28. maj, 2015 / Nekategorizirano

Festival Vizije 2015 (15. – 17.5)

Maša
Pelko

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Tretji vikend v maju je že osmo leto zapored rezerviran za izvedbo festivala Vizije, ki pod budnim očesom organizatorja, Javnega sklada Republike Slovenije za kulturno dejavnost, ponuja pregled vsakoletnega cvetobera mladinskih gledaliških, plesnih in lutkovnih predstav. Nekaj mlajši je njegov glasbeni dvojček, festival Rock Vizije, ki v istem duhu spodbujanja mladinske kulture, išče kvalitetne mlade rock skupine; od letos naprej pa se obema pridružuje še tretji, fotografski sklop, Foto Vizije, prav tako namenjen osnovnošolcem in dijakom.

 

Poleg te vsebinske novosti so letošnje Vizije drugačne od prejšnjih še v enem oziru: prvič so združile moči s Tednom ljubiteljske kulture. Tako smo bili nič hudega sluteči udeleženci festivala deležni tudi častne prisotnosti na otvoritvi tega, po besedah aktualne kulturne ministrice mag. Julijane Bizjak Mlakar, za slovensko kulturno ozračje nadvse pomembnega tedna. V smislu pozdravnih in bodrilnih nagovorov je malce prenapihnjena otvoritvena slovesnost v nadaljevanju ponudila premiero avtorske predstave z naslovom Vizije svetlobe, plod režijskega prizadevanja Matjaža Šmalca, sicer tudi direktorja festivala Vizije. Nekakšen »mash-up« z vseh vetrov pobranih koscev slovenske umetnosti, zvezanih v celoto z leitmotivom svetlobe, je na oder postavilo več kot šestdeset mladih igralcev, pevcev in plesalcev z vseh koncev Slovenije. Če je predstavi, katere cilj naj bi bil verjetno razkazovanje diverzitete in bogastva slovenskega kulturnega prostora, umanjkalo malo resnega razmisleka o problematiki le-tega, so nastopajoči na oder novogoriškega SNG-ja zagotovo prinesli toliko žara in energije, da nas je gledalce od buhtečega optimizma in cvetoče mladosti skoraj odpihnilo iz dvorane.

 

V celotnem festivalskem vikendu smo si obiskovalci imeli možnost ogledati kar deset gledaliških predstav, od tega tri lutkovne in eno ekskluzivno gibalno. Program so v petek dopoldan pognali v tek domačini s predstavo Ljubezen ali pač…, ki je navdih iskala v dveh kratkih zgodbah velikana ruske literature – Antona Pavloviča Čehova. Prizora, ki sta imela opraviti z dejansko literarno predlogo, sta presenetila s čudovito izvedene komiko, na žalost pa so se ustvarjalci predstave odločili obe situaciji v drugem delu predstave postaviti tudi v današnji čas. Ta sklop je za prvim zaostajal tako glede svoje pisne predloge, igre, tehnične dovršenosti kot tudi komičnosti, in ker smo bili takšnim prijemom predvsem v mladinskih predstavah priča že ničkolikokrat, se zdi težko razumljivo, da so se člani Amaterskega mladinskega odra Nova gorica sploh odločili za takšno pot.

 

Za bolj komične žanre sta se odločili še dve drugi gledališki skupini: skupina Artizani iz Hiše otrok in umetnosti, ki je na oder odlično postavila Plavtova Dvojčka, ter KD Svoboda osvobaja v sodelovanju z Gimnazijo Slovenske Konjice, ki so se lotili satire v Norcih iz Helma, različici slovenskih Butalcev. Z drznostjo je prav tako presenetila lutkovna predstava iz spremljevalnega programa Batman je bolan iz Slovenska Bistrice, ki se je sicer zelo simpatično poigravala z zabavnimi peripetijami iz sveta stripov, vendar je ob obilici neprikritega norčevanja iz istospolno usmerjenih, namigovanja na trgovino z organi in politične poboje morda »zaplavala« malce predaleč, celo dlje od lutkovne predstave za odrasle, na katero so verjetno ciljali ustvarjalci. V tem pogledu sta bili drugi dve lutkovni predstavi veliko bolj nedolžni, tako Ure kralja Mina Koroške dijaške zveze kot tudi Bikec Ferdinand v izvedbi Gledališke šole Prve gimnazije Maribor, čeprav je tudi slednji po obetavnem začetku in genialni scenografiji razvodenel v nepojmljivo dolgih eksistencialnih monologih vsake od nastopajočih lutkaric.

 

Mariborski srednješolski ustvarjalci sicer že nekaj let prednjačijo na Vizijah, tako po številu predstav kot tudi po količini prejetih nagrad. Tako smo tudi letos v drugem festivalskem dnevu videli kar tri mariborske predstave, poleg omenjenega Bikca še eno s Prve in eno z Druge mestne gimnazije. Lanski prejemniki vizionarja za najboljšo mladinsko gledališko predstavo so letos zopet navdušili z dramatizacijo besedila Jaz ali kdo drug, ki se je na izjemno poetičen način osredotočila na temo stockholmskega sindroma, očarala pa je tudi z raznovrstnimi in inovativnimi režijskimi prijemi, kakršnim nismo prav pogosto priča niti v slovenskih poklicnih gledališčih. Gledališče Gnosis z Druge gimnazije Maribor pa se je lotilo časovno dokaj zajetne uprizoritve romana Rešeni avtorja Edwarda Bonda. Igralci so sicer presenetili z nadpovprečno igro, vseeno pa je predstava dajala vtis pre-pripravljenosti, predvsem zaradi količine prisotnih kosov scene, hitrih in številčnih rezov ter balastnih prizorov. Morda bi se ustvarjalci predstave lahko spomnili, da se velja zanesti na to, da so preproste stvari velikokrat preprosto – boljše.

 

Po načinu podajanja vsebine sta izstopali še dve predstavi: ugledališčena poezija Srečka Kosovela gledališča ggNeNi iz Grosuplja Proračun obcestne svetilke, ki je na koncu odnesla vizionarja za najboljšo predstavo, ter gibalno-plesna predstava Tretje ljubljanskega Teatra Pozitiv. Proračun se je Kosovela lotil skoz preplet prvin fizičnega teatra, interpretacije poezije ter ščepca biografskih podatkov, ki so nas kronološko popeljali skozi pesnikovo življenje in ustvarjanje. Čeprav se niso lotili ničesar drznejšega, je Grosupeljčanom uspelo ujeti občutljivo ravnovesje med izčiščenim gibom in govorjeno besedo, to pa je bilo očitno po mnenju žirije dovolj za končno zmago. Predstava Tretje se je vsebinsko lotevala razlik in podobnosti med spoloma ter brisanju meja med njima, a je kljub kvalitetni koreografiji delovala nekoliko nedovršena, saj je gledalce zasula z informacijami vseh mogočih vrst: video projekcijo, premično vrtečo se scenografijo, menjavo luči, glasbo, bogatimi kostumi, ki so preusmerjali pozornost s čistega giba na valovanje tkanine ter nehoteno šumenje plastične folije … Podobno kot gledališče Gnosis so si mladi ljubljanski ustvarjalci morda prehitro zadali preveč.

 

V drugem festivalskem večeru smo slišali tudi pet mladih rock skupin, med katerimi so izstopali Teenagers, ki so na koncu tudi zasluženo prejeli lovoriko najboljših. Vse skupine pa se, presenetljivo, po navdih še vedno obračajo h glasbenim legendam preteklih dekad in bolj ali manj spretno preigravajo ter povzemajo že slišane refrene na svoj, avtorski način.

 

Žirijo so letos sestavljali Marko Bratuš, umetniški vodja gledališča Glej, Jose, raper, lutkar in igralec, nepogrešljivi Zoran Predin, ki se je posvečal predvsem Rock Vizijam, ter še četrti član, Smaal Tok, alter ego predsednika žirije Marka Bratuša. Čemu so se organizatorji festivala odločili za fiktivnega člana žirije ostaja uganka, vsekakor pa do določene mere diskreditira trud mladih ustvarjalcev, ki si zaslužijo stati pred čisto pravo, realno žirijo; ali pa to morda samo kaže na pomanjkanje prave vrste humorja v JSKD-jevskih vrstah. Pa nič zato, »resnični« člani žirije so svoje delo dobro in korektno opravili ter izbrali najboljšo predstavo, igralce, skupinsko igro, glasbeno skupino, avtorski pristop in glasbenika še ene perspektivne generacije mladih kulturnikov. Nimamo se česa bati, kajti vsako leto so predstave boljše, drznejše in bolj razmišljujoče, da pa se opaziti tudi vedno več avtorskega vložka samih dijakov. Od Nove Gorice se Vizije poslavljajo z novim žarom v očeh, saj se naslednje leto festivalu obeta še več ustvarjalnih kategorij, še več nagrad in še več mlade in navdihujoče kreativne energije.

                                        
vizije2015_grand