7. julij, 2015 / Literatura

Anaïs Nin: Hiša incesta

Klara
Zupančič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

»Vse, kar vem, je zajeto v tej knjigi, napisani brez prič, zgradbi brez dimenzij, mestu na nebu«, zapiše Anaïs Nin v uvodu v svoj prvenec Hiša incesta. Želela jo je objaviti že leta 1934, a ji je to uspelo šele dve leti pozneje v Parizu.

 

Hiša incesta je kmalu po izzidu navdušila Lawrenca Durrella in Stuarta Gilberta, ki je poleg očitne razlage incesta v kontekstu besedila ponudil naslednjo: »Naslov knjige Hiša incesta označuje raziskovanje neznanega sveta. Po mnenju Anaïs Nin v svetu strasti vsak ljubimec ustvari osebo, ki jo ljubi, ljubljena oseba je torej stvaritev ali projekcija ljubimca, prikazen, porojena v njegovi domišljiji; ljubimec ljubi nekaj, kar je del njega samega, se identificira z ljubljeno osebo, in ljubezen do neresnične podobe je potemtakem incest. Po mojem ni česa takega doslej še nihče napisal. Da bi doumeli ljubezen, moramo biti v sami srčiki življenja, v sami ekstazi; biti moramo pesniki«. Zadnji stavek odlično označuje življenje avtorice, ki ji realnost ne pomeni bistva bivanja, temveč temačen prostor, v katerega noče zaiti. Ravno ekstaza je tista, ki jo ohranja med živimi – v kakršnem koli smislu. Anaïs Nin v tem smislu doživlja tudi sanje, za katere je dejala, da jih je »treba razširiti, poustvariti, da jih ni mogoče podajati dobesedno« ter se tako nasloni na Jungovo metodo interpretacije sanj.

 

Da bi lažje razumeli pesem v prozi, ki je v Sloveniji doživela ponatis lansko leto, nam različni interpreti ponujajo sočne biografske podatke o avtorici, ki jih sicer lahko uporabimo za prepoznavanje oseb, vendar nam ne nudijo celostnega pogleda na manj kot sto strani dolgo iz/pripoved. Tako kot pri Jungovi metodi je razumevanje in odkrivanje »resnic« v Hiši incesta odvisno od naše lastne duševnosti – simbole, ki jih srečujemo na vsakem koraku, si vsak bralec razlaga po svoje. Avtoričine misli bežijo ter se srečujejo z navideznimi nesmisli, a prav na ta način poudarja, da tako deluje sleherni človeški psihični mehanizem.

 

Anaïs Nin se v prvencu išče in ob koncu spozna, da bo ta proces prisoten celo življenje. Sprijazni se z dejstvom, da vse prehaja – včasih je namreč nujno zapustiti varno območje udobja ter se rešiti iz lastnega okovja.

 

Hiša incesta ni literarni izraz, h kateremu se avtorica kasneje vrača. S pomočjo Vala Telberga, ki je s tehniko fotomontaže likovno opremil njeno prvo delo, je opisala mnoge psihološke mehanizme, ki so bili tedaj obravnavani le teoretično. Če se vrnemo h Gilbertu: da jih lahko dojamemo na obeh ravneh, moramo biti pesniki.

                    
Res_t_hisa-incesta_bookfull