20. junij, 2017 / Film/TV

Tabu (Taboo, 1. sezona)

Kristian
Kavčič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Vsi mislijo, da je divji James Keziah Delaney (Tom Hardy) umrl v eksotičnih deželah Afrike. Na dan pogreba svojega ponorelega in zasovraženega očeta se Delaney vrača v London, a pokrit z skrivnostnimi brazgotinami in tatuji, njegovi žepi so polni afriških diamantov in zdi se, da obvlada črno magijo. Delaney od očeta podeduje pust polotok Nootko, ki je neprecenljive teritorialne vrednosti tako za Anglijo kot za Ameriko, ki sta v 19. stoletju v vojni, saj bo odločilnega pomena za ločevanje mej med Kanado in ZDA. Delaney želi čimprej odpotovati v novi svet, vendar brez pisnega dovoljenja ameriških vohunov iz Londona ne bo mogel varno pristati na ameriških tleh. Nepričakovane težave mu povzroča še trmasta angleška igralka Lorna Bow (Jessie Buckley), ki meni, da je vdova njegova očeta…

 

 

Osnutek zgodbe, ki sta jo napisala sam Tom Hardy in njegov oče Edward »Chips« Hardy, je inteligenten, vabljiv in več kot primeren za BBC, medijsko korporacijo, ki slovi po kakovosti svojih televizijskih oddaj. Vendar se je hardyjevska domišljija hitro izčrpala – namesto, da bi bila prva sezona Tabuja kontroverzen in provokativen začetek sage o angleških ambicijah in ameriških obljubah, se je serija prehitro osredotočila na glavnega junaka Delaneyja, katerega osebnost je le nesmiseln kup tabujev. V tem smislu Tabu najbolj trpi zaradi zgrešenega razumevanja same besede tabu – če je nekaj kontroverzno ali le perverzno, še ne pomeni nujno, da je tabu. Tako vzbuja seksualno razmerje med Delaneyjem in njegovo polsestro Zilpho le rahlo zgražanje, ki ga lahko spregledamo. Enako velja za Delaneyjev odnos s temnopoltimi, ki jih je srečal v Afriki – angleško plemstvo ga z njimi naprej enači in kličejo ga »nigga«, nekaj epizod kasneje so pa isti plemiči dokaj vljudni do izobraženega bivšega sužnja, kar je zgodovinski anahronizem par excellence. Ločeno od konteksta serije sicer gre za tabuje, vendar so v seriji takšni »tabuji« dokaj družbeno sprejemljivi, saj se jim nihče dejansko ne upira, če ne upoštevamo rahlega verbalnega neodobravanja. Skratka, seriji bi se takoj zvišala vrednost, če bi imela kakršenkoli drug naslov.

 

 

Če si je že izbral tabu kot glavno temo, bi pričakovali, da bo Tom Hardy izostril subtilne odtenke Delaneyjevega značaja. Nikakor ne, Hardyjevo interpretacijo Delaneyja sestavljajo mrmranje, stokanje in renčanje. Po drugi strani je Jessie Buckley, ki ima veliko manj igralskih izkušenj kot Hardy, uspelo pokazati, da se je v Lorni Bow nekaj temeljito spremenilo, ko je spoznala Delaneyja. Škoda, da je scenarij spregledal, kaj točno je do te spremembe pripeljalo, in je tako njen začetni status edine samostojne ženske osebe v seriji degradiran v slepo, prikrito seksualno oboževanje fanatičnega možaka. Zakaj se je sploh poročila z Delaneyjevim očetom, tudi ne vemo. Enako velja za Jonathana Pryca, ki je v Igri prestolov veličastno prikazal krvoločne namene verskega fanatika in vrhovnega meniha Visokega vrabca, njegov talent je v Tabuju popolnoma neizkoriščen. Pravijo, da je triler dober le toliko, kolikor je zanimiv glavni zlobnež – Pryce igra pohlepnega birokrata Sir Stuarta Stranga, ki naj bi bil diaboličen genij, v bistvu pa le jamra in kritizira birokrate nižjega ranga. Samo zato ker je Pryce odličen igralec, mu je uspelo potegniti kontrast med ambicijami in resničnimi dosežki angleške birokracije. Kaj pa lahko rečemo o Ooni Chaplin, ki je v Igri prestolov igrala ženo Roba Starka? Nič posebnega. Chaplin igra Delaneyjevo polsestro Zilpho, ki nepojasnjeno znori. Zilpha se pojavi le zato, ker je prezgodaj, da bi Delaney imel odnose z Lornom Bow in ker je moral scenarist vpeljati vsaj en seksualen tabu. Zgrešeno aluzijo na odnos med Cercei in Jamiejem Lannisterjem v Igri prestolov je odveč komentirati.

 

 

 

Kljub številnim pomanjkljivostim nekaj Tabu vendarle rešuje– odlična režija. Režiserja Anders Engström in Kristoffer Nyholm se spoznata na specifično dinamiko nadaljevank, in zaradi njunega režijskega posega v samo tkivo zgodbe lažje pogoltnemo vse melodramatične nesmiselnosti in luknje v narativi. Konec koncev, zgodba poteka v Angliji 19. stoletja, o kateri največ vemo iz filmskih adaptacij romanov Charlesa Dickensa in Jane Austen, a sta Engström in Nyholm obdelala Tabu tako podrobno, da postane siv in reven London previsokih klobukov, obveznega popoldanskega čaja in slabo nadzorovanih javnih stranišče vzburljiv in privlačen tudi za tiste, ki so navajeni hollywoodskih prepotentnih uspešnic, nabitih s testosteronom. Pri tem jima je veliko pomagal tudi scenarij, ki mu je vendarle uspelo narediti nekaj, česar sama Hardyja nista pričakovala – antiheroj Delaney je izenačen z Londonom, kakršen je bil v času pred industrijsko revolucijo. Vendar je vprašljivo, če je prav povzdigniti zgodovinsko obdobje izjemnega sovraštva do žensk in kolonizacij drugih kultur na raven antiheroja, saj serija ne obsoja rasizma, seksizma ipd. Spogledovanje televizije z antiheroji je lahko zelo plodno in domišljeno, saj so gledalci lahko prisiljeni, da analizirajo, zakaj jim je privlačen moralno sumljiv junak. Zato je največja pomanjkljivost Tabuja glavni junak Delaney, ki jé človeško meso, ima odnose s svojo sestro, odobrava uporabo kemičnega orodja, krade, laže, grozi… Namesto, da bi izzval sum glede absolutne ločitve med dobrim in zlim, so njegova dejanja hočeš nočeš kruta in nesmiselna. Enostranski in površen odnos do junakov je zaslužen, da resničnih tabujev v seriji ni.

 

 

Napovednik za serijo:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=bDV8tXLLOmg[/embedyt]

                                                  
MV5BNGQyMjI0ZGItNjdjZi00OTljLWE5NmEtZDY1YWI0NTlkNmQxXkEyXkFqcGdeQXVyNjAxNTkxNDQ@._V1_