26. aprila, 2016 / Film/TV / Literatura

Primerjalna recenzija: Vojna in mir – roman vs. serija

Marin
Cvetković

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Poskusov, da bi ekranizirali Vojno in mir, je bilo že nekaj, tako v obliki serij kot filmov. Na prvi pogled je serija za to bolj primerna; stlačiti 10 kilogramov tega romana v borni dve uri platna (okej, tri in pol, če gre za Gospodarja vojne, pardon, prstanov) se kaže kot nekaj nesmiselnega. Konec koncev je ta zloglasni roman, s katerim so nam včasih grozile profesorice (fizično ali mentalno, se poraja vprašanje), pravi sumoborec med knjigami. Po drugi strani je okroglih šest ur in pol britanske miniserije dovolj, da se vsebina predstavi brez nepotrebnih in nespoštljivih rezov.

 

Kot v romanu tudi tu spremljamo rodbini Bolkonskih in Rostovih, ki z dodatkom zmedenega Pierra Bezuhova predstavljajo čeden šopek protagonistov, oponirajo jim zlobni dekadentneži v podobi Kuraginov, vse to pa se seveda odvija na veličastnem ozadju napoleonskih vojn. Igralci so brez dvoma kompetentni – še najbolj navdušujoč med njimi je veteranski Paul Dano (najbolj markantna vloga –  Sorrentinova Mladost,  najbolj sramotna – The Girl Next Door od mar-je-res-važno-koga), vendar tudi ostali niso zanemarljivi: čeljust kneza Andreja je vsekakor oglata in junaška, njegov pogled primerno jeklen, Broadbent pa je tako prepričljiv v vlogi tečnega družinskega člana, ki ga vsi poznamo, da bi se kdo lahko ustrašil, da igra samega sebe. Omenili bi lahko tudi Lily James kot Natašo, vso dehtečo in zblojeno, in Tuppence Middleton (da, pravilno ste prebrali, tuppence = dva penija) kot kneginjo Kuragino, ki bi si jo v enaindvajsetem stoletju brez težav predstavljali, kako brezobzirno kraljuje med praznimi stekleničkami Xanaxa in Zolofta. S tem kratkim spiskom sem marsikomu naredil krivico, saj je pravzaprav vsa zasedba odlična: pomislite, celo Napoleona igra Kassovitz.

 

Serija precej zvesto sledi izvirniku. Ohranjene so vse ključne epifanije, recimo Natašin ples in Andrejevo srečanje z Napoleonom pod brezkrajnim nebom. Česar pa seveda v seriji ni in ne more biti, so Tolstojevi esejčki, tako pogosto vstavljeni med poglavja, v katerih je bradati avtor rad malo pofilozofiral. Če bi šlo za članek, bi bilo to seveda na mestu, v leposlovnem delu pa sem tako vedno imel neprijeten občutek, da mi stric Lev pravzaprav – ojoj – poskuša oprati možgane. No, to bi bilo v seriji karseda nenavadno – bi morda Bezuhov nenadoma zaklical “Stop!” in prižgal PowerPoint prezentacijo? –  in po mojem skromnem mnenju je ta zaradi tega bogatejša. Od umetniškega dela konec koncev pričakujemo nekaj svobode, širine.

 

Problem jezika je rešen še kar elegantno. Ruščine v britanski seriji seveda ne moremo pričakovati, vendar, roko na srce, to niti ne moti. Rusko plemstvo je v tistih časih večinoma tako ali tako govorilo francosko in spakljiva posh angleščina, ki jo uporabljajo liki, je odličen nadomestek. Kljub temu bi lahko ohranili več Tolstojevih francoskih vstavkov, ki so tako skrčeni na minimum – morda so se snovalci ustrašili prepogoste rabe podnapisov. Veliko hujši lapsus predstavljajo ruska imena, ki jih britanski igralci izgovarjajo povsem brezobzirno. Bezuhov je tako postal “Bezukaf”, ubogi ostareli Tihon pa “Tíkn!” (pospremljeno s pršem sline skozi redko posejane anglosaške škrbine). Iskreno dvomim, da se igralci, plačani v stotisočakih, niso sposobni naučiti par imen, zato je takšno brezobzirnost težko odpustiti. Se je režiser ustrašil, da bo zmedel od rieliti šovov podebiljeno publiko? Podobno velja za pesmi, odpete v ruščini in cerkveni slovanščini s pošastnim britanskim naglasom, večinoma v prizorih, ki naj bi gledalcu izvabili solzo ganotja, nam, malopridnim Slovanom, pa gre zaradi tega samo nekoliko na smeh. To so seveda dlakocepstva, stvari, ki jih zahodnjak ne more opaziti.

 

Prav tako so določene stvari, ki so primerno osladne že v romanu, v vizualni obliki še bolj kičaste. Tak je recimo prizor v sadovnjaku, kjer plemiči, ki so se vse življenje nažirali z jesetrom in s šampanjcem, v kmečkih rubaškah delujejo še bolj zlagano. Niti ne moremo mimo Natašinega plesa, tega fosilnega primerka ruskega esencializma, ki izpade enakovredno, no, ne bi rad uporabil besede “butasto”, pa sem jo, kot kaže, že.

 

Za vsem tem se skriva staro vprašanje: je lahko prevod boljši od izvirnika? Znani odgovor pravi, da ne, sam pa mislim, da je to vsekakor mogoče, pa četudi tega ni vedno korektno povedati. Serija je odlična v vseh pogledih, ki odlikujejo literarni izvirnik, ta spomenik človeškega rodu, po drugi strani pa ne ponavlja nekaterih njegovih napak.

 

 

Knjiga: Lev Nikolajevič Tolstoj – Vojna in mir

Leto: 1968

Založba: Cankarjeva založba

Prevajalec: Vladimir Levstik

 

TV-serija: War & Peace

Datum izida prve epizode: 3. januar 2016

Režiser: Tom Harper

Igralska zasedba: Paul Dano, Lily James, James Norton, Jessie Buckley, Jack Lowden, Aisling Loftus, Tom Burke, Tuppence Middleton, Callum Turner, Adrian Edmondson, Rebecca Front, Greta Scacchi, Aneurin Barnard, Mathieu Kassovitz, Stephen Rea, Brian Cox, Kenneth Cranham, Ken Stott, Gillian Anderson, Jim Broadbent

 

Napovednik za serijo:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=H-BCmUeHE5c[/embedyt]

(38) vojna in mir