• Datum objave: sobota, 26. marec 2016
  • Alex Devetak: Spomladansko prebujanje [satira]

    Odprem oči. Vstanem. Ne vem, danes res nisem v redu spala. Zdelo se mi je, da sem pritrjena na strop, kot bi nad mano stalo ogledalo. Joj, res sem bila videti debela. Ta teden sem se res poredila. Ne smem več toliko hrane zmetat vase. Mama me je prišla zbudit in odprla okno. Zunaj je končno pomlad. Ljubim pomlad, res jo. Mislim, da je nekdo prišel na kosilo. Videli bodo, da sem debela. Kaj, če bi zbežala? A mi je res treba na kosilo?

     

    “Jasna!” No, prav, pa poglejmo, kdo je prišel na kosilo. Vstopim v dnevno sobo. Okno je odprto, na mizi pa vaza svežih, oranžnih in rdečih tulipanov. Zunaj vidim spomladansko nebo. Pogledam po dnevni. Nikogar ni. Samo jaz sedim na kavču. Kako je to možno? Zakaj?

     

    “Kdo si ti?” jo vprašam. Ona pa se mi samo nasmehne. V bistvu se jaz sama sebi samo nasmehnem.

     

    Vstane. Če sem to jaz, sem res debela. Pizda, zgledam kot krava na pašniku. Res moram nehat jest.

     

    “Pa saj že tako nič ne ješ.” Preseneti me: njen glas ni moj glas. Zgleda pa kot jaz. Njen glas je podoben maminemu glasu.

     

    “A hočeš biti suha kot une človeške cunje, ki so lebdele po lagerjih? Poglej se, že sedaj si zelo blizu temu.” To mi pove s skoraj zasmehujočim glasom.

     

    “Hočem bit lepa, preveč sem debela. Hočem bit lepa kot manekenka, da me bo končno opazil.”

     

    Zdi se mi, da ta glas ni moj.

     

    “Jasna!” Kdo je to? Iz kje ta moški glas?

     

    “A ne bi jedla?” Jaz, ki stoji pred mano, v rokah drži veliko rumeno skledo.

     

    “Kaj pa imaš tam noter?”

     

    “Lepoto. Tako, ki diši po pomladi. Tako krvavo rdečo lepoto.” Odkrije skledo in noter vidim polno velikih jagod. Ogromno jagod. Cel kup jagod. Zdi se mi, da plešejo med sabo in se zabavajo. Za trenutek se mi zazdi, da jaz in jaz pleševa skupaj, tako kot jagode v skledi. Koliko časa se nisem tako zabavala. Res lepo je. Pomlad in ples, jagode in tulipani.

     

    “Jasna!” Spet ta moški glas, zakaj? Od kod?

     

    “Pridi, pojej.”

     

    “Ne, ne. NE!”

     

    “Jasna! Zbudi se!”

     

    Odprem oči. Nad glavo vidim obraz mame. Sedi na postelji.

     

    “A si v redu?”

     

    “Ja. Samo čudnje sanje sem imela.”

     

    “Poglej, kupila sem ti oranžne in rdeče tulipane. Tiste, ki jih obožuješ.” Pokaže proti mizi. Na njej vaza svežih oranžnih in rdečih tulipanov.

     

    “Iste so bile v sanjah.”

     

    “Kaj?”

     

    “Nič. Nič. Jagode bi.”

     

    V četrtem krogu Koridorjevega tekmovanja Kosajte se s Kosom so tekmovalci pisali tekste na podlagi prvih petih minut kratkega filma Prespana pomlad Dominika Menceja. Žirija v sestavi Davorina Lenka, Maje Peharc in Lare Paukovič se je sicer strinjala, da je kvaliteta tekstov v primerjavi s prejšnjimi edicijami nekoliko padla, a je prvo mesto in uvrstitev v majski finale nazadnje podelila satiri Alexa Devetaka. Bistvena značilnost satire je po Literarni teoriji Janka Kosa satirično razmerje do pojavov družbenega, kulturnega, moralnega in zasebnega življenja. Po notranji formi je pretežno lirska v smislu refleksivne lirike, včasih epsko-lirska ali celo dramska.

    Opomba: tekst je nastal v tridesetih minutah. 

     

    Foto: Bonino Englaro

    Sorodni članki: