15. marec, 2015 / Glasba

Repetitor & Vlasta Popić

Jan
Podbevšek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Težko pričakovani začetek pestre koncertne pomladi je bil brez pravega presenečenja razprodan že dan pred koncertom. Repetitor je ime, ki je slovenski publiki znano ne le iz glasbenih medijev, kjer jim pojejo hvalnice stila “najboljša stvar, ki jo ozemlje bivše Jugoslavije lahko ponudi”, temveč tudi s koncertnih podijev (Mostovna, Lent, Kino Šiška, Metelkova so le nekateri). V četrtek pa se jim je na odru po dolgem času pridruzil varaždinski trio Vlasta Popić, ki se po naših krajih potika še pogosteje; zadnje leto v namen promocije novega albuma Kvadrat, ki ga, sodeč po minulem koncertu, publika pozitivno sprejema.

Obljuba o točnem začetku je ob pol deseti izzvenela v poskusnih ritmih tonske vaje, vendar se številčna publika ni pustila motiti. Staro je kramljalo z mladim in oboje je pilo pivo. Prišlo je vse od kombinacij oče-sin, ostarelih ex-Yu post-punkerjev in družbic mladih, a se je že pred koncertom in med njim zmešalo v nerazpoznavno gmoto plešočih, ki jih druži nostalgična ljubezen do nečesa, kar je bilo in kar se le peščica bendov trudi ohranjati. Komentarji tipa “EKV? Ma ne vem, men oni nikol niso bli neki …” so nas slej kot prej odgnali na prizorišče, kjer so Vlasta Popić uspešno združevali stare hite s tistimi z nove plate. Pred leti sem se nekega večera med tednom slučajno znašla na njihovem koncertu v Menzi. Bili so luškani. V četrtek je bilo drugače. S samozavestjo so publiko pripravili k nekaj poskusom plesa in nas vodili od energičnih komadov do tistih z več psihedelije, prehodi med njimi pa so bili včasih bolj, vcčsih manj uspešni. Na vsak način pa pozdravljamo igro glasov kitarista Ivana Ščapca in bobnarke Tene Rak, ki je ob punkovski atmosferi delovala ravno prav odštekano in samosvoje. Morda je togost v nastopu nekam okorele pustila tudi gledalce, saj se je zdelo, da si je trojica izbrala vsak svojo točko in se od nje skorajda ni premaknila.

Krajši pavzi je sledil nastop večera. Beograjska trojica, sestavljena iz Borisa Vlastelice na kitari in vokalu, Milene Milutinović na bobnih in Ane-Marije Cupin na basu (in vokalih), se je na odru prikazala skorajda sramežljivo, čim pa je vsak zagrabil za svoj inštrument, so se sledi negotovosti v trenutku razblinile. Pri Repetitorjih noro simpatično to, da na prvi pogled sploh ne delujejo kakor rohneča punkovska skupina. Vsak posebej izgleda, kakor da bi bil lahko tvoj sošolec na laboratorijskih vajah iz biologije. In tudi, če veš, kakšno glasbo igrajo in pričakuješ, kakšen nastop te čaka, si nad njim vseeno presenečen. Toliko življenja na odrskih deskah je prava redkost, hkrati pa jim je uspelo iz vsakega tona izstisniti maksimalno količino zvoka. Vlastelica je norel po odru, se zvijal in nastavljal publiki, jim segal v roke in se na koncu med sredino, ki je cel večer gneči navkljub vztrajala s pogom, tudi vrgel. Njegovo divjanje je bilo proti koncu vredno vprašanj v stilu “A bo on umru?”, pa še zdaleč ni. Odrsko energijo sta mu ves čas pomagali vzpostavljati tudi kolegici. Cupinova je vihtela bas s taksno močjo in samozavestjo, da smo na koncu koncerta že pozabili, da je bil njen instrument skorajda enako velik kot ona sama. Tudi Milena Milutinović na bobnih je držala prezenco kljub temu, da je bila odmaknjena tako stran od začetka odra, kot si v Gali pač lahko od njega oddaljen. Publika je norela. Neprestano plesanje, petje in kriki (popularen je bil “Sviiraaaj!”) so spremljali repertoar, ki je združeval najboljše s plate Sve što vidim je prvi put (“Sve da zaboravim”, “Pukotine”) in novejše Dobrodošli na okean (“U pravom trenutku”, “Devojke idu v Minken”, “Šteta”). Predstavili so tudi nekaj novosti, ki jih je publika sprejela, kakor da posluša že ustaljene hite.

Res je, da je Vlastelica na trenutke malce prepozno udaril po kitari, da so se vokali njega ali Cupinove včasih priključili prepozno – ampak, ali je to res pomembno? Estetika, ki jo Repetitorji zagovarjajo, ni nikoli temeljila na glasbeni ali stilski izčiščenosti. Napake se v živo pač dogajajo. Če se pojavijo zato, ker bend nori do te mere, da se malo spozabi, se zdi to pozitivna stvar. Ravno ta energija in navdušenost nad lastno glasbo, dejstvo, da se je članom benda ravno tako plesalo kot nam, ta neobremenjenost in življenja polnost mladega človeka je tisto, kar Repetitorji v svojem zvoku in še bolj v svojih nastopih tako uspešno ohranjajo. Zaradi tega so bolj gledljivi, bolj simpatični in na koncu koncev tudi boljši. O repetitivnosti, na katero njihovo ime namiguje, ni nikakršnega sledu. Vsak komad je svoja zgodba, ki je v skladu z njeno edinstvenostjo odigrana na svoj način. Superlativi, s katerimi se srbski trio neprestano obmetava, so popolnoma na mestu. V kolikor bo repetitivnost tudi nadalje prisotna le kot opis kvalitete glasbe in nastopa, ki nam ga ponujajo, mladi trojec čaka še svetla glasbena prihodnost, ki jih bo – upamo – še pogosto pripeljala v našo bližino.

Nina Žakelj

11070087_1798825667009105_6382503267675694774_n