11. februar, 2019 / Glasba

Richard Goode @Cankarjev dom, 29. 1. 2019

Jan
Podbevšek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Koncertu srebrnega abonmaja smo lahko prisluhnili tretjič v tej sezoni in drugič s pianistom v glavni vlogi. Cankarjev dom ponuja dva prestižna abonmaja: srebrnega in zlatega. Značilnost obeh je, da gostita mednarodno priznane glasbenike in tudi najboljše domače poustvarjalce. Tako bomo v letošnji sezoni srebrnega abonmaja imeli priložnost slišati tudi še dva domača ustvarjalca, flavtistko Ireno Kavčič in kontrabasista Iztoka Hrastnika, ki bosta s Tommasom Lonquichem in godalnim kvartetom Zaïde nastopila marca. Bistvena razlika med srebrnim in zlatim abonmajem je v tem, da srebrni predstavlja komorni cikel, v zlatem pa se predstavijo večje zasedbe. V Cankarjevem domu je srebrni abonma oktobra otvoril mladi ruski pianist Daniil Trifonov, ki je pri svojih 27 letih že zelo dobro znan svetovni javnosti, tokrat, v torek, 29. 1. 2019, pa smo kot nekakšen protipol Trifonovu imeli priložnost slišati njegovega 50 let starejšega kolega, ameriškega pianista Richarda Gooda, ki velja za enega najboljših poustvarjalcev klasicističnih in romantičnih del skladateljev stare celine.

 

Goode snema izključno za ameriško založbo Nonesuch Records, ki je v posredni lasti filmske korporacije Werner Bros. To je zanimivo s stališča, da je moral biti že v začetku svoje karierne poti prepričan v to, da mu bo sodelovanje s to založbo omogočilo v prvi vrsti zelo kakovostne posnetke, dobro promocijo in nenazadnje zaslužek, saj smo redko priča takšni izvajalski zvestobi zgolj eni založbi skozi celotno kariero. Richard Goode danes spada v starejšo generacijo še aktivnih pianistov, pri komer za najodmevnejše dosežke štejejo solo gostovanja v ZDA in po Evropi (Boston, New York, London, Berlin, …) in sodelovanja z izjemnimi izvajalci (Louis Langrée, Richard Stoltzman, Iván Fischer, Budapest Festival Orchestra, Los Angeles Orchestra, London Philharmonic, …). O tem pričajo tudi izvrstne kritike priznanih časopisnih hiš (The New York Times, Gramophone, …), sicer pa veljajo njegovi posnetki celotnega opusa Beethovnovih sonat za ene najboljših.

 

Program, ki nam ga je Goode predstavil, je obsegal tri stoletja in štiri zelo različne skladatelje – Johanna Sebastiana Bacha, Ludwiga van Beethovna, Frédérica Chopina in Albana Berga. Najprej smo slišali Bacha in Berga, ki sta predstavljala skrajni “časovni” točki – barok in prelom stoletja, ki je bil zaznamovan z odkrivanjem pomena odmika od tonalnosti. Sama bi po slišanem ocenila tudi, da ta dva skladatelja samemu pianistu nista tako blizu, kot sta mu Beethoven in Chopin, ki sta jima na programu sledila, saj sta bila Bach in predvsem Berg izvedena z manj energije in fokusa. Iz tega razloga je bil koncert tudi v tem pogledu dvodelen in ne čudi, da je Goode naredil manjšo “umetno” prekinitev z odhodom z odra ravno po Bergu in pred Beethovnom, kjer uradna pavza sicer ni bila zamišljena.

 

Začeli smo torej z Bachom, z znamenito zbirko Dobro uglašeni klavir, ki je sestavljena iz parov preludijev in fug. Lestvični izbor je potekal tako: fis-mol, G‑dur, a-mol, H-dur. Naj najprej omenim zelo zanimivo dejstvo, da je Goode vse, razen drugega dodatka, odigral s pomočjo not, kar je dandanes že izjemna redkost, sploh pri načeloma precej znanem programu, ki ga je izvajal. Osebno me je to zmotilo samo v primerih (predvsem pri Bachu), ko je še v času zvenenja zadnjih not, za katere se je odločil, da naj razmeroma dolgo odzvanjajo, že obrnil stran, kar se je slišalo in povzročilo po mojem mnenju neželen način prehoda na naslednjo skladbo. Sicer pa mu je uspelo celotnega Bacha zelo smiselno odigrati v enem velikem dahu, pri čemer je vse skupaj izzvenelo zelo naravno. To se je videlo tudi pri občinstvu, saj je bilo presenetljivo malo pokašljevanja in podobnih zvokov, ki so bili kasneje (predvsem med Chopinovimi skladbami) veliko glasnejši in bolj moteči za številne poslušalce. V osnovi je bil Bach izveden dobro. Za barok značilne kontraste je Goode izpostavil z različnimi načini igranja, kjer je šlo za prikazovanje različnih značajev figur, ki so stopale v medsebojne nasprotne si odnose. Hkrati je vse skupaj delovalo zelo tekoče, brez poudarjanja vseh filozofij in mogočnega mojstrstva umetnosti fuge, ki stoji v ozadju napisanega. To preprostost je včasih zmotil neenakomeren tempo (še najbolj opazno pri Preludiju in fugi v a-molu), vendar je šlo v celoti za nepretenciozno izvedenega Bacha.

 

Bachu je sledil Berg, in sicer Sonata za klavir št. 1. Lahko bi rekli, da je vseeno bil to nekakšen prehod od Bacha k Beethovnu, saj se v okvirni tonalnosti že kažejo atonalni pristopi, predvsem harmonične inovacije znotraj “jasne” strukture. To je bilo najslabše izvedeno delo v primerjavi z ostalimi. Izvajalec namreč v celoti ni izkoristil vseh možnih barv zvočnosti in ustvarjanja v okviru dinamičnih ter agogičnih sredstev, ki jih glasba preloma stoletja ponuja. Vse je bilo precej mlačno, pri čemer je šlo za brezciljno usmerjenost “naprej”. Premalo dihanja in preveč prehitevanja, na račun katerega je včasih mimo zletela tudi kakšna nota pasaž. Naj vseeno dodam, da je bila izvedba (sploh proti koncu) že zelo dobra, primerljiva s sicer visokim nivojem ostalih (predvsem Beethovnovih in Chopinovih) izvedenih del.

 

Po kratki pavzi je Bergu sledila štiristavčna Sonata za klavir št. 28 v A-duru Ludwiga van Beethovna. Po nekoliko obotavljivem začetku se je hitro videlo, da je Beethoven skladatelj, ki ga Goode obvlada in da je to “njegov teritorij”. Odlična dinamika, ki je smiselno razločevala skladateljeve klasicistične postopke od romantičnih; zelo izdelane “tenuto” note; gradacije, ki so bile usmerjene in ki so v celoti delovale zelo zračno. Zanimivo mi je bilo tudi, da si je Goode začel popravljati očala šele pri tej skladbi – kot, da se je šele tedaj zares potopil v samo izvajanje ter da se ni  več menil za lastne “tike”, ki bi mu lahko zmotili koncentracijo. Pri vsem skupaj zato niti ne čudi, da je bila publika – ki so jo sestavljali poleg starejše populacije pianisti vseh starosti in zvrsti, njihovi glasbeni prijatelji in nekaj zelo redkih “outsiderjev” – po odigranem izjemno navdušena.

 

Pavzi je v drugem delu sledila serija osmih Chopinovih del – Nokturno v H‑duru, Mazurka v H­‑duru, Mazurka v C‑duru, Mazurka v As‑duru, Mazurka v cis‑molu, Balda št. 3 v As‑duru, Nokturno v cis‑molu ter Barkarola v Fis‑duru. Celoten drugi del bi lahko že zaradi izbora skladb naslovili s “kratko in sladk”. Goode nas je popeljal v svet glasbenih salonov iz časov evropske romantike. Poslušalci so ploskali povsem intuitivno po skladbah, ko so začutili, da je to potrebno (v našem primeru prvič v drugem delu po seriji mazurk). Znova je navduševala preprostost in logičnost Goodovega igranja. Prvi nokturno je predstavljal ravno to preprostost v kombinaciji z impresijo. Sledile so mu bolj ali manj igrive mazurke, ki mogoče niso izpadle tako zelo plesno, kot bi lahko, vendar so bile še vedno izjemno muzikalne. Njim so sledile še nekoliko bolj teatralno romantično odigrane balada, nokturno in barkarola. Sploh v slednji je Goodu uspela ena najlepših dinamično‑agogičnih gradacij celega recitala. Če se je slučajno zgodil kakšen tehničen kiks, ki ga pri tako profesionalnih glasbenikih – sploh pianistih – nismo vajeni, je bil takoj zasenčen z izjemno (dinamično) premišljeno odigranim trilčkom, kar pa je vsekakor odlika največjih.

 

Na koncu zato niti ne preseneča dejstvo, da je pianista občinstvo nagradilo z bučnim aplavzom. Vendar je pri tem vredno izpostaviti, da je bila  Gallusova dvorana premalo zapolnjena glede na to, za kateri dogodek oz. nastopajočega je šlo. V znak zahvale je Goode odigral dva dodatka; najprej Menuet v D‑duru in Menuet v G‑duru Wolfganga A. Mozarta, ki sta izpadla nekoliko težko, na trenutke celo nasilno v primerjavi s prej poslušanim, nato pa še Bachovo Sarabando iz Paritite št. 1 v B‑duru, ki pa je celoten recital zaključila zelo umirjeno in lepo. Pri tem dodatku smo pogrešali za sarabando značilno poudarjanje druge dobe v taktu in nekoliko več pozornosti pri menjavanju harmonij, vendar to ni bilo tako moteče, da ne bi v samem zaključku uživali ter s koncerta odšli z dobrim mnenjem o Richardu Goodu – enem najboljših izvajalcev romantične glasbe.

s3_2018_v11