26. 3. 2016 / Film/TV

Podlih osem (The Hateful Eight)

Podlih osem, osmi film Quentina Tarantina, bi lahko bil namesto leta 2015 posnet leta 1965; zdi se, kot bi nanj pozabili in bi petdeset let sameval v kleti kakšnega filmofila, končno pa bi ga po naključju odkrili in začudeno opazili, da ga ne bremenijo omejitve tistega časa. Ponaša se z avtentičnim vzdušjem, uverturo in premorom, naštete elemente pa dopolnjuje z oskarjem in zlatim globusom ovenčana glasbena podlaga neuničljivega, danes 87-letnega Ennia Morriconeja, ki je ravnokar postal najstarejši dobitnik oskarja vseh časov ter se je kljub delu v drugih zvrsteh k skladanju glasbe za vestern vrnil po kar 35 letih, čeprav je njegovo ime od nekdaj sinonim za ta žanr.

 

Tarantinova ljubezen do filmskega medija je kot vedno razvidna iz številnih poklonov njegovi zgodovini: naslov je seveda aluzija na znamenit vestern Sedem veličastnih (The Magnificent Seven, 1960), obenem pa je nadvse zgovorno dejstvo, da je za snemanje uporabil 70-milimetrski trak, ki je dandanes že skoraj pozabljen. Ta omogoča nenavadno visoko resolucijo in je med drugim značilen za filme Ben-Hur (1959), Lawrence Arabski (Lawrence of Arabia, 1962) ter Vesoljsko odisejo (2001: A Space Odyssey, 1968).

 

Ta nekonvencionalen film se odvije kot nekakšna tragikomična gledališka igra na divjem zahodu, v kateri je najti zametke tipične kriminalke Agathe Christie, a je obenem začinjena s precejšnjo mero politične nekorektnosti ter je kljub pikolovski pozornosti glede podrobnosti mnogo bolj kaotična in razpuščena.

 

Nekaj let po ameriški državljanski vojni se je lovec na glave po imenu John Ruth (Kurt Russell), ki slovi po tem, da zločince zmeraj pripelje pred vislice (v nasprotju z drugimi, ki jih preprosto ustrelijo), z razvpito razbojnico Daisy Domergue (Jennifer Jason Leigh) pod roko zaradi snežnega meteža prisiljen zateči v galanterijo. S seboj po naključju pripelje še enega lovca na glave (Samuel L. Jackson) ter domnevnega šerifa bližnjega mesta Redrock, na cilju pa naleti na rablja, Mehičana, kavboja in ostarelega zavezniškega generala. Pa so v tej pisani druščini nenavadnih likov res vsi to, za kar se izdajajo?

 

S slogom pisanja, ki je tako značilen, da bi lahko bil avtorsko zaščiten, Tarantino postreže z živahnimi dialogi, ki neutrudno poganjajo izvirno zgodbo. Prav to je tisto, na kar film stavi: zdi se, da tudi najnaprednejši posebni učinki (ki se jih seveda v širokem loku ogne) ne sežejo do kolen dobri pripovedi. Slednja se odvije tako rekoč na eni sami lokaciji, zato je ena številnih odlik Podlih osem tudi klavstrofobičnost, ki narašča s stopnjevanjem napetosti. Takrat po Tarantinovih besedah spominja na Stvor (The Thing, 1982) Johna Carpenterja, iz katerega pobere (resda neuporabljeno) Morriconejevo skladbo in v katerem prav tako igra Kurt Russell. V čudovitih kadrih je zajeto vse, kar mora gledalec videti, nič več in nič manj, rezi pa so uporabljeni premišljeno ter ekonomično. Kljub številnim preobratom film ni nikdar prenasičen z dogajanjem; pravzaprav je njegov tempo navadno umirjen in skoraj sproščujoč. Prav zato nenadni izbruhi besednega in fizičnega nasilja toliko bolj presunejo. Dejstva, da se zares zgodi bore malo, filmu konec koncev ne moremo šteti v škodo, saj zaradi odličnega scenarija to ni moteče oziroma, bolje rečeno, sploh ni opazno. Piko na i doda izvrstna igra celotne zasedbe. Morda najbolj prepriča Russell, toda tudi Leigh, Jackson in Roth so vsi po vrsti sijajni.

 

Tarantino se je vrnil h koreninam in se zgledoval po lastnem prvencu Stekli psi (Reservoir Dogs, 1992): znova je posnel študijo odtujenosti, le da je kot platformo tokrat uporabil vestern namesto kriminalke. Podlih osem se iz skrajno nenavadnega predstavnika zvrsti postopoma prelevi v napet triler, ki okrog občinstva počasi, a vztrajno zateguje zanko. Ko se po treh urah, ki se končajo s skrajno krvavim razpletom in s skoraj spokojno razsnovo, oglasi pesem There Won’t Be Many Coming Home Roya Orbisona, lahko le pokimamo.

 

Kar se tiče režiserjevega nedavnega opusa, je film Podlih osem – čeprav ne preseže Neslavnih barab (Inglourious Basterds, 2009) –, po nekam preprostem in razkuhanem Djangu brez okovov (Django Unchained, 2012) vrnitev v formo.