5. 12. 2019 / Glasba / Reportaža

Glasbena mladina ljubljanska: Zvoki mladih @Rdeča dvorana Magistrata, 26. 11. 2019

Datum: 26. november 2019, 19.30
Prizorišče: Rdeča dvorana Magistrata
Nastopajoči: Kristina Klančar (rog), Katalin Péter Krivokapić (klavir), Oskar Longyka (violina), Florian Pichlbauer (klavir)

Rdeča dvorana Magistrata je že tradicionalen prostor koncertov mladih glasbenikov, ki na podlagi svojih uspehov dobijo možnost nastopanja v okviru različnih glasbenih ciklov, ki jih organizira Glasbena mladina ljubljanska. Gre za eno najmočnejših institucij, ki daje še neizkušenim in posledično manj uveljavljenim glasbenikom ogromno priložnosti, da pridobijo pomembne odrske izkušnje. Po drugi strani pa z drugimi institucijami (Cankarjev dom, šole …) skrbijo za izobraževanje in približevanje klasične glasbe otrokom in mladim. Tako smo imeli v torek, 26. novembra, v Rdeči dvorani Magistrata priložnost slišati dijakinjo Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana Kristino Klančar na rogu, korepetirala jo je Katalin Péter Krivokapić, ter študenta graške Akademije za glasbo in upodabljajočo umetnost Oskarja Longyko, ki je nastopil s pianistom Florianom Pichlbauerjem.

Koncert se je začel s skladbo Émila Pessarda Dans la forêt (V gozdu). Že ta izvedba je nakazala glavne značilnosti celotnega hornističnega recitala – v karakterju premalo drznosti in dialoškega odnosa med frazami, medtem ko sta bila intonacija in dinamično vodenje melodij zelo dobra. Sledil je F. Straussov Koncert za rog v c-molu. Sicer ponovno zelo lepemu fraziranju je marsikdaj umanjkal vibrato, ki bi ne le obogatil sam zven, ampak tudi pomembno poglobil razumevanje same fraze. Pogost pojav pri še ne povsem zrelih glasbenikih je tudi ekstremno ločevanje v razumevanju “tehničnih in “melodičnih” delov skladbe, pri čemer se v strahu pred tehnično zahtevnejšimi deli interpretativno zaprejo, zakrčijo, čemur sledi kakšna tehnična napaka več in interpretacija, ki je manj dodelana kot pri tehnično lažjih delih. To se je v manjši meri, kar je zelo pohvalno, pokazalo tudi pri tej izvedbi. Na tem mestu je pomembno opozoriti, da je bil klavir preveč v podrejeni vlogi, saj je bilo korepetiranje preveč šolsko, s čimer so nekateri deli izpadli povsem banalno. Tudi pri Sonatini za rog in klavir Jaroslava Kofroňa celostno gledano ni bilo presenečenj glede same izvedbe. Karakterno premalo “zafrkljivo” in brez enakovrednega klavirskega doprinosa, kar sta bili ključni pomanjkljivosti. Po drugi strani pa intonančno, tonsko in dinamično zelo dobro in lepo, kar glede na starost uvršča hornistko v skupino mladih glasbenikov, ki jih bomo v prihodnosti verjetno videvali v vedno pomembnejših in vidnejših vlogah.

Drugi del koncerta se je začel z nekoliko daljšim uglaševanjem violinista, na sporedu pa sta bili dve skladbi. Najprej smo slišali delo mladega slovenskega violinista Matije Krečiča Imaginary Landscape of Mushrooms, atraktivno delo, zanimivo tako za izvajalce kot poslušalce. Čeprav izvedba ni z ničimer negativno ali pozitivno presenetila, je bil njen učinek na poslušalstvo močen, saj že sama skladba prinaša – kot že rečeno – tehnično zanimive in zahtevne elemente, ki močno vplivajo na poslušalce in nanje naredijo dober vtis brez pretiranega filozofskega poglabljanja vanjo. Pravo nasprotje je bilo v Sonati za violino in klavir št. 2 v D-duru Prokofjeva, saj sonata poleg zelo dobre komorne igre in tehnične spretnosti zahteva tudi poglobljen študijski pristop, da glasbenika ponudita poslušalcem nekaj več kot le odigrano skladbo. Celostno gledano je violinistu in pianistu to uspelo dobro. Prvi stavek (moderato) je zaznamovalo interpretativno umanjkanje “sporočila” in slabši ton v piano delih, medtem ko so bili hitri deli boljši. Drugi (presto) je bil odigran z veliko energije, kjer so ponovno bili veliko boljše od bolj melodičnih in tihih delov odigrani glasni in hitri. V tem stavku se je tudi prvič pokazala zelo natančno dodelana dinamika pianista, ki ji violinist ni sledil v celoti; temu je umanjkalo tudi nekoliko karakterne igrivosti, saj bi vse skupaj lahko izpadlo veliko bolj lahkotno, kot je bilo slišati. Tretji stavek (andante) je bil povsem povprečno izveden, pri čemer smo poslušalci pogrešali predvsem veliko bolj širok in premišljen vibrato ter vlogo klavirja, ki je nekako ves čas ostajal v ozadju, čeprav to ni bilo vedno potrebno. Zaključni stavek (allegro con brio) je imel na trenutke pretežek ton, vendar to ni bilo tako moteče, saj sta bila karakter in vodenje fraz zares dobra. V reprizi je sicer energija deloma upadla, vendar se je potem do konca stopnjevala in prinesla izjemen zaključek nastopa, ki so se mu z aplavzom pridružili tudi poslušalci. V zahvalo za podporo sta glasbenika za dodatek odigrala še eno delo Prokofjeva, in sicer Andante assai, ki je celoten koncert zaključilo v mirnem, sproščenem in komornem vzdušju, h kateremu je svoje pridala tudi žal maloštevilna, vendar navdušena publika.

Kristina Klančar (foto: Goran Antlej)
Kristina Klančar, Katalin Péter Krivokapič (foto: Goran Antlej)
Oskar Longyka (foto: Goran Antlej)
Florian Pichlbauer, Oskar Longyka (foto: Goran Antlej)