• Datum objave: sreda, 19. avgust 2015
  • SEZNAM: 5 žanrov, za katere še niste slišali, prvič

    V SEZNAMih neznanih žanrov si bomo pobliže ogledali povsem svojstvene neodvisne žanre ter obskurne odvode in fuzije bolj znanih žanrov, ki si zaradi ali svoje kvalitete ali pa svoje splošne fascinantnosti zaslužijo predstavitev. Znotraj boste našli tako obskurce 70. kot sodobna zvočno konceptualna gibanja. Smiselnost (sploh slednjih) takšnega predalčkanja ne bo diskutirana, čeprav lahko veljajo določena žanrska poimenovanja le za novinarske kaprice.

     

    Prvi SEZNAM iz serije vas bo spoznal z doom jazzom, japanoisom, no wavom, pronkom in zeuhlom.

     

    1.    DOOM JAZZ

     

    Poimenovan tudi funeral jazz. Zaznamujejo ga počasni, res počasni ritmi, dolge, vlečeče se melodije, minimalistična zvočna podoba in temačne atmosfere. Vokali so izredno redki, glasna udrihanja po bobnih večkrat zamenjuje srhljivo drsenje metlic ob opna, glavni inštrument pa se po navadi kopa v reverbu.

     

    Glavni predstavniki: Bohren & der Club of Gore, Povarovo, Somewhere off Jazz Street

     

    Priporočan vstop z: Bohren & der Club of Gore – Sunset Mission (2000), skladba »Prowler«

     

     

    2.    JAPANOISE

     

    Japanoise označuje eno najbolj vplivnih scen v noisu. Gre za japonsko okrožje, ki pa je pomagalo razvoju noisa s svojim inkluzivnim pristopom. Japanoise tako ni le nek regijski noise, temveč združitev svobodnega improviziranja, psihedeličnih nanosov, punkovskih destrukcij, ekstremnometalskih zvokov in filozofij življenja v japonskih industrialnih betonskih džunglah. Japanoise je zato zelo raznolik in dinamičen, predvsem pa ni distinktno ločen od nobenega zvoka.

     

    Glavni predstavniki: Merzbow, Incapacitants, Hanatarash

     

    Priporočan vstop z: Merzbow – Pulse Demon (1995), skladba »Woodpecker No. 1«

     

     

    3.    NO WAVE

     

    No wave je bilo širšeumetniško gibanje, ki se je vzpostavilo v koncu 70. let. Ime mu je posredno podal Jean-Luc Godard, tudi sam del gibanja. V glasbi predvsem označuje podzemske odvode post-punka, noisa, jazza in tako dalje, glavni izzivi pa so vključevali dekonstrukcijo tradicionalne melodije, disonantno kompoziranje, besedila (in nenazadnje glasbena improvizacija) toka zavesti, dolga, ponavljajoča se minimalistična preizkušanja mentalnega zdravja vseh vključujočih in psihotični vokali. Visoka mera eksperimentacije je večkrat služila sami sebi kot ne, izhajala pa je iz impresivnih, ne ekspresivnih vzvodov.

     

    Glavni predstavniki: James Chance & The Contortions, DNA, Sonic Youth, Mars, Swans

     

    Priporočan vstop z: kompilacijo No New York (1978, prod.  Brian Eno), skladba: DNA – »Size«

     

     

    4.    PRONK

     

    Pronk (včasih tudi progresivni punk) združujeta dve navidez zelo različni estetiki – progresivni rock in punk. Gre za še toliko bolj nenavaden koktejl, saj del glasbene skupnosti označuje punk za smrt progresivnega rocka. Gre za kombiniranje elementov progresivnega rocka, kot so nenavadni ritmi in kompleksne solaže, a so slednje obrnjene proti sebi s krajšanjem in odsekavo kompozicijo, kar z neparnimi ritmi malih, pokajočih bobnov ustvarja absurden, celo humoren učinek. Nasploh gre velikokrat za poroko punkovske energičnosti in repetitivne hitrosti ter kompleksnih in nenavadnih ritmičnih ter kompozicijskih form.

     

    Glavni predstavniki: Cardiacs, Thinking Fellers Union Local 282, Šarlo Akrobata, This Heat

     

    Priporočan vstop z: Cardiacs – On Land and in the Sea (1989), skladba »R.E.S.«

     

     

    5.    ZEUHL

     

    Nastanek zeuhla sega v konec 60., ko je francoski multiinštrumentalist Christian Vander skoval svoj jezik Kobaïan in spisal mitologijo ter zgodbo okoli njega za bend Magma. Slednji zato velja za Gospodarja prstanov glasbe. Z bendom se je rodil tudi zeuhl kot žanr. Tega zaznamuje edinstveno petje, ki dramatično sega od večglasnega zborovskega petja do solističnih operet, podkrepljenih z vojaškimi ritmi marša, repetitivnih, skorajda krautrockovskih kitarskih linij, ki z odstopi zapadejo v jazzrockovske eskapade, in izredno avantgardnimi strukturami, ki vlečejo na neoklasicizem in simfonično klasiko, a jih s kompleksnimi pristopi potvarjajo v nekaj tujega, nezemeljskega.

     

    Glavni predstavniki: Magma, Eskaton, Shub-Niggurath

     

    Priporočan vstop z: Magma – K.A (2004), skladba »K.A II«

     

    Sorodni članki: