• Datum objave: nedelja, 7. maj 2017
  • Ana Jarc: Kaj je doletelo gospoda Jonesa

    Gospod Jones nikoli ni vedel, kaj ga je zadelo.

    Bog je ustvaril svetlobo in vse neumnosti, ki spadajo zraven, med drugim največjo neumnost med vsemi, človeka, ki je takoj začel – početi neumnosti. Ena izmed največjih neumnosti, ki jih je Bog naredil, pa je gospod Jones.

    Gospod Jones je možak srednjih let, okrogel, majhen in bledoličen. Prijatelji in nesramneži mu pravijo, da je filozof, ker ne vedo, kaj to pomeni. Govoriti nesmisle namreč ni filozofija, gospod Jones pa je bil poln nesmislov. Vsak dan je na primer vstajal ob 5.37 in mogoče se boste vprašali, kakšna ura neki je to. Nenormalna? Seveda. Noben normalen človek se ne zbuja vsak ljubi dan ob 5.36 zaradi trapaste obsesivno-kompulzivne motnje. Da bi bila to običajna kompulzivno-obsesivna motnja, bi si moral vsako jutro ob 5.35 naviti budilko. A tega gospod Jones ni vedel, zato se je vsako jutro sam ob sebe zbudil ob tej uri. Trap. A take in drugačne motnje še ne pomenijo, da je človek filozof. To prave filozofe jezi, saj jih primerjajo s takimi tepci, kot je gospod Jones. Gospod Jones ni filozof. Zapomnite si to.

    Ob 5.34 je nefilozofski gospod Jones šel pod prho. Voda je s tako silo udrihala po njem, da se je moral prijeti za ročaj prhe, da ga ne bi odneslo v odtok. Gospod Jones je tako suh kot trlica, zato bi zlahka podlegel močnemu toku in izginil v globinah odtoka. Ker je gospod Jones tako šibak, predstavlja prhanje veliko nevarnost v njegovem življenju. Ubogi gospod Jones. A smrdeti vendar ne sme, saj se bo v primeru, da prho preživi, odpravil na hodnik, kjer bo srečal prelestno sosedo gospodično Black, ki se mu bo prisrčno nasmehnila in poduhala njegov parfum. To se navadno zgodi ob 5.33, takrat, ko gospod Jones najlepše diši.

    In res, že ob 5.32 ga gospa Black vsa grbasta čaka v dnevni sobi, da bi poduhala njegov parfum. Gospa Black je njegova soseda, ki mu vsako jutro pove, če se je dovolj dobro skopal. Tudi tokrat se gospod Jones je in zelo je vesel, da se mu ni bilo treba še enkrat skopati in tvegati življenja, saj je gospa Black pritrdila, da je vse v redu z njegovim vonjem. Grda gospa Black ga potisne skozi vrata in gospod Jones stopi na cesto.

    Škripajoči makadam, po katerem hodi, mu ni všeč. Zveni namreč tako, kot bi hodil po raznih kosteh. Gospod Jones pogleda v tla in dejansko se pod njegovimi otroškimi čeveljci lomijo lobanje. Gospod Jones je prestrašen. Čigave lobanje so to? Potem pa se potolaži; to bo najbrž še od vojne. Potem pa je vse v redu. Ubijali so, da jim ne bi bilo potrebno ubijati, saj res. Potem pa je res vse v najlepšem redu. Gospod Jones si oddahne in s težkim škornjem stopi na hrbtenico, da še posebej prijetno zaškropota.

    Mimo gospoda Jonesa na asfaltu prihrumi rešilec. Iz njega skočita dva reševalca in ga začneta spraševati, kje je bolnišnica. Pravkar sta prišla iz nje, pa sedaj ne najdeta poti nazaj. V prtljažniku imata bolnika, bolnika, ki je na smrt bolan in bo kmalu umrl, če pri priči ne najdejo bolnišnice. Gospod Jones ni zdravnik, a vseeno ve, kje je bolnišnica. Potem povabi reševalca na kavo; pridna sta, delavca, zaslužita si pavzo. Reševalca sprejmeta njegovo povabilo, saj je ura komaj 5.31 in v prtljažniku imata zdravega bolnika, ki prav gotovo ne bo tako hitro umrl. Umira že tako dolgo, da je pravzaprav zdrav. Ko bo zdrav, ga bodo odpeljali v bolnišnico, če jo bodo našli.

    Ob 5.30 gospod Jones odslovi reševalce z izgovorom, da umira. Reševalci so dolgočasni ljudje, zato gospodu Jonesu ne moremo zameriti. Zato gospod Jones sede v rešilec in odpelje umirajočega v bolnišnico. Ko pa prispeta tja, bolnik nenadoma ozdravi in nič več ga ni treba peljati v bolnišnico. Ura je komaj 5.29 in gospod Jones je že rešil življenje.

    S pogrebnim avtomobilom zabrede v reko. Sestopi in se znajde do gležnjev v vodi, ki je rdeče barve. Gladina začne naraščati in naenkrat je do vratu v krvi. Gospod Jones ne mara krvi. Spominja ga na reševalce, reševalci pa so dolgočasni in tisti, ki ga rešujejo, vedno umre. Gospod Jones noče umreti, čeprav je že večkrat storil samomor. Prav zaradi tega se je naučil plavati, da sedaj lahko odplava skozi reko krvi do brega in se reši. Gospod Jones ima rad vodo, a ne mara krvi. Spominja ga na reševalce. Reševalci pa so dolgočasni in vedno ubijejo svoje paciente, zdrave ljudi. Grozni ljudje so to, počnejo samomore s tem, ko kličejo reševalce.

    Sonce se je krvavo svetilo in gospod Jones se je kmalu posušil. Sušenje se je zaključilo ob 5.28 in prav takrat se je znašel pred svojim delovnim mestom. Bila je kletka, na tleh je bil računalnik. Zaprli so gospoda Jonesa sem noter, da bi tukaj razmislil o tem, da je hotel napraviti samomor. Ne bi ga smel narediti, sedaj pa mora to razložiti. Sede za računalnik in tipka o krvavi reki in o tem, koliko sosedov je našel med kostmi, ki jih je drobil. Jih je ubil s tem, ko je hotel ubiti sebe? Gospod Jones tega ne ve, računalnik pa mu noče povedati.

    Kletki se začne nižati strop in kmalu ostane le še toliko oddaljena od tal, da gospod Jones zravnano stoji. To pomeni, da lahko gre.

    Ob 5.27 ima gospod Jones glavni odmor, zato se mora učiti. Mora prebrati otroške pravljice. Ko prebere prvo, se tako trese, da mora z glavo udariti ob zid, da se pomiri. Ko prebere drugo, začne pretresljivo in nerazumljivo vpiti, da mora gospa Black sesti nanj, da lahko začne zopet dihati. Ko prebere tretjo, ura ravno naznani konec odmora in še dobro je tako, saj bi drugače gospod Jones zaradi otroške pravljice kar umrl od groze. Otroci so grozna bitja, je sklenil gospod Jones. Veliko se je naučil v tem odmoru.

    Gospodič Jones se znajde v šolski klopi, pred njim pa koraka prikupna in prijazna tovarišica Mary. Mary je grozna in veliko vpije, prav zato jo ima tako rad. Njene sinje modre oči so nekoliko preveč rdeče za njegov okus, saj ne mara krvi in reševalcev, ki so skrajno dolgočasni in mu mirne duše pustijo, da koraka po lobanjah svojih sosedov. Gospod Jones sovraži učiteljico Mary in brž ko bo dovolj star, ji bo to povedal. A sedaj je še premlad, ko bo starejši, bo prestar in pravzaprav je že prepozno. Kako grozno, da ji ne mora povedati, kako jo ima rad.

    Dan gospoda Jones se konča ob 5.26. To je enajst minut, preden se začne. Ob 5.25 gospod Jones umre. Tega gospod Jones ni pričakoval, saj vsak dan umre ob 5.24 in zato bi pričakoval, da se tokrat ne bo spet ponovilo. Pa vseeno vsak dan znova umira, ob 5.23, ob 5.21, ob 5.20, ob 5.19, ob 5.18, 5.17, 5.16, 5.15, 5.14, 5.13, 5.12, 5.11, 5.10, 5.09, 5.08, 5.07, 5.06, 5.05. Razen ob 5.22, takrat ima odmor.

     

    ***

     

    Zgodba Ane Jarc je na literarnem natečaju Rdeča nit zasedla prvo mesto v kategoriji proza. Žirija v sestavi: Nastja Bojić, Žiga Kovač, Koridorjeva literarna urednica Lara Paukovič in predsednica žirije red. prof. dr. Alojzija Zupan Sosič je v utemeljitvi zapisala naslednje:

     

    Zgodbi smo podelili prvo nagrado, ker odlično – in izvirno – izkoristi široko polje neskončnih možnosti, ki jih v literaturi omogoča poigravanje z absurdom. V preprostem, nepretencioznem slogu popisuje dan v življenju gospoda Jonesa, poln nesmiselnih pripetljajev, ki pa seveda aludirajo na resničnost oziroma vsakdanje življenje – le da jih v njem velikokrat ne prepoznamo kot nesmiselne oziroma stoično počnemo, kar pač mislimo, da bi morali početi. Prav ta apatičnost je odlično ujeta tudi v zgodbi, saj je gospod Jones lik, ki se ne sprašuje o ničemer in z nonšalantnostjo krmari od premišljevanja o tem, da je hotel napraviti samomor, do branja otroških pravljic. Zgodba prevprašuje tudi nekatere tradicionalne koncepte in predstave (staro/mlado; bolan/zdrav, grdo/lepo). Najbolj domiseln element v besedilu pa je verjetno banaliziranje časa, ki ne poteka linearno, temveč nazaj, prav tako pa je očitno cikličen, saj gospod Jones »umira vsak dan znova«, in ne pozna pravil, Jones je namreč na dan, ki ga popisuje zgodba, umrl minuto prej (ali kasneje?) kot vse druge dni. Čeprav se zdi igra z absurdom morda na prvi pogled preprosta, ni enostavno napisati zgodbe, ki bi z nizanjem absurdnih prizorov v bralcu sprožila premislek, kar je zgodbi Kaj je doletelo gospoda Jonesa po našem mnenju nedvomno uspelo.

    Sorodni članki: