25. februar, 2016 / Glasba

Rafael Anton Irisarri – A Fragile Geography

Jan
Podbevšek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Svet ambienta, drona, neoklasične glasbe in (post-)minimalizma je nepregleden. V njem se drenjajo tako velikopotezni konceptualisti kot razni neposlušljivi in študiozni tipi. Sledijo navadni šarlatani in netalentirani tehniki ter kopica tistih, ki so z dušo zavezani univerzalnim konceptom eksperimentalne glasbe. Ti so ta pravi, a takšne je težje najti. Ti razumejo, da sta usvojitev tehnik in studijski fetišizem premalo. Rafael Anton Irisarri je ta pravi in kljub kopici kolaboracij ter projektov še dokaj neznano ime.

 

Če je bil Irisarri s projektom The Sight Below še (pre)blizu ambientalni zamaknjenosti Gasa, pod svojim imenom izdaja čedalje bolj prepoznavne albume. Zaveda se osnov, npr. Briana Ena, in z vsakim izdelkom deluje bolj uresničeno in samosvoje. Konec lanskega leta je izšel njegov četrti album A Fragile Geography.

 

Od ambienta do čustvenega in vse prevzemajočega drona v dobrih devetih minutah. »Empire Systems« je osrednji, je srce novega albuma. Teče in se razteza. Ujamemo ga le za nekaj trenutkov na njegovi večni poti. Dela nam družbo, ob njem se počutimo domače, že naslednji trenutek pa gre po svoji črti naprej kot letalo na nebu. Pred njim slišimo »Reprisal«, po intenzivnosti zmerno študijo naraščanja in grajenja. Irisarri gradi občutek, ki dobi skorajda že fizične lastnosti. Morski val se dvigne in se nato potegne nazaj. »Empire Systems« pa nima meja. Jokavo se razširja in zahteva pozornost. Odličen primer, kako lahko gresta akademska in čustvena sila z roko v roki.

 

Vsak album prenese samo eno stvaritev s takšno rušilno močjo, kot je »Empire Systems«. Ostalo (npr. »Persistence« in »Secretly Wishing for Rain«) je bolj zadržano in narejeno po vseh pravilih ambienta in nekakšnega (post-)minimalizma. Zvoki tečejo, teme in fraze se ponavljajo in izginjajo. Irisarri suvereno vodi tok med intimo in melanholijo. To seveda že dolgo ni več prelomno in svet premikajoče. Ti nekdaj tako avantgardni prijemi so dandanes že del popularne glasbe in s tem tudi v zavesti poslušalcev. Enostavno jih intuitivno dojamemo. Prav tako pa jih lahko razumsko opredelimo. In tukaj se skriva past: v formulaičnosti. Nekateri prijeme in koncepte samo vzamejo in jih uporabijo naprej. Kot tisti sošolci v osnovni šoli, ki so se snov napiflali brez vsakršnega razumevanja. Tako iz ambienta nastane newagersko utapljanje, iz drona pa dolgčas.

 

Irisarri na svojem četrtem albumu ne spreminja sveta. A Fragile Geography je kvečjemu suveren pripis k bogati tradiciji zvočnega eksperimenta, ki je tekom let že postal pop. A gledanje skozi prizmo originalnosti je verjetno napačno. Osnovna pravila so tako ali tako že postavljena. Bolj gre za stvar sámo, za ohranjanje specifičnih glasbenih idej pri življenju, za poganjanje kolesa in predajanje naprej. Irisarrijev album je le posoda za večno potujoče ideje, a z določenim osebnim pečatom. To pa je že veliko in močan argument proti marsikdaj glasni in blefirajoči večini. Čas je, da Irisarri dobi več pozornosti.

 

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=a6g2o0Njpes[/embedyt]

a1138417375_10