17. januar, 2016 / Film/TV

Pregled leta 2015: Sprehod skozi filmsko sceno

Blaž
Cotman

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Za lanskoletne FILMSKE NAGRADE in najpogostejše nagrajence ter nagrajenke gl. izčrpno objavo na spletni strani Metacritichttp://www.metacritic.com/feature/2015-film-awards-and-nominations-scorecard

 

17. FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA (10.–17. 3. 2015)

 

NAGRADI

 

Nagrada Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic: Goli otok (Goli, Tiha K. Gudac)

Obrazložitev mednarodne žirije (Majid Hussain, Jelka Stergel in Goran Vojnović): »Avtorica na dokumentaristično prepričljiv način pove zgodbo, ki se je začela pred šestdesetimi leti in ki jo je bilo danes končno treba povedati in prekiniti politično zapovedani molk. Osebna zgodba režiserkinih starih staršev je hkrati zgodba neke generacije, ki je dolga leta nosila v sebi strah, ki je vplival na življenja vseh v družini.

Avtorica uspe dramaturško stopnjevati svojo pripoved od lahkotne animacije, s katero ponazori svoje otroško razumevanje sveta odraslih, vse do resnega vizualno dokumentiranega sklepa, da pretrga začarani krog molka in ponotranjene krivde žrtve kršitev človekovih pravic. Pri tem izvrstno uporabi moč direktnega dokumentarističnega filmskega jezika.«

 

Posebna omemba: Biti Iranec (Iranien, Mehran Tamadon)

Obrazložitev: »V Franciji živečega Iranca Mehrana Tamadona ne zanima utopičen boj za človekove pravice, ki veljajo v evropski sekularni družbi, ampak ga zanima vprašanje človekovih pravic v iranski islamski republiki. Ta je seveda daleč od Mehranovega ideala, a raje kot za neposredni napad na družbo, ki ga izloča, se režiser odloči za raziskovanje možnosti kompromisa, ki bi mu v prihodnje omogočil življenje v domovini. Ateistu Mehrama uspe vzdrževati dialog s svojimi islamu predanimi sogovorniki in se celo izogniti konfliktu, kar je v današnjem s spori in nerazumevanjem prepredenem svetu redka umetnost. Tako se pred nami izriše islamski svet, ki še zdaleč ni črno-bel in v katerem je pod vprašaj postavljeno tudi naše razumevanje svobode in človekovih pravic. Ko za trenutek zbliža medsebojno oddaljene ljudi, film Biti Iranec vzbudi upanje, da se lahko nekoč zbližajo tudi oddaljeni svetovi.«

 

Za KRATEK PREGLED FESTIVALA gl. našo »reportažo«.

 

KORIDORJEVE KRATKICE IN RECENZIJE FILMOV, PREDVAJANIH V SKLOPU 17. FDF-ja*

 

Biti Iranec (Iranien, Mehran Tamadon, 2014)

»Ateist Mehran Tamadon, v Iranu rojeni in v Franciji živeči režiser, je uspel po več letih prigovarjanja naposled prepričati štiri mule, vehementne zagovornike iranske islamske republike, da skupaj z njim preživijo dva dni in diskutirajo o možnostih ter dilemah sobivanja drugače mislečih. Biti Iranec dokumentira to nesporno zanimivo druženje, a srečoma ne zgolj v njegovem konfrontacijsko-razpravljalskem, temveč tudi v bolj empatičnem, prozaičnem in pogosto presenetljivo zabavnem razsežju.« (Blaž Cotman, o)

 

Citizenfour (Laura Poitras, 2014)

»Citizenfour je izjemen film, ki se gleda kot odličen vohunski triler, napet in političen, le da je boljši. Ker je resničen.« (Ruben Franko, +)

 

Daleč od Vietnama (Loin du Vietnam, Chris Marker, Jean-Luc Godard, Alain Resnais, Claude Lelouch, Agnès Varda, Joris Ivens & William Klein, 1967)

»Črno-beli in barvni posnetki, arhivski, veristični in umetniški, tisti z zvokom ter tisti, ki jim je zvok ob najhujšem trpljenju odvzet, se v svojem cikličnem izmenjevanju spajajo na zelo kaotičen način in posledično zamegljujejo resnico. Ves ta artistični delirij pa je konec koncev nemara edini možen odgovor na grozovito stanje v Vietnamu, kjer se delci resnice neutrudno razbijajo ob skale in na koncu izzvenijo kot krik obupa.« (Anja Štuhec, +)

 

Narodna galerija (National Gallery, Frederick Wiseman, 2014)

»Ta bajno posnet in mojstrsko zmontiran dokumentarec na čutnonazoren način naslavlja problematiko aktualnosti in ”brezčasnosti” starih slik ter nas opominja na vzajemno ”nagovarjanje”, ki se vzpostavlja med gledalcem in umetniškim delom, preko čuječne razgrnitve galerijskega ozadja in ospredja ter sugestivnih, samorefleksivnih utrinkov pa omogoči poglobitev v, nekoliko bombastično rečeno, kompleksno večplastnost naslovne institucije, posredno pa tudi človeka, umetnosti in stvarnosti, pri čemer – med drugim – napotuje k premisleku o povezavi in razmerju med filmom in ostalimi umetnostmi […], med objektom in reprezentacijo, med ”subjektivnim” (očesom interpreta/gledalca/režiserja) in ”objektivnim” (očesom kamere).« (Blaž Cotman, +)

 

Sladkorni blues (Sugar Blues, Andrea Culková, 2014)

»Čeprav je jasno, da dokumentarec v svoji 78-minutni zamejenosti ne more zaobjeti vseh različnih vidikov tematike, ki jo obdeluje, se občasno nevarno približa poenostavljajočemu, senzacionalistično-zarotniškemu diskurzu in preohlapnemu, črno-belemu rezoniranju, ob katerem se zlahka zazdi, da je sladkor, nekakšen sodobni ”omniprezentnež”, krivec za tako rekoč vse tegobe tega sveta, življenje brez njega pa bi bilo popolno. Tovrstne – bolj apodiktične, a manj posrečene – aspekte blažita sočasna, z režiserkino zvedavostjo ter razmeroma stilizirano vizualno podobo filma obogatena, poljudnoznanstvena naznačitev nekaterih relevantnih dognanj in raziskav ter oris raznovrstnih akutnih vprašanj, povezanih s trdovratno zasvojenostjo, in njihove vsakokratne vpetosti v širši kontekst, kar bo nesporno prispevalo k prepotrebnemu ozaveščanju gledalstva.« (Anja Štuhec & Blaž Cotman, o)

 

Tok ljubezni (Szerelempatak, Agnes Sós, 2013)

»Kljub temu, da Tok ljubezni deluje kot tipična vaška zgodba, ki se dogaja v kmečkem, regionalno omejenem okolju, pri čemer se poudarjajo razmerje med posameznikom in skupino ter vaške šege, je v resnici veliko več kot idiliziranje in naivno preslikavanje podeželskega vsakdana, saj gre za izjemno močno izpoved starejšega kmečkega prebivalstva, ki se mu je naenkrat odločil prisluhniti ”ves svet”. […] Slika in zvok se v tej odi starčevski hudomušnosti in vitalizmu izvrstno prepletata, glasba pa zna večkrat izjemno natančno ponazoriti ekranizirane situacije in čutno zapolniti tisto čudno tišino. Triumfalno.« (Anja Štuhec, +)

 

———————————————————————————————————

 

18. FESTIVAL SLOVENSKEGA FILMA (15.–20. 9. 2015)

 

NAGRADE STROKOVNE ŽIRIJE (Gregor Božič, Siniša Gačić, Varja Močnik, Polona Petek in Simon Pintar)

 

Vesna za najboljši celovečerni film: Idila (Tomaž Gorkič)

Vesna za najboljši dokumentarni film: Dom (Metod Pevec)

Vesna za najboljši kratki film: Ljubezen na strehi sveta (Jan Cvitkovič)

Vesna za najboljšo manjšinsko koprodukcijo: Kosec (Zvonimir Jurić)

Vesna za najboljši študijski film: Oddaljen spomin (Valerija Zabret)
Vesna za najboljši eksperimentalni film: Kompozicija (Mitja Manček)

Vesna za najboljši animirani film: Cipercoper (Jernej Žmitek & Boris Dolenc)

Vesna za najboljšo režijo: Jan Cvitkovič (Ljubezen na strehi sveta)

Vesna za najboljši scenarij: Darko Sinko (Sošolki)

Vesna za najboljšo glavno žensko vlogo: Mojca Fatur (Štiri stvari, ki sem jih želel početi s tabo)

Vesna za najboljšo glavno moško vlogo: Ivo Barišič (Ljubezen na strehi sveta)

Vesna za najboljšo stransko žensko vlogo: Nika Rozman (Idila)

Vesna za najboljšo stransko moško vlogo: Jurij Drevenšek (Idila)

Vesna za najboljšo fotografijo: Marko Brdar (Zenit)

Vesna za najboljšo glasbo: Niko Novak (Ljubezen na strehi sveta)

Vesna za najboljšo montažo: Jurij Moškon (Utrip Ljubezni)

Vesna za najboljšo scenografijo: Gregor Nartnik (Idila)

Vesna za najboljši ton: Julij Zornik (Kosec)

Vesna za posebne dosežke: Mali Princ (Matej Peljhan)

 

NAGRADA FIPRESCI ZA NAJBOLJŠI IGRANI CELOVEČEREC: Psi brezčasja (Matej Nahtigal)

NAGRADA SLOVENSKE ART KINO MREŽE: Zenit (Dalibor Matanić)

NAGRADA OBČINSTVA: Dom (Metod Pevec)

 

———————————————————————————————————

 

26. LJUBLJANSKI MEDNARODNI FILMSKI FESTIVAL – LIFFe (11.–22. 11. 2015)

 

NAGRADE

 

Vodomec (nagrada režiserju najboljšega filma iz sklopa Perspektive): Ovna (Hrutar, Grimur Hakonarson)

Obrazložitev mednarodne žirije (Zvonimir Jurić, Marko Naberšnik in Srđan Vuletić): »Za dramaturško prepričljivo in dosledno izpeljano režijo močne, čustvene zgodbe o svetu, ki potrebuje več razumevanja, dialoga in navsezadnje tudi ljubezni.«

 

Vodomec – posebna omemba: Projekt stoletja (La obra del siglo, Carlos M. Quintela)

Obrazložitev: »Za izjemno izviren eksperimentalni film, ki pod vprašaj postavlja utopijo, imenovano socializem.«

 

FIPRESCI (nagrada mednarodne žirije svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev): Družinski film (Rodinný film, Olmo Omerzu)

Obrazložitev mednarodne žirije (Margarita Chapatte, Eithne Mary O’Neill in Tina Poglajen): »Žirija združenja FIPRESCI se je odločila nagraditi drugi celovečerec, mojstrsko zasnovano in pretanjeno družinsko dramo o vrzeli med videzom in resničnostjo, film, v katerem preseneti odlična igra hišnega ljubljenčka. Nagrado podeljujemo Družinskemu filmu slovenskega režiserja Olma Omerzuja.«

 

Nagrada za najboljši kratki film: Piknik (Jure Pavlović)

Obrazložitev mednarodne žirije za nagrado za najboljši film (Anja Kučko Braun, Bojana Bregar in Milan Milosavljević): »V portretu družbe, ki še ni poravnala računov s preteklostjo, v kateri primanjkuje sočutja in človečnosti, avtor z navidez preprosto zgodbo o očetu in sinu izriše podobo upanja na boljši jutri. V le trinajstih minutah z minimalističnim pristopom in precizno režijsko vizijo ustvari izjemno lep in čustven film, ki ga dodatno požlahtni odlična igra protagonistov, še posebno najmlajšega od njih.«

 

Nagrada za najboljši kratki film – posebna omemba 1: Disciplina (Discipline, Christophe M. Saber)

Obrazložitev: »Simpatična komedija zmešnjav, ki prepriča z mojstrsko montažo. Lahkotnost, s katero obravnava problematiko, kot sta ksenofobija in politična korektnost, filma ne pahne v banalnost, temveč nam skozi otroške oči ponudi bistroumen uvid v kaos koeksistence v sodobnem, kulturno raznovrstnem svetu. Za ta dosežek mu namenjamo posebno omembo.«

 

Nagrada za najboljši kratki film – posebna omemba 2: Vsaj puške nam še ostanejo (Tant qu’il nous reste des fusils à pompe, Caroline Poggi & Jonathan Vinel)

Obrazložitev: »Elegantna in izjemno močna pripoved o prijateljstvu in moškosti. Četudi se zdi na trenutke nekonsistenten, nas film povleče v nenavaden svet odtujitve, v katerem zvok puške ponuja edini pobeg iz osamljenosti. Kdo vodi našega protagonista in kam? Intrigantnost in subtilnost tega filma smo želeli posebej nagraditi, zato mu prav tako podeljujemo posebno omembo.«

 

Nagrada občinstva ZMAJ: Druga mama (Que Horas Ela Volta?, Anna Muylaert)

 

KORIDORJEVE KRATKICE IN RECENZIJE FILMOV, PREDVAJANIH V SKLOPU 26. LIFFa*

 

Čisto nova zaveza (Le tout nouveau testament, Jaco Van Dormael, 2015)

»Komedija, ki obrne na glavo Biblijo in s tem bolj ali manj uspešno pretrese marsikateri stereotip.« (Ajda Ana Kocutar, 7/10)

 

Dobrodušni velikan (Fúsi, Dagur Kári, 2015)

»Prisrčna islandska drama o hladnih krajih in toplem ”velikanu” Fúsiju, ki vzbuja ponovno vero v človeka.« (Veronika Šoster, 9/10)

 

Dom (Metod Pevec, 2015)

»Sámo srce in sporočilo filma je v obujanju problematike, ki je zaradi osredotočenega poročanja o glavnih krivcih za bedo stanovalcev doma v slovenskem prostoru domnevno passé. O tajkunih vemo vse, kje počitnikujejo, s čim se vozijo in kakšne bolezni hlinijo, o njihovih žrtvah bore malo. Zgodbe, ki se postopoma izgubljajo v numeričnih podatkih več stotisoč evrskih dolgov, katerih smo že tako zelo vajeni, da o njih komajda kdo še govori, oživijo v dokumentarnem filmu na način, ki bo za marsikoga pretresljiv in krivdo vzbujajoč, čeravno bo izvor te krivde ”zgolj” naše vsakodnevno vračanje domov.« (Mark Bračič, 9/10)

 

Družinski film (Rodinný film, Olmo Omerzu, 2015)

»Drugi celovečerec Olma Omerzuja elegantno in poglobljeno raziskuje družinske odnose.« (Veronika Šoster, 8/10)

 

Frankofonija (Francofonia, Aleksandr Sokurov, 2015)

»Upam si zatrditi, da Aleksandr Sokurov v svoji karieri še ni bil tako igriv. S Frankofonijo je ustvaril portret Francije kot primera države, katere ideala kulture in umetnosti sta ogrožena zaradi političnega merjenja moči.« (Miha Veingerl, 9/10)

 

Glasnejša od bomb (Louder Than Bombs, Joachim Trier, 2015)

»Trier ponovno dokaže, da je mojster tesnobnega občutka nepripadnosti in izgubljenosti, ki se gledalcu razkriva vzporedno z razkrivanjem glavnih likov.« (Andraž Mele, 9/10)

 

Gospod Holmer (Mr. Holmes, Bill Condon, 2015)

»Pogumen portret genija z druge strani, ki nam morda najbolj od vseh filmskih adaptacij približa človeka za legendo – človeka, ki ni imun na napake.« (Veronika Šoster, 8/10)

 

James White (Josh Mond, 2015)

»Presenetljivo ganljiv portret popolnega odrekanja.« (Andraž Mele, 8/10)

 

Jastog (The Lobster, Yorgos Lanthimos, 2015)

»Kot pri vseh Lanthimosovih filmih, gre za edinstveno izkušnjo, za raziskovanje novega filmskega jezika, ki mu uspe na šokanten in efektiven način upodobiti človekovo eksistencialno stisko. Jastog je tragikomičen prikaz absurdnosti naše družbe, ki samske ljudi večkrat meče na svoje obrobje. […] Film se posmehuje banalnim medosebnim odnosom in iskanju partnerjev, ki so značilni za sodoben svet. In to na neizmerno izviren, nadrealističen in ganljiv način.« (Anja Štuhec, 9/10)

 

Kačji objem (El abrazo de la serpiente, Ciro Guerra, 2015)

»Kačji objem je nekakšno boleče, vendar tudi osvobajajoče romanje po zapleteni amazonski divjini, polni spominov in odtisov iz preteklih obdobij.« (Anja Štuhec, 9/10)

 

Kako sem izgubila nedolžnost (The Diary of a Teenage Girl, Marielle Heller, 2015)

»Kako sem izgubila nedolžnost si drzne več, kot običajno filmi v njegovem žanru, saj so prizori seksa precej eksplicitni, nad povprečjem pa ga drži tudi posrečena izbira igralske ekipe.« (Lara Paukovič, 7/10)

 

Klub (El Club, Pablo Larraín, 2015)

»Čilski režiser Pablo Larraín je svojo kritičnost že pokazal z za oskarja nominirano družbeno-politično dramo No, tokrat pa je pod svoj oster drobnogled vzel katoliško Cerkev, ki ima v Čilu še vedno neizmerno moč. […] Klub zaznamuje svojevrsten minimalistični vizualni slog. Hladen podton slike in sivina, ki obdaja mrzlo čilsko obalo, nas opozarjata na temó, v kateri se znajdemo, ko govorimo o duhovnikih-grešnikih. Larraín na srečo ne zapade v nevarno črno-belo slikanje ali moraliziranje, temveč skuša problematiko večplastno osvetliti.« (Anja Štuhec, 9/10)

 

Macbeth (Justin Kurzel, 2015)

»Nasploh gre Kurzelovemu Macbethu za vzbujanje čustev, pri čemer pa se preveč trudi – nenehno napeto vzdušje se nikoli ne pretrga in namesto občutka nemira povzroči, da se ga prehitro navadimo. Širše gledano pa gre vseeno za navdušujoč prikaz Macbethove zgodbe; počasni in nasilni posnetki bitk, puste in mrakobne pokrajine, barve, ki celotne scene še dodatno potencirajo, ter epski vzkliki množice ”Naj živi Macbeth!” pričarajo prvinski vtis veličine in usodnosti človeškega hlepenja po oblasti.« (Veronika Šoster, 8/10)

 

Mladost (La giovinezza, Paolo Sorrentino, 2015)

»Sorrentino po Neskončni lepoti upravičuje visoka pričakovanja in pričara estetsko dovršeno Mladost, ki se subtilno ukvarja s staranjem.« (Veronika Šoster, 9/10)

 

Morilka (Nie yin niang, Hou Hsiao-hsien, 2015)

»Režija je naravnost čudovita in pripomore k vsesplošni poetičnosti ter zasanjanosti, akcija pa se zdi realistična in je izpeljana neštetokrat bolje kot v povprečnem ameriškem akcijskem filmu. Vendar pa služi kvečjemu kot popestritev razmišljujočih stopetih minut, ki se znajo precej vleči: režiserjev pristop je prej vreden pohvale kot graje, a svinčenost tempa bo za marsikaterega gledalca vendarle preveč, saj ta pogosto po nepotrebnem upočasnjuje pripoved. Tega pa številne dobre strani, ki jih ima Hsiao-hsienov film, ne morejo povsem odtehtati.« (Aljaž Vogrin, 7/10)

 

Ni prostora za moške (No Men Beyond This Point, Mark Sawers, 2015)

»Eden najbolj zabavnih filmov letošnjega Liffa nam v obliki mokumentarca predstavi vzporedno zgodovino zadnjih šestdesetih let. […] Rezultat je svež pogled na stari rek: ”Drug z drugim ne zmoremo, brez pa tudi ne” – z disneyjevsko romantičnim koncem.« (Andraž Mele, 6/10)

 

Pesem morja (Song of the Sea, Tomm Moore, 2014)

»Zares čudovita združitev skrivnostne zgodbe in prelepe animacije.« (Veronika Šoster, 9/10)

 

Pionirji heroji (Pioneri-geroi, Natalija Kudrjašova, 2015)

»Vse od začetka filma Pionirji heroji je mogoče čutiti morečo melanholijo, prepleteno z depresijo in tegobo, ki spremlja življenja zadnje generacije mladih pionirjev nekdanje Sovjetske zveze. Režiserki, scenaristki in glavni igralki Nataliji Kudrjašovi je nedvomno uspelo skozi medij prenesti želeno sporočilo in pokazati, kako žalostna so življenja teh, sedaj odraslih otrok, ki so iz utopičnega sveta herojstva in burnih idej o čudoviti prihodnosti pristali na trdnih tleh kapitalizma. « (Patricija Fašalek, 8/10)

 

Pustolovščine Robina Hooda (The Adventures of Robin Hood, Michael Curtiz & William Keighley, 1938)

»V Pustolovščinah Robina Hooda se zvrstijo politične intrige, vrtoglava mečevanja in romantični pripetljaji; preveva ga nekakšen naiven šarm, ki pa se bliskovito umakne resnobnosti, ko zanjo pride čas.« (Aljaž Vogrin, 10/10)

 

Puščavska kraljica (Queen of the Desert, Werner Herzog, 2015)

»Vizualno dovršen film, ki je aktualen tudi zaradi kolonizatorske problematike na arabskem območju, ki jo načenja, žal ne prinaša ničesar posebno novega. Predvsem pa mu manjka tista Herzogova nota, ki smo jo pričakovali.« (Anja Štuhec, 6/10)

 

Ryuzo in sedem veličastnih (Ryûzô to 7 nin no kobun tachi, Takeshi Kitano, 2015)

»Ta posrečena, že kar donkihotovska črna komedija je kljub značilnemu režijskemu slogu nenavadna celo za vsestranskega Takeshija Kitana in je nekakšno nasprotje njegovih zgodnejših, resnobnih kriminalnih dram. Obravnava prednosti in slabosti, ki jih prinaša jesen življenja, in obenem pokaže, da so celo pripadniki organiziranega kriminala le ljudje.« (Aljaž Vogrin, 8/10)

 

Savlov sin (Saul fia, László Nemes, 2015)

»László Nemes je s svojim celovečernim prvencem Savlov sin ustvaril mojstrovino filmske pripovedi ter v sicer že klišejsko in izrabljeno uprizarjanje grozot nacističnega genocida vnesel svojevrstno svežino.« (Špela Elizabeta Gala, 10/10)

 

Sicario (Denis Villeneuve, 2015)

»Prvi film hollywoodske produkcije na letošnjem LIFFu seveda ni čisto brez pomanjkljivosti, vendar je v nizu filmov, ki so bili posneti na temo mehiških mamilarskih kartelov, zagotovo eden najbolj mojstrskih.« (Anja Štuhec, 8/10)

»Največja odlika te temačne kriminalke se ne skriva v igri, kot tudi ne v režiji, fotografiji ali čem podobnem (čeprav so našteti elementi odlični), temveč v njeni moralni kompleksnosti.« (Aljaž Vogrin, 8/10)

 

Smrdljiva nebesa (Stinking Heaven, Nathan Silver, 2015)

»Razen koncepta film ne premore izstopajočih elementov, definitivno najbolj problematično pa je pomanjkanje stališča. Izpostavljena je velika vloga močne volje, stabilnega in podpirajočega okolja ter seveda tudi splet okoliščin, ki so za zdravljenje odločilnega pomena. V Smrdljivih nebesih pa je ta komuna prej prikazana ironično, češ ”dva guruja zdravega življenja in njuna sekta”.« (Nika Švab, 6/10)

 

Srednješolci (Pored mene, Stevan Filipović, 2015)

»Na prvi pogled brezskrben film o mladostnikih, ki seže precej globlje in se iskreno loteva problemov sodobne družbe.« (Veronika Šoster, 8/10)

 

Victoria (Sebastian Schipper, 2015)

»[K]ader-sekvenca [je] v Victorii živa, utripajoča, pisana, glasna, skratka nora. Kamera dobesedno pleše okoli protagonistov. Intuitivno se zaveda, kdaj mora obstati, da jih kot celoto zajame sredi nočnega Berlina, kdaj se jim mora približati, vse do detajla, da ujame njihova čustva, in katera izogibališča naj izkoristi, da vse skupaj izpade izjemno tekoče. Kot v vsakem filmu, kjer je diegetski čas enak realnemu času, se tudi tukaj vzpostavi neposredna izkušnja za gledalca, ki ponotranji dogajanje na platnu. Slednje še podkrepijo nekatere izbrane perspektive, recimo kamera za tilnikom/hrbtom protagonista, ki se igra z negotovostjo (še ne) videnega. A Victoria ni zanimiva zgolj vizualno. Vse bolj sekundarne prizore s potencialno obskurnimi dialogi, ki bi jih zaradi nepomembnosti za razvoj dogodkov v drugih filmih mirnega srca izrezali, je namreč režiser enostavno podkrepil z glasbo, ki s tem preseže vlogo katalizatorja čustev.« (Miha Veingerl, 9/10)

 

Volčja druščina (The Wolfpack, Crystal Moselle, 2015)

»Volčja druščina, letošnji dobitnik prestižne nagrade za najboljši dokumentarec na filmskem festivalu Sundance, je subtilna oda ne le ”trdoživosti človeškega duha” (Donald Clarke, The Irish Times) in njegovi neuklonljivi sli po svobodi, temveč tudi filmu kot mediju, ki je šestim skrajno cinefilskim bratom omogočil svojevrstno osvobajanje skozi odpiranje prostranih, magičnih svetov v sicer neznansko omejenem fizičnem prostoru bornega manhattanskega stanovanja, v katerega so bili zaprti dobršen del svojega otroštva.« (Blaž Cotman, 9/10)

 

Zelena soba (Green Room, Jeremy Saulnier, 2015)

»Saulnier se ne trudi razlagati globljih ideoloških konfliktov, čeprav jasno pokaže, da vodja tolpe izkorišča predanost in požrtvovalnost svojih ”vojakov” za lasten dobiček, temveč gradi na tempu filma, ki gledalca posrka z neprestanim dogajanjem in preobrati, in to kljub dejstvu, da se večinoma dogaja v eni sami sobi, ter odlični zasedbi mladih igralcev, pri čemer gre izpostaviti Antona Yelchina in Imogen Poots. Rezultat je ura in pol krvavega boja za preživetje, ki se ji bodo gledalci z bolj občutljivim želodcem najverjetneje izognili.« (Andraž Mele, 7/10)

 

Zenit (Zvizdan, Dalibor Matanić, 2015)

»Zenit je pomnik kompleksnosti umetniškega izraza, balkanskih razmerij in filmske pokrajine.« (Miha Veingerl, 8/10)

 

———————————————————————————————————

 

FILMI, O KATERIH SMO POLEG ZGORAJ OMENJENIH PISALI V LETU 2015 (in nekaj tistih, o katerih smo pisali že leta 2014, a so v redno slovensko kinematografsko distribucijo prišli šele preteklo leto)*

 

20.000 dni na Zemlji (20,000 Days on Earth, Iain Forsyth & Jane Pollard, 2014)

»Naslovni film nam predstavi 20.000. dan življenja umetnika Nicka Cavea, čigar glasbo poznamo iz kasetnih trakov, ploščkov in vinilk. Glavni akter vrhunskih Nick Cave and The Bad Seeds nas s kančkom sarkazma popelje skozi vsa obdobja svojega življenja. Čeprav sta začetek in konec intimna, tega ni moč trditi za sredico, ki nam ne prikriva ničesar: od psihoanalitične obravnave njegovega otroštva, obujanja grenkih in sladkih spominov, do strahu, da bo njegova življenjska zgodba pozabljena, česar se je otresel z očitnim dejanjem – dokumentarcem o sebi.« (Klara Zupančič, o)

 

Ant-Man (Peyton Reed, 2015)

»Dvanajsti del Marvelovega kinematičnega vesolja je še kako dobrodošlo nasprotje enajstega; če nad njim ne bi bdel tako ogromen studio, ki se mu je podobno tveganje lani obrestovalo, bi ga lahko imeli za nekakšen eksperiment.« (Aljaž Vogrin, 6/10)

 

The Atticus Institute (Chris Sparling, 2015)

»The Atticus Institute, najnovejša stvaritev režiserja in scenarista Chrisa Sparlinga, je bolj kot karkoli drugega koncentrat razvlečene monotonosti in derivativnosti.« (Blaž Cotman, –)

 

Bela ptica v metežu (White Bird in a Blizzard, Gregg Araki, 2014)

»Odnosi med družinskimi člani in čari pubertete so nedvomno neizčrpen vir snovi, ki jo je vredno prenesti na papir ali filmsko platno (ali oboje, omenjeni film je tako ali tako posnet po knjižni predlogi). S tem seveda ni nič narobe, v kolikor sta oba aspekta obdelana s pravšnjo mero inovativnosti. Če te inovativnosti ni, film bolj težko izstopa – in White Bird in a Blizzard to žal ne uspe.« (Lara Paukovič, 6/10)

 

Beli bog (Fehér isten, Kornél Mundruczó, 2014)

»Kar ne uspe scenariju, ker ne izkoristi svojega potenciala, poenostavlja zadeve in zahaja v slepe ulice, uspe vizualni plati filma. Kadri in sekvence, ki postavljajo nove mejnike pri snemanju živalskih prizorov brez pomoči digitalnih efektov, bodo presunili gledalce, motivirali ustvarjalce in se tako vsaj za nekaj časa zasidrali v kolektivni spomin. Zaradi omenjenega in nedvomno dobrih namenov pri svežem pristopu k žanru srhljivke ter vnovičnega opomina, da se tudi madžarskega filma ne sme spregledati, snamem pred režiserjem svoj namišljeni klobuk.« (Miha Veingerl, 8/10)

 

Bes (Fury, David Ayer, 2014)

»Za konstanten suspenz Besa poskrbijo izjemna avtentičnost celotne podobe, temeljita priprava igralcev na vlogo ter psihološka teža pripovedi, ki na prvi pogled mačistično zgodbo postavi naravnost ob bok vrhuncem vojnega filma.« (Domen Babič, 8/10)

 

Birdman (Alejandro González Iñárritu, 2014)

»[N]ov film mehiškega režiserja Alejandra Gonzáleza Iñárrituja je […] nekakšna meta-narativna črna komedija, ki venomer niha med zelo dobrim in odličnim in pogosto kar poka od energije ter ne dopušča mežikanja: kamera se noče in noče umiriti, ko likom sledi vsepovsod, šale pa prihajajo tako bliskovito, da, če nam uspe ujeti vse, ne vemo, kateri naj se pravzaprav smejimo.« (Aljaž Vogrin, +)

»Birdman je […] intenzivna, čustvena črna komedija o staranju, umetnosti ter gledališču, ki jo odlikujejo odlična igralska zasedba, izjemen vizualni slog ter režijska virtuoznost. Kljub temu, da je na trenutke zelo stilizirana ter ji manjka pretanjenosti drugih filmov o podobnih tematikah, kakršen je recimo Ritem norosti (Whiplash), gre za odlično meditacijo o umetniškem življenju. Prava mojstrovina sodobnega filma.« (Aleš Oblak, 9/10)

 

Burgundski vojvoda (The Duke of Burgundy, Peter Strickland, 2014)

»Naslovni film na različnih nivojih najprej vzpostavlja, nato pa postopoma ruši nasprotja, ki se zdijo popolnoma naravna in samoumevna. Spiralna struktura estetsko dovršenega in očem prijaznega Burgundskega vojvode namreč v vsaki vnovični ponovitvi prikazanega stremi k izzivanju gledalca, naj si drzne poglobiti v ozadje sadistično-mazohističnega odnosa med zbirateljico metuljev Cynthio (Sidse Babett Knudsen) in njeno služkinjo Evelyn (Chiara D’Anna).« (Mark Bračič, +)

 

Chappie (Neill Blomkamp, 2015) & Ex Machina (Alex Garland, 2015)

»[V] primerjavi z izjemnim Blomkampovim Okrožjem 9, v katerem je šokiral z inovativnostjo in neobremenjenostjo ter ponudil čisto samosvoje neukročen izdelek, je Chappie premalo drzen, na mestih celo preveč klišejski, sploh v nekaterih hitrih (deus ex machina, anybody?) rešitvah. […] Nesporno vsebinsko bolj dodelana je Ex Machina, saj ji uspe ustvariti srhljivo in poglobljeno dramo, ki se ostro stopnjuje in osupne z nekonvencionalnim koncem, ki si ga tako pretresljiv film tudi zasluži.« (Veronika Šoster, 7/10 & 9/10)

 

Divje zgodbe (Relatos salvajes, Damián Szifrón, 2014)

»Format kratkih zgodb ter izvirni kratki kadri poskrbijo za nenehno tekoče dogajanje, ekstremne situacije pa služijo kot katalizator podrobni analizi psihološkega zloma glavnih likov.« (Andraž Mele, 9/10)

 

Foxcatcher: Boj z norostjo (Foxcatcher, Bennett Miller, 2014)

»Čeprav nima obsežne filmografije, je Miller z obema igranima biografijama (Capote, Moneyball) ujel glavni osebi v njunih (še tako posebnih) bistvih. Intrigo je uspel (po)ustvariti z močjo izvabljanja najboljšega iz igralcev, predvsem pa s prenašanjem fokusa na posamezne značajske ekstreme. S to odliko je v starejšem bogatem čudaku Johnu du Pontu našel popoln košček gline, ki jo je z igralcem Stevom Carellom zbil v uprizorjeno perfekcijo.« (Tine Kolenik, +)

»Osupljivo hipnotična, vseskozi napeta psihološka drama, ki se ukvarja s tragičnim misterijem človeške psihe, je zaradi brezhibne režije in fascinantno prepričljive igre Steva Carella, Channinga Tatuma in Marka Ruffala, ki so nenadkriljivo živo utelesili svoje like, magnum opus, ki nesporno bleščeče dopolnjuje Millerjevo še dokaj kratko, a nezanemarljivo filmografijo.« (Anja Štuhec)

 

Turner (Mr. Turner, Mike Leigh, 2014)

»Pri G. Turnerju je Leigh ponovno združil moči s Timothyjem Spallom, ki je s tem zaigral že v petem režiserjevem filmu. Spall, ki je za naslovno vlogo prejel nagrado za najboljšega igralca na filmskem festivalu v Cannesu, v filmu odlično upodobi raznovrstna čustvena stanja godrnjajočega umetnika in je ob vizualni zasnovi – scenografiji, kostumografiji in predvsem fotografiji – glavni adut filma.« (Miha Veingerl, 9/10)

 

Gemma Bovery (Anne Fontaine, 2014)

»Filmu ne manjka značilnega francoskega temperamenta, začinjen pa je z izvirnimi humornimi zapleti in scenami idilične francoske pokrajine, ob katerih gledalca zamika, da bi se tudi sam preselil v kakšno tamkajšnje podeželsko mestece. Brez soseda, ki ima zanj pripravljeno tragično literarno usodo, seveda.« (Lara Paukovič, +)

 

Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju (En duva satt på en gren och funderade på tillvaron, Roy Andersson, 2014)

»Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju je v vseh pogledih avtorski unikat. Sestavljen je iz mojstrskega prepleta skandinavskega črnega humorja, statične kamere panoramsko hladnega surrealističnega uvida, v katerem v sedemintridesetih vinjetah nastopajo že skorajda animirano narisani liki pastelne barve, in bolj ali manj logično nepovezane pripovedovalne kombinatorike, v kateri sta protagonista trgovca (Holger Andersson, Nisse Vestbloom) z različnimi zabavnimi pripomočki.« (Jan Podbevšek, +)

»Režiser Roy Andersson je film posnel v številnih dolgih, statičnih kadrih, ki spominjajo na umetniške slike. Celotna stvaritev je kot sprehod po muzeju fotografij sodobne in pretekle zgodovine, kjer je ovekovečena tista človeškost, zaradi katere imamo slabo vest.« (Dejan Burgar, 9/10)

 

An Honest Liar (Tyler Measom & Justin Weinstein, 2014)

»Dokumentarec An Honest Liar je ganljiva in presenetljivo večplastna upodobitev karizmatičnega ter v marsičem navdihujočega portretiranca – ”Osupljivega Randija”, kot mu upravičeno pravijo.« (Blaž Cotman, +)

 

Ida (Paweł Pawlikowski, 2013)

»Celovita umetnina, ki tenkočutno, vizualno presunljivo izčiščeno ter zavidljivo mnogoplastno tematizira raznotere bolj ali manj zagonetne vidike dejanskosti (denimo soočanje z resnico in preteklostjo, problematiko deziluzionizma, ljubezni, krivde, odpuščanja, vere, vojnih grozot in izdajstev) ter njihovo vpetost v širši (zgodovinski) kontekst.« (Blaž Cotman)

»Ključna kvaliteta Ide se po mojem mnenju nahaja nekje vmes med scenarijem in montažo, v ritmu pripovedi. Glede na večplastnost zgodbe imamo opravka s filmom, ki je z vidika dramaturške strukture zelo ekonomičen.  […] [R]ežiserju je uspela miniatura o razklanosti, ki v svojih skromnih 82 minutah potegne večino registrov, potrebnih za uglašen portret Poljske – države, ki je dolgo ni bilo, in naroda, ki si je moral, ujet med tradicije in zunanje vplive, izbrati lastno pot.« (Miha Veingerl, 9/10)

 

Igra imitacije (The Imitation Game, Morten Tyldum, 2014)

»Žensko vprašanje pa ni edina družbena tematika, ki jo film upodablja; s pomočjo postopnega razkrivanja Turingovega težavnega odraščanja, polnega nerazumevanja in bolečine, se dotakne drugačnosti. Drugačnosti, ki v nestrpnih vzbuja nasilje, to nizkotno človeško početje, ki ga pričujoči (vojni!) film tako ostro obsodi. Drugačnosti, ki v neukih in slepih poraja strah, gnus, zgražanje, obsojanje. Drugačnosti, ki Turinga dela takšnega, kot je. In ravno on je stroj za strojem, z vso svojo večplastnostjo in nedojemljivim spektrom občutij, ki se raztezajo od samozavesti, nadutosti preko sramu in negotovosti do popolne obupanosti in propada.« (Veronika Šoster, 9/10)

 

Kaj počnemo v mraku (What We Do in the Shadows, Taika Waititi & Jemaine Clement, 2014)

»Kaj počnemo v mraku od čistega začetka vzdržuje hiter tempo smešnih situacij. Ta se, ko se izteče nabor splošno razširjenih predstav o vampirjih, počasi upočasni – humor, ki je vezan na le-te, je namreč edino gonilo filma, pri čemer vampirjev ne uporabi za prikaz kakšne družbene problematike, na primer rasizma, temveč se zadovolji s tem, da zabava. Ker pa to počne nadvse dobro, uspe novozelandski vampirijadi kljub vsemu ostati odličen predstavnik žanra mokumentarcev.« (Andraž Mele, 7/10)

 

Kingsman: Tajna služba (Kingsman: The Secret Service, Matthew Vaughn, 2014)

»Kingsman: Tajna služba, nov film Matthewa Vaughna, je dekonstrukcija, podobna Koči v gozdu (2012); pretirane vohunske filme smeši, a se jim obenem klanja. […] Rezultat je neznansko zabaven film, ki je nekakšen protistrup za tiste, ki se jim zdijo nedavni filmi z Bondom preresni, in obenem zlahka znanilec franšize.« (Aljaž Vogrin, +)

 

Leviatan (Leviafan, Andrej Zvjagincev, 2014)

»Biblično trnova pot delavca, ki se bori proti sistemu, na prvi pogled v trenutni družbeni situaciji sicer zveni realistično, a ne pretirano izvirno. Pa vendar jo posnetki prazne pokrajine in izpraznjene, porušene socialistične arhitekture, ki se v Leviatanu prepletajo z iskanjem razvedrila ali izhoda v litrih popite vodke naredijo tako specifično rusko in intimno, da gledalec kljub svetopisemskemu naslovu vseskozi čuti, da ne spremlja pomensko izpraznjene alegorije, temveč življenjsko zgodbo, pogojeno s kruto realnostjo sedanjosti.« (Andraž Mele, 9/10)

 

Misija: Nemogoče – Odpadniška nacija (Mission: Impossible – Rogue Nation, Christopher McQuarrie, 2015)

»Odpadniška nacija je učinkovita zmes prvega in četrtega dela Misije: Nemogoče. Iz prvega pobere vohunsko resnobnost in intrigo, iz četrtega pa bleščeče koreografirane in izpeljane akcijske prizore ter igrivost.« (Aljaž Vogrin, 8/10)

 

Neuklonljiv (Unbroken, Angelina Jolie, 2014)

»Neuklonljiv, ki gledalce v kinematografe vleče (ali odbija) predvsem zaradi dejstva, da prihaja izpod režijske taktirke Angeline Jolie, je življenjska zgodba obetavnega olimpijskega tekača Louisa Zamperinija, ki med drugo svetovno vojno po ponesrečeni reševalni misiji poldrugi mesec preživi na splavu sredi Pacifika, nato pa dočaka konec vojne kot ujetnik v japonskih taboriščih.« (Andraž Mele, o)

 

Nightcrawler (Dan Gilroy, 2014)

»Nightcrawler je še eden izmed tistih nesojenih filmov, ki so jih slovenski kinematografi popolnoma spregledali, kar pa seveda ne pomeni, da ni vreden ogleda. Prav nasprotno, ta psihološko dodelan kriminalni triler je mogoče uvrstiti med najbolj vznemirljive filme zadnjega časa. « (Veronika Šoster, +)

 

Odklikana (Unfriended, Levan Gabriadze, 2014)

»Odklikana se loteva akutnih problematik virtualizacije (odnosov) in spletnega ustrahovanja ter je nizkoproračunska nadgraditev inovacije, ki so jo načeli in nakazali že segment Joeja Swanberga v omnibusu V/H/S ter filma The Den in Open Windows.« (Blaž Cotman, o)

 

Pasolini (Abel Ferrara, 2014)

»Letošnji film z naslovom Pasolini, v katerem umetnika [Piera Paola Pasolinija] upodobi Willem Dafoe, naj bi bil zatorej posnet kot nekakšen poklon temu izjemnemu človeku, a pri tem ni preveč uspešen. Spremljamo zadnji dan njegovega življenja, ki ga prekine brutalen, še vedno nepojasnjen umor, in ravno ta prizor je edini, ki zares zadene. Vse, kar gledamo prej, so nepovezani kadri, ki niso nikakor umeščeni v kontekst, zaradi česar se zdi, da je vse skupaj namenjeno zelo ozkemu krogu poznavalcev.« (Veronika Šoster, o)

»Pasolini je film, ki ima svoje napake, ki izvirajo iz njegove zasnove. Kljub temu pa je posnet in zaigran s tolikšno spretnostjo, da bo to poslastica ne le za oboževalce tega velikana sodobne evropske kulture, ampak za ljubitelje umetnosti nasploh.« (Aleš Oblak, 6/10)

 

Phoenix (Christian Petzold, 2014)

»Kljub vsaj malce neverjetni zasnovi, ki je nemara edina omembe vredna pomanjkljivost, je film sila učinkovit, in sicer ne le kot zgodba ženske, ki se po grozotah taborišča smrti poskuša najti v očeh svojega dragega, temveč – na drugi, bolj subtilni ravni – tudi kot prikaz soočanja neke družbe s težo krivde genocida.« (Ruben Franko, +)

 

Pleme (Plemja, Miroslav Slabošpicki, 2014)

»Film, ki znakovnemu jeziku ne priloži podnapisov ali kakršnekoli razlage, nam že v začetku vzbudi občutek tesnobe. Zvoki okolja so v tišini kretenj veliko bolj preteči, kot se nam zdijo v vsakdanu. Odlična narativa in čustvena igra igralcev (od katerih so vsi gluhonemi) nam omogoči, da kljub nepoznavanju kretenj lahko osnovam zgodbe in predvsem čustvom brez težav sledimo. Pristen občutek izolacije v svetu manjšine in borba za obstoj (čeprav v kriminalni združbi) sta prikazani na ganljiv in tenkočuten način, ki propad protagonistov naredi še toliko bolj udaren. Ne za vsakogar, a kljub temu odlično.« (Nina Žakelj, +)

 

Pobesneli Max: Cesta besa (Mad Max: Fury Road, George Miller, 2015)

»Postapokaliptični vestern na kolesih ponosno nosi oznako R in je simfonija, ki je kaotična, a obenem načrtovana do najmanjše podrobnosti. Bržda gre za nekakšen rekord: od stodvajsetih minut jih je približno devetdeset prežetih z adrenalinom.« (Aljaž Vogrin, 10/10)

 

Pogled tišine (The Look of Silence, Joshua Oppenheimer, 2014)

»Dokumentarni svet Oppenheimerjevega najnovejšega filma je v primerjavi s predlanskoletnim žanrsko-tematskim predhodnikom Teater ubijanja (The Act of Killing) zastavljen bolj konvencionalno in predvsem manj teatralično, z zaobrnitvijo perspektive pa zadobi bolj osebno in konfrontacijsko razsežje. […] Pretanjena virtuoznost, s katero so prepleteni vznemirljivi dialogi, presunljiva živopisnost narave, grozovita otopelost vodij odredov smrti pri filigranskem opisovanju umorov ter ganljivi, pogostokrat že kar ekscesni vpogledi v bolj ali manj tegobno življenje Adijevih več kot stoletnih staršev, bržčas že sama po sebi razgrinja kompleksno umetniško vrednost naslovne stvaritve. V njenem drznem prispevku k razumevanju realnosti indonezijskega zadnjega pol stoletja in posameznih zgodovinskih odločitev pa lahko celo zaslutimo prav posebno epohalnost.« (Blaž Cotman, +)

 

Ponoči hodi sama (A Girl Walks Home Alone at Night, Ana Lily Amirpour, 2014)

»Četudi je režiserka pred tem posnela istoimenski kratki film in je torej načeloma naredila študijo za daljšo formo, dobimo občutek, da je v svoj celovečerni prvenec – podobno kot veliko režiserjev na tej stopnji kariere – hotela vključiti preveč populističnih elementov za minimalistično pripoved in s tem ustvarila shizofreni film. Če bi slednji hotel biti umetniški, bi potreboval več simbolizma, vizualnega ekspresionizma, boljše dialoge in tudi ščepec več politične refleksije. V kolikor bi hotel biti mainstream, pa bi nujno potreboval več humorja in vsaj kakšen kliše romantičnih filmov.« (Miha Veingerl, 6/10)

 

Predestination (Michael Spierig & Peter Spierig, 2014)

»Predestination je film, ki se zaveda težav visokokonceptnih zgodb, kakršne so tiste o potovanju skozi čas, in tako z akcijo nabita poskakovanja skozi različna obdobja nadomesti z bolj preprosto ter pretanjeno psihološko študijo. Četudi ostane v osredju dogajanja veliko podrobnosti o terorističnem napadu neraziskanih, nam film pove eno najboljših zgodb o potovanju skozi čas v zadnjih letih.« (Aleš Oblak, +)

 

Ritem norosti (Whiplash, Damien Chazelle, 2014)

»Glasbena drama Ritem norosti v vseh svojih stosedmih minutah predstavlja s trnjem posuto pot do glasbene perfekcije. Na tej poti oziroma, bolje rečeno, vlaku smrti je gledalec prikrajšan za ozadje, ki je oba glavna lika naredilo takšna, kot sta, iščoča presežek v mlačnem svetu povprečnosti. Pa vendar, film se ne sprašuje, ali je družbeno in moralno sprejemljivo vse svoje sile usmeriti v karierni uspeh. Če se takim vprašanjem ne izogneš, potem ti nikoli ne bo uspelo.« (Dejan Burgar, +)

»Ritem norosti je s pogosto rabo detajla, hitrimi rezi in nenadnimi švrki kamere velikokrat vreden svojega naslova. Je tudi film, ki vse učinke doseže s srčno glasbo, odlično igro, pikolovsko režijo in kompleksnim odnosom glavne dvojice likov.« (Aljaž Vogrin, 8/10)

 

Sol zemlje (The Salt of the Earth, Juliano Ribeiro Salgado & Wim Wenders, 2014)

»Dokumentarec o brazilskem – pravzaprav v svojem delu in življenju mnogonacionalnem in mnogokulturnem – reportažnem fotografu Sebastiãu Salgadu (roj. 1944) ni zgolj dokumentarec, temveč tudi umetniški film, ki v polnosti izraža Wendersovo filmsko žilico in estetiko.« (Nina Zajc, 10/10)

 

Spuži na suhem (The SpongeBob Movie: Sponge Out of Water, Paul Tibbitt & Mike Mitchell, 2015)

»Uro in pol dolga barvita in kaotična pot, ki bo prav gotovo ugajala oboževalcem televizijske nanizanke in bo po vsej verjetnosti na svojo stran pridobila marsikaterega skeptika.« (Aljaž Vogrin, +)

 

Še vedno Alice (Still Alice, Richard Glatzer & Wash Westmoreland, 2014)

»Še vedno Alice inteligentno na več nivojih obravnava različne problematike – življenje in boj z alzheimerjem, družinske odnose in vrednote ter poklic igralca oziroma umetnika, ki tudi v 21. stoletju še vedno ni razumljen kot »zaresen« poklic, tako kot sta na primer pravnik ali zdravnik.« (Nika Švab, 9/10)

 

Škrlatni vrh (Crimson Peak, Guillermo del Toro, 2015)

»Zvezdniška igralska zasedba in režiser grozljivk s poglobljeno zgodbo obetata več, kot film dejansko prinese.« (Nika Švab, 7/10)

 

Teorija vsega (The Theory of Everything, James Marsh, 2014)

»Teorija vsega je navdihujoč prikaz življenja enega največjih umov našega časa, svetovno priznanega astrofizika Stephena Hawkinga, ki se že pet desetletij bojuje zoper bolezen gibalnih nevronov (ALS) in kljubuje smrti. Njegova življenjska zgodba, polna uspehov, upanja in presenečenj, kar kliče po ekranizaciji. A film kljub izjemno bogatemu materialu, s katerim razpolaga, ne preseže konvencionalnih nastavkov biografske in ljubezenske drame.« (Špela Elizabeta Gala, 7/10)

 

Time Lapse (Bradley King, 2014)

»Poglavitna odlika filma je odsotnost moraliziranja; le-to namreč nadomešča poročevalsko prikazovanje sebičnosti, ki se zdi na vrhuncu Kingove stvaritve že kot čisti sine qua non. Zgodba navkljub nekaterim pričakovanim obratom mestoma pošteno preseneti, hkrati pa ostane gledalcu dovolj časa in manevrskega prostora za druga pomembna eksistencialna vprašanja, ki so nadvse elegantno vpeta v sicer dokaj minimalistično zgodbo.« (Mark Bračič, +)

 

Ubijalski intervju (The Interview, Evan Goldberg & Seth Rogen, 2014)

»Eden izmed najbolj razvpitih filmov preteklega leta, ki ga zaradi hekerskega vdora skoraj ne bi videli, v opus tandema Rogen-Franco ne prinaša nič novega.« (Nika Švab, o)

 

V kleti (Im Keller, Ulrich Seidl, 2014)

»Seidl je ne glede na zvrst, v kateri ustvarja, zavezan neobsojajočemu in neelitističnemu pogledu na svoje subjekte, pri katerih so mu tudi vse pomanjkljivosti zgolj človeške in posledično estetske. V aktualnem filmu je po eni strani zopet dregnil v odprto rano lastnega naroda, po drugi pa ponovno odprl debato o resničnosti dokumentarcev.« (Miha Veingerl, o)

»Neznansko unikatna, vznemirljiva, mestoma presenetljivo zabavna in umetniško še kako relevantna vivisekcija grotesknejših plasti duševnosti, nenazadnje pa tudi človeka kot zagonetnega bitja manka in lokusa raznovrstnih paradoksov ter ekscentričnosti.« (Blaž Cotman, 8/10)

 

Višja sila (Force Majeure, Ruben Östlund, 2014)

»Višja sila izzivalno in subverzivno upodablja ”družinske počitnice kot zvrst katastrofe” (Marcel Štefančič, jr.). Osrednji dogodek filma, Tomasov panično-sebičen odziv na bližajoči se snežni plaz, ki ga spremljamo v nemara najprepoznavnejšem in najzapomljivejšem prizoru leta, je idealen poligon za Östlundovo […] hladno in večplastno študijo človekove (zasužnjujoče?) vpetosti v naravno in družbeno realnost ter nespregledljivo ironično-satiričen, kot britev oster pretres človekovega samoobčutenja, ”tradicionalnih” – patriarhalno podloženih – spolnih in družinskih vlog ter s temi povezanih pričakovanj, pritiskov, nelagodij in, vsaj potencialno, katastrofalnih posledic.« (Blaž Cotman)

»Višja sila je premišljena študija medčloveških odnosov, ki je svoji dokumentarnosti zvesta do konca. To je film, ki razgalja vse nagone, tako preživetvene kot spolne. Razgalja maske in se osredotoča na čustva, ki se skrivajo pod njimi.« (Dejan Burgar,  9/10)

 

Vojna zvezd: Sila se prebuja (Star Wars: The Force Awakens, J. J. Abrams, 2015)

»Največja izmed sicer redkih pomanjkljivosti te vesoljske opere je […] pretirana podobnost z izvirniki, a je to zaradi številnih dobrih strani bolj ali manj opravičljivo. Goreči oboževalci si lahko oddahnejo: Vojne zvezd so si po treh dokaj neposrečenih epizodah in več kot tridesetih letih povrnile nekdanjo slavo.« (Aljaž Vogrin, 8/10)

 

Zbogom jeziku (Adieu au langage, Jean-Luc Godard, 2014)

»Pri Zbogom jeziku gre predvsem za neutrudno osvobajanje od stalnosti, za iskanje drugačnega, morda celo pozabljenega jezika, ki pa je tako daleč, da ga bržkone sploh ne moremo več imenovati jezik.« (Anja Štuhec, 9/10)

 

Zlo za petami (It Follows, David Robert Mitchell, 2014)

»Mitchellovo Zlo za petami se vselej giblje nekako po robu. Je film, pri katerem se zvesti gledalec grozljivk kar ne more znebiti občutka déjà vuja, ki pa ga hkrati spremlja nenavadna svežina. Če po eni strani pade v kategorijo že dodobra prežvečenih najstniških srhljivk, pri katerih si ne moremo kaj, da ne bi mestoma zavili z očmi ob rahlo banalnih dialogih in prosojnih likih, pa film po drugi stani fascinira z mogočno srh vzbujajočo glasbo, ki mojstrsko gradi suspenz.« (Jasna Levanič, o)

»Grozljivka, ki postavlja vprašanje, kje je meja med seksom in čustveno navezanostjo, je vsekakor pohvalna. Ves ta trud pa ne more skriti vtisa, da je premisa vendarle nekoliko za lase privlečena, celo v luči tega precej svobodnega žanra. Film ni vreden tolikšne hvale. Vsekakor je več kot soliden, le to, da so ga nekateri kritiki proglasili za najboljšo grozljivko zadnjega desetletja, je težko razumljivo.« (Aljaž Vogrin, 7/10)

 

* Slehernemu zgoraj navedenemu filmu je dodan odlomek iz kratkice ali recenzije, s klikom na ime in priimek avtorja ter pripisano oceno pa lahko dostopate do celotnega teksta.

 

———————————————————————————————————

 

UMRLI SO:

Al Molinaro (1919–2015): Happy Days …

Alex Rocco (1936–2015): Godfather …

Amanda Peterson (1971–2015): A Year in the Life, Can’t Buy Me Love …

Anita Ekberg (1931–2015): La Dolce Vita …

Anne Meara (1929–2015):  All My Children, Oz …

Ben Woolf (1980–2015):  American Horror Story: Freak Show …

Bruce Hyde (1941–2015): Star Trek, Dr. Kildare …

Catherine Coulson (1943–2015): Twin Peaks, Star Trek II: The Wrath of Khan …

Sir Christopher Lee (1922–2015): Dracula, Lord of the Rings, Star Wars …

Daniel von Bargen (1950–2015): The Postman …

David Canary (1938–2015): All My Children …

Dean Jones (1931–2015): The Love Bug, That Darn Cat! …

Dick Van Patten (1928–2015): Eight Is Enough, Spaceballs …

Donna Douglas (1932–2015): The Beverly Hillbillies …

Fred Thompson (1942–2015): Law & Order, The Hunt for Red October …

Grace Lee Whitney (1930–2015): Star Trek: The Motion Picture …

Gunnar Hansen (1947–2015): The Texas Chain Saw Massacre …

Haskell Wexler (1922–2015): One Flew Over the Cuckoo’s Nest …

Jack Larson (1928–2015): Adventures of Superman …

Jean Darling (1922–2015): Our Gang …

Jerry Weintraub (1937–2015): Nashville, Ocean’s Eleven …

Kevin Corcoran (1949–2015): Old Yeller, The Shaggy Dog …

Ian Fraser Kilmister – Lemmy (1945–2015): Anvil: The Story of Anvil …

Leonard Nimoy (1931–2015): Star Trek …

Louis Jourdan (1921–2015): Gigi, Octopussy …

Martin Milner (1931–2015): Adam-12, Route 66, Sweet Smell of Success …

Maureen O’Hara (1920–2015): Miracle on 34th Street, The Parent Trap …

Melissa Mathison (1950–2015): E.T. the Extra-Terrestrial …

Omar Sharif (1955–2015):  Lawrence of Arabia, Doctor Zhivago …

Robert Loggia (1930–2015): Scarface, Big …

Rod Taylor (1930–2015) The Birds, The Time Machine, 101 Dalmatians …

Roger Rees (1944–2015): Cheers, West Wing, The Prestige …

»Rowdy« Roddy Piper (1954–2015):  Sci-Fighters, They Live …

Sam Simon (1955–2015): Simpsons …

Sawyer Sweeten (1995–2015): Everybody Loves Raymond …

Taylor Negron (1957–2015): Fresh Prince of Bel Air, Nothing But Trouble …

Tony Lara (1965–2015): Deadliest Catch …

Wayne Rogers (1933–2015): Cool Hand Luke …

Wes Craven (1939–2015): Scream, A Nightmare on Elm Street …

Yvonne Craig (1937–2015): Batman (TV), The Young Land …

Idr.

Pregled (1)