24. september, 2016 / Film/TV

Vojna (Krigen)

Veronika
Šoster

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Afganistan. Vojna. Vpogled v vsakdanjik vojaškega življenja. Zagotovo se sliši znano, že naslovljeno in problematizirano, vendar se Tobias Lindholm vsega tega loti nekoliko drugače. Po »dansko«. Film Vojna (Krigen) prežemajo dolžnosti, pravice, odločitve in odgovornosti.

 

Claus Michael Pedersen (Pilou Asbæk), poveljnik danske vojske, in njegovi možje so nastanjeni v enem izmed vojaških oporišč v afganistanski provinci. Vsakdanje patruljiranje se sprevrže v nesrečno smrt mladega vojaka. Claus se po tragičnem dogodku odloči, da se svojim možem pridruži pri patruljiranju, kar pa ni ravno v skladu z njegovim položajem poveljnika. To dogajanje v Afganistanu lahko zamejimo kot prvo polovico filma. Fotografija je v teh prizorih obarvana predvsem naturalistično, na trenutke spomni na kadriranje dokumentarnih filmov. Vrstijo se prizori obiska civilistov, navezovanja stikov, predvsem pa pridobivanja njihovega zaupanja in izvršitev vojaških akcij. Vsakdanjik vojaškega dela in življenja v rjavi pusti pokrajini je režiser prepletel s podobami sivega danskega predmestja. Te Lindholm zasnuje v realistični maniri, z upodobitvijo Clasuove družine, katero zaznamujejo tipične težave, ki jo prinese daljša odsotnost očeta.

 

Clausovo povelje v vojaški akciji, ki se odvije na območju bližnje vasi, lahko označimo za glavni zaplet filma. Situacija ga pripelje pred odločitev moralne in etične narave. Ali upoštevati vojaška pravila in s tem izgubiti še enega izmed mož ali ta pravila spregledati in tako rešiti življenje? Njegova odločitev ima nepredstavljive posledice, ki Clausa pripeljejo do vojaškega sodišča. Obtožba, ki ga bremeni, predstavlja šok zanj, za njegovo družino, sodelavce in ne nazadnje tudi gledalca.

 

Drugi del filma je v večjem delu prostorsko postavljen v sodno dvorano, v tipično minimalistično scensko postavitev. Daleč stran od vojaškega območja, Claus bije bitko na pravnem kot tudi na družinskem polju. Zopet se pojavi dejavnik odločitve, ki je tokrat razcepljen med odgovornostjo, ki jo ima do družine in do sebe kot vojaka. Na sodišču in doma se večkrat pojavi  fraza »Vi ne veste, kako je tam«, ki klišejsko ponuja odgovor na neprijetna vprašanja. A dejstvo je, da res ne vemo, kako je tam. To skuša Lindholm predati gledalcu v ključnem trenutku akcije. Vse se odvija z bliskovito hitrostjo, v močnem vojaškem žargonu, ki nas pusti še toliko bolj nevedne, a hkrati daje občutek pomanjkljivosti na zgodbeni ravni, ki pa je ob zaključku zanemarljiv. Občutek nevednosti pa režiser potencira tudi s prepletom intimnih kadrov in z nepričakovanimi zasuki v sodni dvorani, ki so prav tako pravno zanimivi in podkovani.

 

Posledica odločitve je bila močno prisotna že v režiserjevem prvencu Ugrabitev (Kapringen), ki smo ga v naših kinematografih lahko videli pred dobrima dvema letoma. Filma pa ne povezuje zgolj to, temveč tudi trdna psihološka zasnova protagonistov. V tem primeru verjetno ne gre za naključje, da je ta v obeh filmih namenjena prav Asbæku, ki z igralskega vidika svojo nalogo dvakrat izpelje brezhibno. Lindholm je v svojem drugem celovečercu posegel v intimo vojaškega poklica, v njegovo kompleksnost in neizogiben vpliv na življenje drugih. Zopet mu je uspelo že upodobljeno tematiko poustvariti na svoj drugačen način. S temelji v psihološko trdno dodelanih likih, linearno preprostemu scenariju in realistično-naturalistične upodobitve.

 

Napovednik za film:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=MyygZlPuoFQ[/embedyt]

                                        
78-vojna