23. junij, 2017 / Film/TV

Safari

Kristian
Kavčič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Napovednik za najnovejši film avstrijskega režiserja Ulricha Seidla obljublja nemogoče – da je mojster kirurško preciznih dokumentarcev razvil smisel za humor. Safari tega ni izpolnil, vendar je ostal zvest Seidlovem slogu, ki ga celo Michael Haneke obsoja za pristransko brutalnega do avstrijske družbe. Če Haneke (Krute igre, Pianist, Ljubezen), ki slovi kot filmski raziskovalec klinične slike brutalnosti, meni, da gre Seidl predaleč v svojih posegih, se postavljata dve vprašanji. Prvič, ali je sploh mogoče iti predaleč, če te zanima le resnica, in drugič, kaj pove o družbi dejstvo, da ta od filmov vendarle pričakuje prijaznost, četudi je tema zahtevna.

 

Okvir Safarija je dokaj neposreden – bogata avstrijska družina hodi na počitnice na ranč v Afriki, da bi lovila eksotične živali. Zanimivo je, da Seidl družine nikoli ne vpraša, zakaj hodijo na safarije. Bolj je nagnjen k razčlenitvi psihologije za vprašanja, ki se jim zdijo samoumevna: katero orožje jim je najljubše, katere živali so najimenitnejše trofeje, katero meso eksotičnih živali je najmehkeje itn. V tem smislu so vprašanja dokaj banalna in dajejo vtis, da se intervjuvanci ne zavedajo, za kaj sploh gre. A kamera, ki jim stoji nasproti, se jim med intervjuji nikoli ne približa ter poudarja dekadentne okrase prepariranih živali, ki morbidno lebdijo nad glavami nevednih bogatašev. Zanimivo je, da oddaljenost kamere in banalnost večine vprašanj naravnost šokirajo, saj vzbujajo zgrožanje nad umno in moralno lenobo intervjuvancev.

 

Vendar so intervjuji le komentar samega lova, ki ga kamera spremlja od blizu. Priča smo trem lovom, ki se končajo uspešno, lovci potem namestijo mrtvo žival v primerno pozo in se slikajo z njo. Lovi so uspešni le toliko, kolikor so živali lepe in eksotične, kar pomeni, da so lovci bolj ponosni na mrtvo žirafo kot na mrtvo zebro. Namen stopnjevanja lovov po takšnih kriterijih ima cilj, da bi se zavedali, kako groteskno je tvegati izumrtje celih vrst na podlagi tega, kolikor nam je všeč barva krzna. Razmesarjenje živali se začenja že pri tem, da jih ne vidimo kot bitja, temveč kot kose mesa, skupke kože, kosti in mišic. Višek filma je zato ustrelitev žirafe, ki ne umre takoj, ampak se za življenje bori kar nekaj minut, medtem ko jo opazujejo lovca ter sam Seidl. Žirafa svoj dolg vrat prikloni k tlom, prestrašena je, ostale ne zbežijo takoj, ampak opazujejo njeno tiho borbo, nesmiselno obsodbo na smrt. Čeprav se zdi, da se Seidl v tem primeru ukvarja s specifično tematiko, ni tako. Eden od intervjuvancev navaja anatomske razlike med belo in črno raso. Zdi se, da ta opazka, ki se zdi udeleženim povsem trivialna in samoumevna, odpira že staro vprašanje, kako so lahko ljudje med holokavstom molčali. Vendar je to le ena izmed asociacij, ki jih sproža Safari.

 

Režija je mojstrska, dramaturško stopnjevanje je brezhibno, stališča intervjuvancev so problematizirana na novodoben in svež način, a Seidl je nekaj spregledal, in sicer družbeno angažiranost in odgovornost umetnosti. Nenavadno je, da tako inteligentnemu filmu popolnoma uide samokritičnost ali vsaj samonanašalnost. Scena umiranja žirafe tako globoko prizadene, da si lahko le predstavljam, kako se je počutil Seidl, ki ji je bil priča v živo, vendar ni storil ničesar, da bi žival rešil. Četudi filmu manjka odgovor na vprašanje: ja, tako je, kaj lahko naredimo v zvezi s tem, je ogled nujen za vse, ki jih zanima specizem.

 

Napovednik za film:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=tnNVlhVTW6M[/embedyt]

 

 

 

 

 

 

                    
SAFARI-005