22. maj, 2016 / Literatura

Anthony Doerr: Vsa ta nevidna svetloba

Mateja
Arnež

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

 

Govoriti o drugi svetovni vojni pomeni govoriti o temačnem tolmunu zgodovine, iz katerega je zajemalo že mnogo ljudi, zato ne bi bilo nič čudnega, če bi se zgodbe na to temo počasi že izpele – a temu ni tako. Spomnimo se samo aktualnega oskarjevca za tujejezični film, madžarskega Savlovega sina; tudi dobrih 70 let po vojni je mogoče ustvariti umetniška dela, ki bodo odmevala še dolgo. Taka je tudi Vsa ta nevidna svetloba Anthonyja Doerrja, ki s svoje sanjavo modrikaste naslovnice nediskretno sporoča, da je avtor zanjo prejel Pulitzerjevo nagrado.

 

Na dobrih 500 straneh tega mladinskega romana spremljamo zgodbo deklice in dečka, slepe Francozinje Marie-Laure in nad tehnologijo navdušenega Avstrijca Wernerja. Njuni poti sta na začetku čisto ločeni, toda že od začetka je jasno, da se bosta slej kot prej srečali, in čeprav se to dejansko zgodi šele sto strani pred koncem, je izpeljano zadovoljivo. Že od začetka ju veže motiv radia, kar nakazuje tudi Goebbelsov citat na začetku knjige: »Brez radia si ne bi mogli pridobiti take moči in je tudi ne bi mogli uporabiti, kakor smo jo.« Pomembna sta tudi prostor in čas, ki sta realna; gre za francosko obmorsko mestece Saint-Malo, ki je bilo leta 1944 uničeno med nemškim bombardiranjem. Ne pretiravamo, če rečemo, da natančni opisi mesta popolnoma navdušijo s svojo živostjo in slikovitostjo in avtorjevo poglobljeno raziskovanje in obiskovanje resničnega mesta se je v tem oziru zagotovo poplačalo. Svoje znanje o mestu dodatno poudarja še z opisovanjem makete, ki jo skrbni oče izdela za Marie-Laure, da bi si jo s pomočjo otipa lahko zapomnila in se kasneje znašla na dejanskih ulicah.

 

Še ena lastnost Vse te nevidne svetlobe je, v dobro znanem kontekstu zadev o drugi svetovni vojni, čakanje na razplet, ki nam bo poteptal srce in voljo do življenja. Sploh če imamo za sabo obvezni literarno-filmski kanon, ki sestoji iz Schindlerjevega seznama, Življenje je lepo, Dečka v črtasti pižami, Mausa, Pianista, Kradljivke knjig, Bralca in tako naprej. Zato vseeno razočara preveč romantičen in olepšan ton pripovedovanja, sploh pa neka vsesplošna pridušenost grozot, ki se dogajajo okrog ali celo zaradi obeh protagonistov. Dober primer so pisma, tista, ki jih oče iz taborišča pošilja Marie-Laure, so grozno patetična (»/…/ dobivamo sijajno hrano. Prvorazredno: prepelice in race in zajčjo obaro. Piščančja bedra in pečen krompir s slanino in marelično pito. /…/ Komaj čakam na hrano!« in »Ljubica, nikakor ne boš verjela, kako lepo je tukaj, in kako daleč od nevarnosti smo.«), tista, ki jih Werner pošilja sestri, so obilno cenzurirana (»Draga sestra Jutta, zdaj so težki časi. Celo papir je težko ████████████ Ni ████████ kurjave v ████████████████ Frederick je govoril, da ni svobodne volje in da je pot vsakega človeka določena vnaprej kakor ██████████████████ in da je moja težava to, ███████████ /…/«). Seveda gre za realističen prikaz takratne komunikacije, toda bralec se ob tem počuti bolj brezbrižnega kot pa presunjenega. Na trenutke se povrh vsega zdi, kot da bi šlo za upravičevanje, še posebej v primeru Wernerja, ki brezvestno izpolnjuje ukaze in je popolnoma odmaknjen od posledic svojih dejanj. Tudi občasni občutki slabe vesti, ko se spomni na moledovanje svoje sestre, naj se ne odloči za pomoč nacistom, ne morejo popraviti grenkega okusa, ki ga pusti njegov lik, in nikakršno dejanje dobrote ne more biti kar avtomatsko opravičilo za vse, kar je prej prizadejal. Zato knjiga na trenutke zavzema nevarno normaliziran odnos do enega izmed najhujših obdobij novejše zgodovine. Še dobro, da je Marie-Laure večplastna in mojstrsko napisana, in da se v zgodbi, čeprav na kratko, pojavi lik Wernerjevega prijatelja Fredericka. Tudi slednji je le še ena izmed izgubljenih mladih duš, ki jih je v svojem kolesju zdrobila vojna, zato lahko v tem pogledu na nek način razumemo tudi Wernerja, čeprav ne čisto brez zadržkov.

 

Doerrjev slog je nezamenljiv, pa tudi prijazen za branje. Čeprav je roman dolg in vsebuje veliko opisov, je dinamičen, za kar poskrbijo kratki (a ne prekratki) stavki in zelo kratka poglavja; včasih obsegajo le polovico strani, največ pa slabih deset strani. Tudi preskakovanje v času in prostoru pomaga pri tem, da strani kar šuštijo ob hlastnem listanju, in da se dogajanje nikoli ne ustavi. Dodatno vrednost dajejo simboli; od dragega kamna, imenovanega Ognjeno morje, do knjig Julesa Verna in že prej omenjenega radia in Frederickove knjige ptičev. Čeprav Vsa ta nevidna svetloba ni popolna knjiga, je vseeno zasluženo prejela Pulitzerjevo, če ne zaradi drugega, pa zaradi svojega posebnega prikaza tega, »kaj je vojna naredila sanjačem.«

 

svetloba2