura interneta in podobno. Za mlade in nekoliko manj mlade kritike to gotovo pomeni »nadomestno« možnost objavljanja in nabiranja kilometrine, a le, če so teksti editirani, se pravi, če gredo čez uredniško sito, tudi mentoriranje, če je treba. Če tega ni, smo priče poljubnosti in vseenosti, s tem pa izgubi kriterijev in, konec koncev, založniškemu, prijateljsko-interesnemu in še kakšnemu ribarjenju v kalnem. Sicer pa sem nekaj svojih dilem ob takšnem stanju literarnih in obliterarnih stvari razgrnil v prispevku, ki je bil objavljen v omenjeni 300. številki revije Literatura.

     

    BC: So se vaši pogledi na kritištvo na podlagi vaše več kot dvajsetletne literarnokritiške prakse v kakem oziru še posebej temeljito predrugačili?

     

    MK: V elementarnem pomenu besede, se pravi kar zadeva mojo lastno literarnokritiško prakso, ne. Le da nisem več aktiven literarni kritik, ampak v ta žanr v zadnjih letih zaidem zgolj občasno. Zdaj, recimo da v zrelih letih, sem kot bralec tudi precej bolj selektiven. Zato mi je bila tudi zelo všeč časopisna rubrika, pri kateri sem se, kot redni kritik, po daljšem premoru, ponovno aktiviral: Branje po izbiri. Te rubrike ni več in včasih jo pogrešam. Res pa je tudi to, da v njej nisem ocenjeval leposlovnih knjig, ampak esejistične, tudi filozofsko-teoretske, historiografske in, včasih, kulturno-politične. Po eni strani zato, ker me takšni žanri zanimajo in je malokdo pripravljen o njih pisati, po drugi strani pa sem se nekoliko preobjedel slovenskega leposlovja. Kot bralec ga sicer še zmeraj spremljam, a precej bolj selektivno kot nekoč. Ena izmed posledic kritiškega branja knjig je gotovo to, da jih praviloma berem s svinčnikom v roki: da kaj podčrtam, ob strani pripišem klicaj ali vprašaj, pa še kakšen komentar. A predkritiškega časa nedolžnosti ne pogrešam preveč: navsezadnje se tisto, kar je bilo enkrat izgubljeno, ne more več vrniti. Užitek, ki ga ponuja aktualna konzumacija, pa ni zato nič manjši. Le na pravo knjigo moraš naleteti in se izgubljena vera v literaturo, kar je lahko davek prevelikemu številu prebranih povprečnih knjig, hitro vrne.

     

    BC: Kolikor vem, bi se brez obotavljanja strinjali s tezo literarne teoretičarke Vanese Matajc in mnogih drugih, da »objektivna umetnostna presoja ni mogoča«. Kaj, če sploh kaj, pomembnega po vašem sledi iz te, kot se zdi, dokaj neprijetne, a potencialno osvobajajoče nemožnosti, s katero je soočen(a) kritik(a)?

     

    MK: Z »objektivno resničnostjo« ima težave že naravoslovje, kaj šele humanistika. Narava resničnosti je pač proizvod objektiva, skoz katerega jo motrimo. Navsezadnje vsak nov literarni tekst vsakič znova zasnuje enega izmed mogočih svetov, literatura nasploh pač govori o neskončnosti mogočih svetov. Ne samo literarni tekst, tudi kritiško pisanje mora vsakič znova izumiti svoj jezik. To ne pomeni, da se »objektivnost«, ki jo omenjate, izgubi v ekstazi »subjektivnosti«, le nalogo, ki stoji pred kritikom, bi poimenoval malce drugače. Zelo zgoščeno gre po mojem za tole: kritik mora najprej dešifrirati intenco, ki si jo je zadal avtor. Nato pa artikulirati razkorak ali – tudi to se včasih zgodi – zlitje avtorjeve intence s tekstom. Druga zadeva, ki ni nepomembna, je koherentnost kritike: po eni strani je odvisna od kritikove presojevalne moči, njegovega, če povem kar se le da enostavno, okusa in nasploh posluha za registre literature, pa tudi od tega, koliko se je vsakič znova sposoben znebiti svojih lastnih predsodkov, v zadnjem času zlasti dogmatizma politične korektnosti. Vrhunska literatura mora hoditi po robu, suvati pod rebra, domačnost potujevati in tisto tuje v vsakem izmed nas približevati, ne pa broditi po močvari samoumevnosti, privajenih literarnih vzorcev, jezikovnih klišejev in enodimenzionalnih karakterjev. Teh imamo več kot dovolj že v vsakdanjem življenju.

     

    BC: Kakšno vlogo imata pri (vašem) kritiškem podjetju teorija in, ne nazadnje, filozofija? Je kritika brez zaslombe v njima znatno osiromašena?

     

    MK: To, da je nekdo sijajen literarni teoretik ali polihistorski literarni zgodovinar, še ne pomeni, da bo zato plastično, argumentirano, tudi v čisto tehnično-ubesedovalnem smislu znal povedati svojo kritiško zgodbo prepričljivo. Glede na to, da sem sam študiral primerjalno književnost in filozofijo, je seveda jasno, da je to najboljša študijska kombinacija za potencialnega literarnega kritika. (smeh) Na mladega – pa tudi na kakšnega starejšega – kritika sicer prežita predvsem dve nevarnosti: ena je strah pred naivnostjo, in posledica je pretirano teoretiziranje, ki iz sivega dela sivo. Druga nevarnost pa je naivni pogum, zgovorna nevednost, ki verjame, da je treba ob nekem tekstu predvsem psihologizirati, sodoživljati, s protagonisti trpeti, se veseliti ali se skupaj z njimi zgolj usekovati, in o teh svojih bralskih občutij zelo natančno poročati. Takšen kritik živi v iluziji, da se svet začne z vsakim tekstom znova, da ni pomemben kontekst, tisto, kar so neki avtor, njegova generacija, ne nazadnje literarni predhodniki že napisali, že artikulirali, zbezali na plano ali zavrgli itn. Potem se dogaja strašen napor, da tisto, kar je bilo že povedano, odkrivamo na novo, ali da se navdušujemo nad lanskim snegom. Kakorkoli že: čisto brez literarnovednega aparata, tudi filozofije, če hočete, ali pa poznavanja splošnokulturnega in literarnega konteksta ne gre, a vse to razumem bolj kot nekakšno orodje, kot predpripravo za prijazni obračun z avtorjem, kot stopnice na lestvi, ki pa jo je treba na neki točki zavreči ali vsaj dati v oklepaj – in se prepustiti kritiku v sebi. V starih časih bi rekli: kritiškemu erosu. In se odpraviti novim dogodivščinam naproti.

     

    ***

    Foto: Igor Modic, Delo

    Sorodni članki: