8. maj, 2016 / Glasba

Nonkeen, Andrea Belfi @Kino Šiška, 28. 4.

Jan
Podbevšek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Po uspešnem lanskoletnem solo nastopu Nilsa Frahma v Kino Šiški smo ga ponovno imeli čast slišati na domačih tleh, tokrat na malo bolj drugačen način. Svojo zgodbo je namreč nadgradil s tesnima prijateljema iz otroštva, Fredericom Gmeinerjem in Sebastianom Singwaldom. Združeni pod imenom Nonkeen, so februarja izdali album The Gamble, kateremu je sledila ponekod celo razprodana turneja po Evropi. Dan za tem, ko so berlinski fantje poželi val navdušenja v Bologni, so pretresli tudi prostore Kino Šiška. Šlo je za nadgradnjo projekta iz najstniških let, ki vključuje kombiniranje in obdelavo starih posnetkov in trakov, raznih analognih zvočnih generatorjev ter novih eksperimentacij s sintetizatorji. S tem so želeli obuditi duh post rocka in ga bogatiti z ritmiko in elektronskimi zvoki sedanjega časa. Na turneji jih je ves čas spremljal italijanski skladatelj in njihov dolgoletni prijatelj Andrea Belfi, ki je s svojim solo nastopom poskrbel za prijetno glasbeno uverturo.

 

Andrea Belfi je bobnar, skladatelj in eksperimentalni glasbenik, ki je v dvajsetih letih svojega delovanja razvil samosvoj bobnarski slog. V polurnem nastopu je množico dobro ogrel s kombiniranjem različnih tolkal, elektronike in rocka. S hipnotičnimi ritmi in teksturami je ustvaril vznemirljive zvoke, ki so nas, poslušalce, kar posrkale vase.

 

Oder je po kratki pavzi prevzel berlinski trio, kateremu se je pridružil tudi Andrea. Koncert so začeli z ambientalnimi skladbami iz novega albuma in poslušalce postopoma uvajali v svet melanholične glasbe. Slišati je bilo sentimentalne zvoke post rocka v skladbi “Saddest Continent on Earth”, ki pa so nato preskočili v prijetne psihadelične zvoke v skladbi “Ceramic People”. Publika se je nežno zibala in uživala v ritmih relaksacijske glasbe. Nedvomno je bilo začutiti prijetno energijo in povezovanje med glasbeniki, ki so v glasbo izlili svoje dragocene izkušnje iz preteklosti.

 

Nastop so gradili z improvizacijo različnih tolkal, sintetizatorjev in nizali posebne zvočne nianse. V ospredju je bil Nils Frahm, ki je karizmatično povezoval koncert ter se energično zibal za svojimi številnimi klaviaturami. Lahko bi rekli, da je za hip ukradel šov preostalim trem, saj ni mogel skriti svoje kilometrine, ki je rahlo zasenčila zadržan nastop preostalih. Morda pa bi to pripisali le zadržanim nemškim koreninam.

 

Že po nekaj skladbah sta simpatična Frederico in Sebastian moj vtis dodobra popravila, saj sta nepričakovano vstala in začela interaktivno povezovati občinstvo. V ozadju je bilo mogoče slišati nedvomni “favorit” novega albuma, “Chasing God through Palmyra”, rahlo jazzovsko poživljajočo skladbo, ki nas popelje v daljne antične ulice sirske Palmyre. Množica je navdušeno vzklikala in naključna izbranka iz publike si je priborila tudi njihovo “vinilsko” oz. gramofonsko ploščo. Fantje so se razživeli, veselo poskakovali na odru, si natočili en “deci rujnega” in v hipu spravili atmosfero na višjo raven.

 

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=Wbjdzfo7R0c[/embedyt]

 

 

Nadaljevali so s čudovito ambientalno glasbo in nastop zaključili s skladbo “Re: turn!”, ki nas je z zvoki bobnov in s pomirjujočimi minimalističnimi melodijami popeljala v svet melanholije in ekstaze.

 

Čeprav posebne energije med člani skupine ni mogoče zanikati, se je nastop na trenutke zdel kakor ‘jam session’, ki mu je manjkal en delček, da bi zaokrožil celotno bistvo. Kljub temu jim je uspelo pustiti dober vtis, saj smo se za hip oddaljili od realnega sveta in se prepustili prijetnemu božanju glasbe.

nonkeen