16. maja, 2015 / Film/TV

Primerjalna recenzija filmov Chappie in Ex Machina

Chappie

Režija: Neill Blomkamp

Igralska zasedba: Dev Patel, Hugh Jackman, Sharlto Copley

Datum izida: 4. marec 2015 (Belgija idr.), 5. marec 2015 (Cineplexx, Slovenija)

Ocena: 7/10

 

Ex Machina

Režija: Alex Garland

Igralska zasedba: Domhnall Gleeson, Oscar Isaac, Alicia Vikander

Datum izida: 21. januar 2015 (Južna Koreja, Velika Britanija), 19. februar 2015 (Cineplexx, Slovenija)

Ocena: 9/10

 

Umetna inteligenca (artificial intelligence, v nadaljevanju AI) je tema, ki je izredno hvaležna za filmsko obdelavo, saj jo tehnološki napredek človeštva že kar nekako napoveduje, zato je nenehno aktualna, obenem pa je še vedno dovolj neizvedljiva in oddaljena, da je mogoče o njej špekulirati in jo dobro odnesti s prenekatero sci-fi domislico. Na pomlad sta presenetila dva filma, ki se lotevata vprašanja AI, pri čemer pa ubereta popolnoma drugačen pristop. Na eni strani imamo Ex Machino, psihološko dramo Alexa Garlanda, ki na intimen način prevetri vprašanje, kaj pomeni biti človek – mladi programer Caleb (Gleeson) je povabljen na privatno posestvo skrivnostnega genija Nathana (Isaac), da bi izvedel Turingov test na robotki Avi (Vikander), ki je Nathanova revolucionarna stvaritev. Na drugi strani pa je Chappie Neilla Blomkampa (Okrožje 9, Elizij) energičen akcijski triler o zavrženem policijskem robotu Chappieju, ki mu inženir Deon (Patel) vgradi umetno inteligenco, potem pa ga za svoje namene ugrabi skupina kriminalcev, vmeša se še Deonov konkurent Vincent (Jackman), zaslepljen od želje po potrditvi. Že iz samih opisov vsebine je mogoče razbrati, da bo ne glede na enako temo med filmoma več razlik kot podobnosti.

 

Razlika se vidi že v načinu snemanja – Chappie je posnet »globalno«, že na začetku se odvrtijo televizijske novice (priljubljen Blomkampov pristop za ustvarjanje bolj verodostojne slike dogajanja), z razvojem filmske zgodbe pa so posledice AI, ki je ušla izpod nadzora, uničujoče ter terjajo veliko žrtev. Ex Machina pa je popolnoma zasebna, v dogajanje kot tako je vpletena le peščica akterjev, zaradi tega pa postane klavstrofobična, kar še spodbuja občutek napetosti in napoveduje nekaj zloveščega. Oba filma sta vizualno dodelana, a spet na čisto drugačen način. Ex Machina je polna čistih linij in podrobnosti, je zelo »evropska« in clean. Poseben čar ji daje eksotična neukročena narava živih barv, ki kontrastira moderni notranjosti Nathanovega raziskovalnega centra. Robotki Avi se sicer vidi vezje, toda narejena je v obliki prelepe ženske, ki jo ponekod prekrivajo popolna koža in obleke. Chappie kot tak pa je »pravi« robot, po izgledu nič kaj človeški, ima celo prikupna zajčja robotska ušesca, nasploh pa je zvarjen in spojen iz jeklenih delov; v celoti film vizualno spominja recimo na Transformerje. Tudi prizorišče dogajanja je popolnoma drugačno; smo v Johannesburgu, vrvečem mestnem okolju, polnem propadajočih stavb.

 

V obeh se pojavlja kultura, ki pa je prikazana v dveh skrajnostih. V Chappieju je ta popularna – Chappieja »posvojita« Yolandi in Ninja, v resnici člana južnoafriške rap-rave skupine Die Antwoord, ki igrata sama sebe (pri tem sta solidna, saj njuna spontanost prinaša nekaj svežine v precej resen film, še posebej prikupna je Yolandi, odeta v vsakič drugačne fluorescentne barve), na majicah in drugih dodatkih pa oglašujeta tudi svoj bend. Ne izostanejo niti majice z zabavnimi napisi in potiski. V Ex Machini gre nasprotno za visoko umetnost, saj ima Nathan v svojem bivališču kar lepo zbirko umetnin, med katerimi se najbolj navdušuje nad Jacksonom Pollockom, slišati pa je mogoče klasično glasbo, ki ustvari nekaj zelo zapomljivih prizorov. Oba filma se poigravata s simboli, Ex Machina je v tem oziru prepričljivejša (biblična imena junakov, navezava na grško tradicijo z naslovom, vpeljavo Prometeja in podobno). Zanimiv je tudi odnos do višje entitete; Ex Machina je boga izbrisala že kar v naslovu – cel izraz deus ex machina izhaja iz grške tragedije, kjer označuje božanstvo, ki nepričakovano razreši dramski zaplet –, saj ga ne potrebuje več, v Chappieju pa Deon robotka takoj nauči poslušnosti s tem, da mu pove, da je njegov stvarnik in mu naloži pravila, ki se jih mora držati (ne uporabljaj orožja, ne kradi in podobno). Tako Chappie ostaja odvisen od stvarnika, se nanj obrača, ga spoštuje in časti, nasprotno pa je Ava dovolj samosvoja, da lahko deluje brez zaupanja v višjo silo. Chappie boga (človeka) ustoliči, Ava ga nadomesti – s seboj. Iz tega izhaja tudi pozicija manipulacije: Ava je zmožna manipulirati druge, Chappieja pa nadzorujejo in nadvladajo drugi.

 

Videti je tudi to, da pri Ex Machini opazujemo nekakšno genezo umetne inteligence, pri Chappieju pa le njene posledice. Ava mora namreč najprej opraviti Turingov test (sicer precej predrugačen in prilagojen za osebni pristop k robotki), ki bo odločil, ali je res sposobna kritičnega presojanja in samostojnega razmišljanja, Chappie pa naj bi ta test že nekako opravil, saj je vsega tega že zmožen (tu bi se seveda dalo razpravljati, ali lahko s pomočjo Turingovega testa dejansko razsodimo o AI, toda za zdaj pustimo še nekaj pomislekov v domeni znanstvene fantastike. To je seveda vprašljivo, saj motivi za njegova dejanja ne izhajajo vedno jasno iz njega samega, ampak deluje popolnoma naiven, zaupljiv in otročji ter izjemno dovzeten za manipuliranje. Seveda je možno, da je bila tudi Ava taka na svojem začetku (Chappie se skozi zgodbo razvija in raste kot otrok, le hitreje), a vseeno mora najprej skozi test, da dokaže, da je res to, za kar jo ima Nathan, pri Chappieju pa smo primorani verjeti, da je dejansko inteligenten. To dokazuje njegovo čustvovanje, ki je povsem pristno in mu je namenjeno tudi veliko intimneje zasnovanih prizorov, manj pa njegovo »razmišljanje«, saj se zdi, da mu je vse preveč stvari zapovedanih, naročenih, prepovedanih, obenem pa vanje niti ne dvomi, ampak jih (preveč) preprosto sprejema. Njegov potencial za samostojno odločanje se sicer začne kazati bolj proti koncu filma, toda problem je v tem, da intence še vedno niso čisto jasne – pogosto se sprašujemo, ali je vse to res dognal sam. Stvari se v Chappieju dodatno zapletejo še z omenjanjem zavesti, nasploh je celoten aspekt zavesti v filmu obravnavan površno, preveč posplošeno in poenostavljeno. Ravno ta odsotnost problematiziranja tako AI (ki mu Ex Machina nameni praktično cel film) kot tudi zavesti je eden izmed problemov, zaradi katerih Chappie ne prepriča popolnoma.

 

In ravno iz povedanega izhaja glavna šibkost drugače odličnega Chappieja – na račun divjih akcijskih prizorov se premalo ukvarja s tistim, kar ima kot tematika velik potencial, če pa kaj obdela, to naredi zelo na hitro ter mimogrede. Tudi v primerjavi z izjemnih Blomkampovim Okrožjem 9, v katerem je šokiral z inovativnostjo in neobremenjenostjo ter ponudil čisto samosvoje neukročen izdelek, je Chappie premalo drzen, na mestih celo preveč klišejski, sploh v nekaterih hitrih (deus ex machina, anybody?) rešitvah. Tudi njegov konec je preveč marketinški, kar pa lahko upravičimo s tem, da si režiser pušča odprte možnosti za nadaljevanje. Nesporno vsebinsko bolj dodelana je Ex Machina, saj ji uspe ustvariti srhljivo in poglobljeno dramo, ki se ostro stopnjuje in osupne z nekonvencionalnim koncem, ki si ga tako pretresljiv film tudi zasluži.

               
Chappie & Ex Machina