24. avgust, 2015 / Glasba

Nicolas Jaar – Pomegrantes

Jan
Podbevšek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

2015 je zopet precej aktivno leto za njujorškega producenta Nicolasa Jaara. Poleg nostalgično zvenečega 12-inčerja Nymphs II, raznih posameznih skladb in soundtracka za nagrajen film Dheepan, ki ga je zrežiral francoski režiser Jacques Audiard, je posnel oz. skompiliral tudi 20 skladb za kulten armenski film Parajanova, naslovljen Colour of Pomegranates. Film tako namesto manjših monologov ter tradicionalnih armenskih skladb spremljajo Jaarove kompozicije iz preteklih dveh let (podobno so recimo Air storili z že skoraj antičnim Potovanjem na luno).

 

 

V sveži verziji filma se torej zvrsti 20 ambientalnih skladb, ki ostajajo zveste tistemu malce izgubljenemu Jaarovskemu zvoku, le da tukaj ne vsebujejo skorajda nič perkusij, kar jih naredi bolj prilagojene eksperimentalnemu filmu na dlani. V beležkah, ki spremljajo plato (digitalno in fizično), je zapisal, da za film sploh ni vedel, preden je sestavil glavnino komadov. Štiklc »Survival« je bil recimo sprva mišljen kot spremljevalni komad k lanskemu ghetto house bangerju DJ Sluga, Ghetto, na katerega se je podpisal tudi sam Jaar. Veliko skladb pa je Nico mislil uporabiti kot podlago neki seriji o zombijih. Tej se je, ko jo je videl, odrekel, kar ga je pustilo z mnogo zanimivega in neizdanega materiala. Iz tega dejstva izhaja tudi teatraličnost in filmski občutek albuma.

 

 

Colour of Pomegranates mu je sicer letos pokazal prijatelj. Nica je film takoj prevzel ter ga kaj kmalu povedel do miselnih povezav bežečih slik z raznimi kompozicijami in ambientalami, ki jih je ustvarjal v preteklih letih. Te, ki se pojavijo na plati, so zelo eksperimentalne narave; Jaarov poskus moderne kompozicije.

 

 

Prek vseh skladb dobimo v ušesa kar precej zvočne diverzitete. Od klavirskih minimalizmov, moderne kompozicije do caretakerskih melanholij Jaar uspešno zaokroži zgodbo, ki zveni kot potovanje skozi grebene in vršiče umetnikove kreative. Sam film je nekakšna alegorična pripoved o življenju in smrti armenskega pesnika Sayata-Nove. »I am the man whose life and soul are torture« so besede, s katerimi se film začne. Tako morda že prek tega stavka lahko grobo zaobjamemo ton Barv granatnih jabolk. Nedvomno se je Jaar na kakšni točki filma personificiral, saj deluje izdaja na momentih precej samoizpovedna. Komadi, kot so »Near Death«, »Muse«, »Nothingness« so zelo dober primer tega.

 

 

Kjer pa so Nicovi Pomegranates zgrešili svoj namen, je v dejstvu, da je originalni OST sestavljen iz tradicionalnih armenskih skladb, ki so skoraj nujne za celostno dojemanje filma. Kljub temu Jaarova podlaga služi svojemu estetskemu efektu in deluje včasih v korelaciji s filmom kot neka elektronska glasba, ki jo spremljajo animacije – tak izpade eden boljših komadov albuma »The Fool and his Harem«.

 

 

Pomegranates je precej kvalitetna samostoječa izdaja in jo lahko brez težkih poskusov umestimo v okolje, ki je neodvisno od spremljajočega filma. Vendar je, v primerjavi z Jaarovim opusom, čudna entiteta. Slednje je zagotovo dobro, saj je diverziteta v kolekciji ustvarjanj umetnika pozitivna reč, če se te loti verodostojno in nepretenciozno. To je Nicu do sedaj še skoraj vedno uspelo, tako da lahko le pričakujemo in se veselimo njegovih prihodnjih projektov.

 

 

Celoten album Pomegranates:

 

http://www.youtube.com/watch?v=ZwxHCtTsM90

tcQhPbC