13. julij, 2015 / Literatura

Dave Eggers: Srce parajoče delo neizmerne globine

Katarina
Kogej

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Konec leta 1991 in v začetku leta 1992 sta v le nekaj tednih eden za drugim zaradi raka umrla oba starša takrat enaindvajsetletnega Dava Eggersa, ki se je po njuni smrt znašel v skoraj nepredstavljivi vlogi skrbnika svojega osem let starega brata Topha. Zadnji izdihljaji družine iz okolice Chicaga predstavljajo začetek in izhodišče Eggersove pomenljivo naslovljene literarizirane avtobiografije, ki je kot njegov literarni prvenec izšla leta 2000 in bila ob svojem izidu deležna številnih pozitivnih kritik, prišla pa je tudi v izbor za Pulitzerjevo nagrado.

 

Naslov je seveda mišljen ironično in zato bi bilo napak pričakovati srce parajočo zgodbo o dveh sirotah, toda po drugi strani sta Dave in Toph točno to in se tega tudi zavedata, oziroma, kot ju označi Eggers: »Pomilovanja vredna sva. Zvezdnika sva.« Po prodaji družinske hiše se skupaj s starejšo sestro Beth preselijo iz Chicaga v Berkeley v Kaliforniji, kjer v Los Angelesu že od prej živi starejši brat Bill in kjer naj bi skupaj pričeli novo življenje, v katerem jim je zaradi zaznamovanosti s tragično izgubo dovoljeno vse. A Kalifornija za Eggersa v novi vlogi Tophovega starša poleg svobode prinaša številne nove odgovornosti in skrbi, s katerimi se spopada bolj ali manj uspešno. Poleg vzgoje brata se Eggers lovi po raznih slabo plačanih službah, nato pa skupaj s prijatelji prične izdajati satirično revijo Might. Prek opisov začetnega truda ter raznih akcij, s katerimi so takrat poskušali postati glasniki svoje generacije, pa tudi neizbežnega zatona, ko je vsem udeleženim preprosto zmanjkalo energije za nadaljevanje, Eggers v Delu hkrati zajame še panoramo živahnega dogajanja v devetdesetih na Zahodni obali.

 

Toda to, kar Delo ločuje od ostalih avtobiografij, je dejstvo, da ni nastalo zaradi preproste želje po obujanju spominov, ampak je njegovemu nastanku botrovala veliko bolj prvinska nuja: v svojem bistvu je Srce parajoče delo namreč svojevrsten način prebolevanja izgube in vsega sledečega dogajanja. V tem oziru je nujno potrebno izpostaviti predgovor k delu, v katerem avtor skupaj z ostalimi nekoliko bizarnimi dopolnitvami izpostavi po njegovem mnenju glavne vidike dela, med katerimi bi sama na tem mestu poudarila še zlasti »Vidik bolečega, neskončnega samozavedanja,« in »Vidik vednosti o samozavedanju«. S to postmodernistično napovedjo Eggers bralca že vnaprej pripravi na nekatere metafikcije vložke, ki se pojavljajo v delu, ko npr. svoje očitke na svoj račun polaga v usta bodisi Tophu bodisi svojemu prijatelju Johnu, ki ima za seboj podobno tragično izkušnjo izgube. Ta se za pomemben stranski lik izkaže še zlasti po svojem neuspešnem poskusu samomora, ko ga Eggers nato med pogovorom v bolnišnici imenuje za metaforo za napačno, celo dolgočasno obliko obsedenosti s samim seboj. Alternativo naj bi predstavljal seveda Eggers sam. Na takšnih mestih, kot je omenjena občutljiva situacija, v kateri se avtor kaže kot skoraj popolnoma brezbrižen do prijateljeve stiske, se je nemogoče izogniti očitkom na račun Eggersovega egocentrizma. Ki pa se ga tudi sam zaveda, ko si (skozi Johna) odgovori: »Odjebi. Ne mislim biti kurčeva anekdota v tvoji butasti knjigi.«

 

Prav zaradi kombinacije egocentrizma in popolne iskrenosti pri priznavanju le-tega se Delo uvršča v literarno smer, imenovano nova iskrenost, ki s tem predstavlja odgovor na vseprisotno ironijo v naši družbi. Svojevrstno ogledalo v tem oziru nudi tudi delovanje revije Might s svojim izživljanjem nad zvezdniki, čeravno se Eggers, kot si spet sam očita kasneje, še predobro zaveda dvoličnosti takšnega početja, ki zgolj zakriva njegovo lastno jezo in željo po slavi.

 

Srce parajoče delo neizmerne globine, ki se zaključi z napovedjo selitve bratov v New York, se tako izkaže za kompleksno in vznemirljivo delo, ki od bralca vsem svojim metafikcijskim vložkom navkljub ne terja nekega silnega napora. Zasluga za to gre predvsem po večini lahkotnemu slogu pisanja, ki še posebej pride do izraza ob humornih opisih skupnega življenja dveh bratov. Po drugi strani pa slog nikjer zares ne uspe prikriti resne namere dela, ki poleg zgodbe o izgubi ter bratski ljubezni in zorenju nekega pisatelja s svojo surovo in neposredno iskrenostjo v svetu ironije ponuja nekaj drugačnega. Pa čeprav je to v slovenščini v prevodu Jerneja Županiča šele petnajst let po izidu.

Optimized-srce-parajoce_oprema300dpi