17. februar, 2017 / Film/TV

Westworld (1. sezona)

Anja
Štuhec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Bliža se konec uspešnice Igra prestolov TV-mreže HBO, ki jo bo po številu oboževalcev zamenjala nastajajoča znanstvenofantastična psihološka drama epske razsežnosti Westworld.  Serija o prebujanju zavesti robotov v zabaviščnem parku je nastala po ideji istoimenega filma iz leta 1973 režiserja in scenarista Michaela Crichtona. Voditelji projekta Jonathan Nolan, Lisa Joy in J. J. Abrams so radikalno spremenili koncept prvotne zgodbe, ki v seriji poteka skoraj izključno iz perspektive robotov. Mreža HBO se vsekakor zaveda, da po epopeji J. R. R. Martina potrebuje izjemno televizijsko nadomestilo, če ne želi izgubiti številnih gledalcev. Zato s tem projektom niso tvegali in nastala je stilska mešanica vzdušja špageti westernov Sergia Leona, znanstvenofantastičnega naboja Iztrebljevalca ter futurističnega in le na videz vsemogočnega sveta Jurskega parka Michaela Cricthona.

 

Dobrodošli v zabaviščni park Westworld, kjer bogati gostje uživajo divja zadovoljstva na idealiziranem Divjem zahodu. Lahko mučijo, posiljujejo in morijo počlovečene robote oz. Gostitelje, ki jih uvajajo v naprej načrtovane scenarije, izdelane do najmanjših podrobnosti. Uvodni motiv je vprašanje, neposredno namenjeno gledalcu, in sicer, če bi bili ljudje osvobojeni moralnih verig, ali bi se prepustili nemoralnim, požrešnim perverzijam in ali je zato morala sveta zunaj zabaviščnega parka le behavioristična iluzija. Ta nihilističen motiv se razvija v večno vprašanje – kaj je dejansko človeškost? Serija spremlja Gostiteljici Maeve (Thandie Newton) in Dolores (Evan Rachel Wood), ki neodvisno ena od druge postopoma in na skrivaj razvijata zavest in samostojna značaja, medtem ko v ozadju prileten genij in ustvarjalec parka dr. Robert Ford (Anthony Hopkins) in njegov radoveden asistent Bernard Lowe (Jeffrey Wright) razpravljata o razvoju umetne inteligence.

 

Ne Gosti ne Gostitelji v zabaviščnem parku Westworld ne morejo umreti, vendar Dolores v transu ponavlja citat iz Shakespearove tragedije Romeo in Julija: »Konča se divje tako divja radost«. Ta citat je zgodnji namig na možno rešitev vprašanj filozofske narave, ki jih ponuja serija. Bistvena razlika med zunanjim, »resničnim svetom« in zabaviščnim parkom je ravno nezmožnost umiranja v umetnem svetu. Če ljudje mislimo, da smo nesmrtni, se bomo odpovedali vsem moralnim pravilom in bomo svoje najnižje nagone izživljali nad tehnologijo, ki se nam ne more upreti, ker smo jo ustvarili mi in zato pripada nam. Podoba serije in načrtovani scenariji Gostiteljev spominjajo na video igre, medtem ko gledalci vidimo le še hermetično zaprte, temne, steklene in srhljive sobe, od koder zaposleni v parku nadzorujejo interakcijo Gostiteljev in Gostov. Odločitev scenaristov, da nam dovolijo vpogled le v košček sveta zunaj zabaviščnega parka, je subtilen komentar današnjosti. Ljudje smo že priča podobnemu izživljanju v nekaterih video igricah, kjer je smrt le iluzija. Z drugimi besedami, doba obsedenosti z virtualno resničnostjo, v kateri lahko igramo vloge, ki jih sicer nismo zmožni, je že tu.

 

Serija se je od filma precej oddaljila. Jonathan Nolan je napisal in režiral prvo in zadnjo epizodo prve sezone, kar pomeni, da je njegov izrazito trilerski slog, ki ga je izkazal že pri scenarijih za uspešnice Memento, Vitez teme in Vzpon Viteza teme, v ospredju in prevladuje nad znanstvenofantastičnim nabojem futuristične distopije Michaela Cricthona. Z drugimi besedami, estetika svetovnih uspešnic, kot sta bila filma Vitez teme in Vzpon Viteza teme, je prevladala nad v bistvu družbenokritičnimi elementi nizkoproračunskega filma Westworld. Iz tega razloga se serija proti koncu zgubi v lastnih spletkah, ki so vendarle mojstrsko izpeljane. Dober primer je Fordov misteriozen preminuli partner Arnold. Ko gledalec na koncu izve, za koga dejansko gre, ne občuti resničnega zadoščenja, ker Arnoldova identiteta nima resnične filozofske teže, ki jo zgodba obljublja. Hrbtenica serije je preoblikovana Crichtonova vizija, iz katere lahko gledalec izpelje najkakovostnejše miselne sadove, vendar je v nesorazmernem odnosu z drobnejšimi motivi navadne psihološke drame. Učinek je tak, da nas serija nenehno prepričuje v človeškost Gostiteljev, ne da bi ponudila zadostno razložitev, zakaj je treba biti na njihovi strani.

 

Westworld ni znanstvenofantastična serija v ožjem smislu, ker ni zares futuristična. Divji zahod v zabaviščnem parku je naključno prizorišče zgodb, medtem ko se serija nalašč izogiba letnicam in jasnim namigom na zunanji svet, saj Westworld, čeprav na momente proti lastni volji, najbolj zajame sodobnost kot karkoli drugega. Glasbeno ozadje v izmišljenem kavbojskem lokalu je namig na današnjost: slišimo bende Soundgarden, The Cure, The Rolling Stones, Radiohead, The Animals. Fordove in Lowove razprave o razvoju umetne inteligence so se začele že v dvajsetem stoletju in znani fiziki, kot je Stephen Hawking, nimajo nobenega dvoma o moči, ki jo bo imela umetna inteligenca v prihodnosti. V tem smislu je Westworld v bistvu alegorija o krizi sodobnega človeka, ki je ujet nekje med rutinizirano moralo in zdolgočaseno zavestjo ter išče čedalje bolj »divje radosti«.

 

Napovednik za 1. sezono:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=IuS5huqOND4[/embedyt]

westworldrem