8. junij, 2016 / Glasba

Druga godba 2016 @Kino Šiška, Metelkova, Klub CD, 26.-28. 5. 2016

Jan
Podbevšek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Ključna beseda letošnje že 32. Druge godbe po vrsti je bila diaspora. Organizatorji festivala se navkljub aktualni begunski krizi Godbe niso lotili na prvo žogo, kjer bi npr. v goste povabili samo glasbenike s trenutnih vojnih žarišč ali pa glasbenike-begunce, temveč so s svojim programskim izborom želeli pokazati, da številni glasbeniki širom sveta ustvarjajo zaradi raznolikih razlogov izven meja svoje domovine. V praksi se je takšen izbor izkazal za uspešnega. Prinesel je namreč kopico raznolikih, svojevrstnih in internacionalno obarvanih glasbenih poetik, ki bi jih sicer v naših krajih le s težavo slišali. Posebej je navdušil petkov divji nočni termin na Metelkovi, medtem ko program v Kinu Šiška napram prejšnjim letom ni naredil posebej močnega splošnega vtisa. V spodnjem besedilu si lahko preberete natančnejša poročila s prvega in drugega dne Godbe, report s tretjega pa (tudi drugega) dne pa vam ponujamo na tej povezavi v sliki. J. P.

 

 

1. DAN, ČETRTEK, KINO ŠIŠKA

 

St Germain, 21:00
Drugo godbo je letos otvoril Ludovic Navarre, ki v tokratni inkarnaciji St Germain po svetu potuje z ekipo malijskih glasbenikov in predstavlja svoj najnovejši album St Germain. Navarre, potisnjen v ozadje odra za klubsko mizo, je tekom celotnega nastopa skrbel za plesno orientirano eklektično elektronsko podlago, inštrumentalisti v ospredju pa so se menjavali v vlogah solistov in se z različnimi komunikacijskimi vzgibi želeli približati nabito polni Katedrali. Priča smo bili več kot enournemu psihedeličnemu šamanskemu repetitivnemu jamu, v katerem se je na podlagi groovy klubskih ritmov in vokalnih matric izmenjala kopica (pre)značilnih afriških zvokov, ki so na trenutke povzročili pravo evforijo, a že v naslednjem hipu lahko tudi razočarili s svojo predvidljivostjo. Čeprav bi o nastopu težko zatrdili, da je bil slab, se težko znebimo občutka, da so se nam afriški glasbeniki želeli predstaviti v takšni luči, kakršni si jih stereotipno predstavljamo zahodnjaki. J. P.

 

 

občinstvo

Občinstvo na 32. Drugi godbi (foto: Bonino Englaro)

 

 

Katja Šulc, 23:00
Po koncu koncerta St Germain smo se hitro odpravili proti Metelkovi, a žal prišli na kraj koncerta domače šansonjerke Katje Šulc z manjšo zamudo. Tokrat je prvikrat premierno predstavljala svoj novi album z naslovom Kamlisajlan, ki je posvečen uglasbeni romski poeziji pesnikov z Balkana in Vzhodne Evrope. Tisti del koncerta, ki smo ga ujeli, ni ne posebej navdušil in ne posebej razočaral. Katja in njena slovensko-mehiška zasedba so pred nami na prefinjen način skupaj spajali ambientalno eterične in stilsko razgibane muzike s toplo in karakterno zvenečo romsko besedo. V ospredju zvočne slike se je večino koncerta senzualno sprehajal violinist in avtor glasbe Alban Usatch, ki je poskrbel za kar nekaj (inštrumentalnih) presežkov. Manj je bila pri organskem doseganju le teh uspešna Katja. Njene vokalne interpretacije romske poezije so definitivno unikatne in avtorske, a na trenutke je ob njih Katjina hiper tankočutna gestikulacija izzvenela nekam umetelno. Nebeškosti, ki jo je sama čutila in kazala na odru, sam nisem čutil. J. P.

 

 

2. DAN, PETEK, KINO ŠIŠKA

 

Saul Williams, 19:00
Petkov večer letošnje Druge godbe se je (vsaj v Kinu Šiška) odvijal kronološko zanimivo. Le malce čez sedmo uro zvečer je na (še bolj pa pod) oder priskakljal suhljati Saul Williams. Ta je dokazal, da njegova starost očitno ne vpliva na njegovo energijo. S svojimi besedili se je razločno izražal tudi med publiko, ne samo na odru. V kolikor pa je splezal nazaj na oder, pa ga je tako ali drugače “zasenčila” lastna kulisa, sestavljena iz fragmentiranih animacij. Te nam niso spodbujale malih sivih celic samo po vizualni plati, temveč tudi zaradi številnih vmesnih pisnih sporočil (v stilu “fuck your history teacher“), katerih ni želel omeniti le subtilno. Tako je afro-futuristični umetnik, ki se izraža v neki fuziji hiphopa, trapa in govorjene besede, že kot prvi postavil najbolj energičen, zanimiv in celovit nastop drugogodbenega petka. D. B.

 

 

Saul Williams neprofilna

Saul Williams (foto: Bonino Englaro)

 

 

Nneka, 20:30
Po malce daljši pavzi je oder zavzela Nemka afriških korenin Nneka. Glasbenica zavidljivih vokalnih sposobnosti je po renomeju slovenskemu občinstvu izmed vseh nastopajočih očitno najbližja. Njene skladbe je vsaj polovica dvorane mrmrala in rahlo prepevala. Vseeno pa je svoj simpatični reggae-rock koncert malce posilila z vmesno življenjsko pridigo ter s premnogimi tihimi pavzami, ki so tudi publiko nekoliko uspavali. Čeprav je bil njen koncert ponovno skrajno profesionalno zastavljen (naj tu omenim tudi “njeno” zelo primerno prelivajoče temačno kuliso), nas Nneka tokrat niti ni navdala z zanjo tako značilnim empirično vzpostavljenim optimizmom. Glede na čustvenost njenega glasbenega izražanja pa ravno to lahko v nas vzbudi določeno mero zaskrbljenosti. D. B.

 

 

nneka

Nneka (foto: Bonino Englaro)

 

 

Pat Thomas & Kwashibu Area Band, 22:00
Zadnji koncert večera je bil presenetljivo najlahkotnejši in za razliko od nastopa Saula Williama veliko bolj sproščujoč. Če sta Saul in Nneka v publiki želela vzpostaviti relativno nelagodje, naj bo to z glasbenimi, verbalnimi in/ali vizualnimi elementi, je Kwashibu Area Band s svojo latino-gansko karizmo in energijo definitivno poskrbel za najbolj plesno-razigran del večera. Na odru se je zvrstilo največ nastopajočih s seveda veliko različnimi inštrumenti, ki za “spremljavo” in za svoje udejstvovanje niso potrebovali niti pomoči zanimive kulise niti izražanja v angleškem jeziku. Prav ti eksotični inštrumenti so poskrbeli, da je skrajno zanimiv afro-futuristično obarvan petek lahkotno ter plesno prišel do svojega zaključka, ko je bila noč še relativno mlada. D. B.

 

 

pat thomas taprava

Pat Thomas & Kwashibu Area Band (foto: Bonino Englaro)

 

 

2. DAN, PETEK, METELKOVA

 

uKanDanZ, Gala Hala, 23:30
Prvi nastopajoči v metelkovskem sklopu Druge godbe so bili etiopsko-francoski uKanDanZ, ki so k nam prišli, da bi širili svojo verzijo težke rock glasbe. Asnake Guebreyes s svojim vokalom in štirje Francozi na inštrumentih so Gala Halo dodobra pretresli z mastnimi kitarskimi riffi in breakdowni ter udrihajočimi bobni. Tako so zapolnili prostor in ušesa, da pa komu slučajno ne bi bilo prepotiho ali premalo agresivno, je korak z ostalimi ves čas držal saksofon, ki je dodal dobršen del norosti. Ko so inštrumentalisti plavali med, iskreno, ne najbolj ostrimi hard rock čermi, kjer je pot osvetljeval saksofon s svojimi občasnimi ekskurzi v jazz melodije, je bilo včasih mogoče pozabiti na vokal. Vendar pa nas je Guebreyes hitro spomnil nase, če že ne s svojo energično pojavnostjo, pa s svojim doživetim glasom, s katerim nam je serviral linije, ki na prvi posluh nimajo kaj iskati v hard rockus pridihi jazza, vendar pa so, polne vibrata in malone arabskega melosa, na koncu suvereno zaključile celoto, ki so uKanDanZ. L. S.

 

 

ukandanz

uKanDanZ (foto: Bonino Englaro)

 

 

Orkestra Mendoza, Menza pri Koritu, 00:15
Menza pri Koritu je v sklopu tokratne Druge godbe gostila Orkestra Mendoza, sekstet iz ZDA. Zasedba, ki že od leta 2009 trese plesišča od domače Arizone do daljne Slovenije, je v Menzo prinesla zvrhano mero mehiške divjine. Bend, ki se žanrsko giblje v vodah mehiškega mamba, psihedelične cumbie, rančera in podobnih latinskoameriških zvrsti, je le-te samozavestno in s širokim nasmehom na obrazu serviral publiki pri koritu, pri čemer pa je bilo zaznati očitne kulturne razlike. Energija, ki je prihajala z odra, vključno s strastnim vzklikanjem in lajanjem bi namreč bolj razživeto publiko pripeljala do plesanja po mizah in divje zabave do jutra, v Menzi pa je dosegla zgolj malce bolj doživeto pozibavanje. Glasbeno niso Orkestra Mendoza predočili ničesar pretresljivega ali novega, česar pa od benda, ki je nastal kot enkraten tribute projekt kubanskemu mambo kralju Perezu Pradu, niti ne gre pričakovati. Bolj kot progresivi se posvečajo zabavi, kar jim s trobentaškimi sprehodi v publiko sicer uspe vrhunsko. L. S.

 

 

The Comet is Coming, Channel Zero, 01:00
Zadnji v vrsti metelkovskih nastopov na petkovi Drugi godbi so bili britanski The Comet is Coming. Zasedba, ki je nastala v letu 2013, ko se je bobnarju Betamax Killerju in klaviaturistu Danalogueu The Conquerorju sredi koncerta svojega dueta Soccer96 spontano na saksofonu pridružil King Shabaka. Od takrat naprej neumorno tresejo klube s svojo energično mešanico jazza in sodobne elektronike. Nič drugače ni bilo tudi tokrat, ko so z odra Ch0 neumorno polivali naspidirane saksofonske linije, ki so rahlo prizemljile sicer mnogokrat vesoljsko obarvane elektronske podlage. Bobni se niso bali niti počasnejših, bolj hiphopovsko zaznamovanih ritmov, niti hitrejših, bolj plesno obarvanih loopov. V konglomeratu vplivov so mestoma zveneli nalik Guess What, spet drugič se je »house« saksofon zlagoma prelevil v swingy vesoljsko odisejado z intergalaktičnimi free-jazz intermezzi, skupni imenovalec vsega skupaj pa je bil nedvomno najboljši nastop v metelkovskem delu Druge godbe. L. S.

 

 

thecometiscomming

The Comet is Comming (foto: Bonino Englaro)

 

 

3. DAN, SOBOTA, KLUB CANKARJEVEGA DOMA

 

 

dinovski prava

Dinovski – Schuberth (foto Bonino Englaro)

 

 

taman

tAman (foto: Bonino Englaro)

 

 

zadnje

Dom La Nena (foto: Bonino Englaro)

 

Vse preostale fotografije si lahko ogledate na tej povezavi.

saul williams