10. julij, 2015 / Film/TV

Pobesneli Max: Cesta besa (Mad Max: Fury Road)

Aljaž
Vogrin

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

V filmu obstajajo žanri, ki želijo iz gledalca izvabiti točno določen odziv. Komedija želi vzbuditi smeh, drama otožnost, grozljivka strah, akcijski film pa vznemirjenje, po možnosti neprestano. Hitro se zalomi: povprečne predstavnike kvari nepregledna režija, poleg tega skušajo pogosto zgolj dajati vtis, da se vseskozi nekaj dogaja. Dobri filmi se obema problemoma izognejo, a žal med njimi tudi najbolj energični in divji trpijo za številnimi postanki. Tako je bilo med drugim z Lovom za izgubljenim zakladom, Terminatorjem in njegovim nadaljevanjem, Osmim potnikom 2 ter s filmi V zmajevem gnezdu, Umri pokončno, Hitrost in Brez obraza, v zadnjih letih pa velja omeniti 13 morilcev, Misijo: Nemogoče – protokol duh in Skyfall. Temu prekletstvu se v veliki meri ogne izvrstna Racija: njen tempo je bliskovit, njeni pretepi izjemni, a je vendarle nekako prizemljena – če nič drugega, si lahko vsaj predstavljamo, kako so jo posneli. Si je popolnost torej greh želeti, zlasti v novejših, s posebnimi učinki prepojenih časih? Z eno besedo: ne.

 

Ker je četrti del Pobesnelega Maxa s podnaslovom Cesta besa porodne krče doživljal več kot desetletje, je presenečenje toliko večje. Kdo bi si mislil, da bomo namesto ožemanja, značilnega za tovrstna nadaljevanja starih serij, ki bi v najboljšem primeru pomenilo zgolj pogreto jed, dočakali mojstrovino? Zaslužen je danes sedemdesetletni George Miller. Zastopnik stare šole, analogni režiser v digitalnem svetu, je dokazal, da je še zmeraj mojster zvrsti, da v treh desetletjih, ki so minila od Thunderdoma, ni izgubil niti kanca zagnanosti in da jo je kvečjemu pridobil. Presegel se je – posnel je najboljšega Pobesnelega Maxa doslej in jo podkuril pol mlajšim od njega: zdi se, da bo Hollywood zdaj nenadoma zbujen in prisiljen ukrepati.

 

Miller premeteno kombinira dva diametralno nasprotna pristopa in iz vsakega pobere najboljše. Sapo jemajočemu, že kar opolzkemu zaporedju akrobacij, s katerim nam postreže, daje poseben pečat dejstvo, da so se zares zgodile, k računalniškim učinkom pa se zateče le, kadar ne gre drugače in jih obenem uporabi v svoj prid – navsezadnje omogočajo trike, ki v sedemdesetih in osemdesetih letih še zdaleč niso bili izvedljivi. Rezultat je učinkovita redefinicija žanra, njegov mejnik, ki bo v prihodnje po vsej verjetnosti služil kot predmet zgledovanja in občudovanja, a hkrati zavisti.

 

Kljub vedenju, da bo protagonist preživel, smo velik del Ceste besa na nogah: film je strukturiran kot en sam dolg pregon in se zares ustavi le enkrat. Poleg tega Miller dobro ve, da je film vizualni medij; raba dialoga je minimalna in spominja na Vesoljsko odisejo in zlasti Gravitacijo ter ni nič manj učinkovita. Poskrbi, da je vrnitev avstralske ikone predvsem izkušnja.

 

Postapokaliptični vestern na kolesih ponosno nosi oznako R in je simfonija, ki je kaotična, a obenem načrtovana do najmanjše podrobnosti. Večkraten ogled je obvezen, kajti kljub povsem dojemljivi akciji je dogajanje tako zgoščeno, da terja obilico pozornosti. Bržda gre za nekakšen rekord: od stodvajsetih minut jih je približno devetdeset prežetih z adrenalinom. Norost kipi iz vseh por: nenavadni liki z nenavadnimi imeni govorijo v nenavadnem dialektu in vozijo nenavadne avtomobile. Ob mojstrsko dodelanih akcijskih prizorih in divji glasbi, ki dela iz filma tudi nekakšno rock opero, do obisti izprijena poetičnost sledi sama od sebe.

 

Energiji, ki preplavlja film, spretno parirajo umirjeni trenutki. Ostroumnosti v njih ne manjka; osvežujoče je denimo, da so med stranskimi osebami skoraj izključno ženske. Nastali feminizem preglasi le ena tematika: preživetje, seveda. »Kaj smo pripravljeni narediti zanj in kaj ostane od nas, ko je naš edini cilj?« se sprašujemo. Še zlasti ostrmimo ob zaključnem citatu.

 

Izrazito naklonjena kritiška reakcija je zaslužena in popolnoma razumljiva: Miller nas je opomnil, kaj besedna zveza »akcijski film« pravzaprav pomeni. Ali pa kar naučil – morda tega doslej sploh nismo vedeli.

Mad Max (3)