7. februar, 2015 / Literatura

David Brooks: Pogovor

Klemen
Uršnik

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Avstralski pisec in pesnik David Brooks je objavil že kar nekaj pesniških zbirk, esejev in romanov. Pogovor je njegov četrti roman, ki zaradi same narave zgodbe in dogajalnega prostora, ki se tesno dotika zavesti bralca, že na začetku pritegne in povzroči anomalijo v fiziki – knjigo je resnično nemogoče odložiti.

 

Ste kdaj spoznali osebo, ob kateri ste imeli občutek, da ji lahko že prvi trenutek poveste vse? Ampak res vse. Kot bi bila prav ta določena oseba vaš živeči dnevnik, v katerega bi z izgovorjeno besedo zapisali retrospektivo svojega življenja ob kritičnem razmisleku o ključnih odločitvah in neodgovorjenih vprašanjih vsakdanjika. Ravno to se v romanu Pogovor zgodi Stephenu, avstralskemu inženirju, in prevajalki Ireni, Italijanki, ki ju sredi romantičnega Trsta združi splet okoliščin. In tako se začne – pogovor dveh neznancev, ki si poleg gurmanskega užitka ob izbranih mediteranskih jedeh delita tudi osebne zgodbe in doživetja.

 

Lahkoten, skorajda pesniški jezik in nadrobno opisovanje okolice, dogajanja, pa tudi reakcij sogovornika – vse to v bralcu vzbudi občutek neposredne prisotnosti in ga zaziba v prav tako lahkotno popotovanje po izkušnjah protagonistov in razmišljanj o tem, kaj v življenju sploh pomeni ljubezen; kaj pomenijo pohota, seks, strast, predanost v Ireninem življenju in kakšen pomen imajo zakon, ljubezenske afere, varanje v življenju Stephena.

 

Kljub vsemu pa se bralec na trenutke počuti odtujenega, ko Stephen, ki je v primerjavi z mladenko Ireno starejši in modrejši, zabrede v ponotranjeno razmišljanje o lastnih negotovostih, do česar pripelje že skoraj nadležno vztrajanje Irene, ki si želi izvedeti vse, kljub temu da Stephen o tem ne želi govoriti. Tovrstna Stephenova razmišljanja na trenutke obvisijo na robu med retrospektivo dogodka, o katerem govori, in morečim poglabljanjem v to, zakaj je ravnal tako, kot je. Vendar se Brooks z mojstrskim manevriranjem zgodbe med čermi premika od opisovanja razpoloženj med pogovorom do uglajenih peripetij v restavraciji in se tako izogne temu, da bi delo postalo preveč žgečkljivo ali preveč filozofsko.

 

V lahkotno, a vseeno filozofsko poglobljeno knjigo je David Brooks uspel zaobjeti zgodbo, ki se ukvarja z nekaterimi vprašanji, na katera ni enotnega odgovora in lahko kaj hitro zajadrajo v območje mučnih razmišljanj o človeški eksistenci ter smislu bivanja. A to težko tematiko in življenjski zgodbi dveh individuumov je virtuozno vpletel v prijeten večer ob izbranih jedeh v tržaški restavraciji in ga oblikoval kot lahkoten klepet med obedom. Tako lahko roman preberemo kot neobremenjujoče čtivo za krajšanje popoldneva ali pa se vanj zakopljemo z žižkovsko prodornostjo, vendar bo rezultat na koncu enak: knjiga nas bo posrkala vase, ob njej se bomo na samosvoj način poglobili v lastne izkušnje ter na zadnjih treh straneh osupnili nad iztekom dogajanja.

 

Za konec pa še majhen namig: od Brooksa ne gre pričakovati trivialnosti, kljub temu da z njo simpatizira skozi celotno knjigo. Zaključek je ravno nasproten temu, kar bi pričakovali.

               
pogovor