25. julij, 2016 / Film/TV

The Path (Pot, 1. sezona)

Veronika
Šoster

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Ameriške drame se nam vedno zdijo precej resnične in verjetne; razlog morda leži v razdalji med »tukaj« in »tam« ali pa v velikosti in raznolikosti te »dežele svobodnih ljudi«. Mogoče tudi v tem, kako zelo smo fascinirani nad njihovo kulturo, nad deželo, za katero se zdi, da se tam lahko zgodi vse.

 

Motoristične tolpe, ki vodijo celotno državo kot v Sinovih anarhije (Sons of Anarchy, 2008–2014)? Zakaj pa ne. Serijski morilec/maščevalec, ki je pri Miami PD zaposlen kot forenzik, kot je Dexter? Serija, predstavljena tako realistično, da bi bila z lahkoto posneta kot dokumentarec. In prav zaradi te verjetnosti in iluzije resničnosti The Path, Hulujeva težko pričakovana in močno oglaševana serija, ne razočara.

 

Dobrodošli v severovzhodnem ameriškem mestecu, o katerem ne izvemo prav veliko in ki je le še eden izmed krajev nekje med Los Angelesom in New Yorkom. Prebivalci se zdijo neverjetno prijazni, če ne že kar neverjetno čudoviti. Delajo skupaj, skupaj preživljajo prosti čas, poleg tega pa še radi pomagajo drug drugemu.

 

Aaron Paul (»Se mi je zdelo, da se ga spomnim iz tiste serije o metamfetanimu!«) nikoli ne razočara. V The Path pa, ob izjemni in osupljivo lepi Michelle Monaghan, ki v seriji igra njegovo ženo Sarah, igra družinskega človeka Eddija Lane-a.

 

Njuno vsakodnevno družinsko življenje se nam zdi domače in znano, celotna serija pa spremlja dogodke njune družine, mestne skupnosti ter »gibanja«. Gibanja? Veseli me, da ste vprašali. Gibanje se imenuje Meyeristično gibanje (in ni religiozno), pripadajo pa mu pravzaprav kar vsi prebivalci. Ja, vse skupaj se res sliši kot nekakšen kult, ampak to zagotovo ni.

 

Navdušujoča predstava Paula in Monaghanove je še izpopolnjena z izjemnim igralcem Hughom Dancyjem (ki se ga mnogi morda spomnijo iz serije Hannibal), v The Path pa igra Cala Robertsa, enega od predanih voditeljev Meyerističnega gibanja. Prav tako navdušijo tudi ostali člani igralske zasedbe.

 

Že od prve epizode, ko se gledalec sicer že počuti udobno in domače v domu družine Lane, blizu pa mu je tudi Meyeristično gibanje, je očitno, da se pod navidezno krinko popolnosti dogaja nekaj več. Meyeristično gibanje ima svoja pravila, terminologijo ter rituale, zdi pa se tudi, da ima vsaj en skrivni motiv.

 

Meyeristi se želijo znotraj gibanja povzpeti po »družbeni lestvici« z razsvetljenjem, osebnostnim razvojem ter s prepiri in zdrahami. Že v začetnih epizodah, ko gledalec spremlja družino Lane ter delovanje Meyerističnega gibanja, je jasno, da gibanje ne temelji le na zavračanju zunanjega sveta ter občasnih izpovedih in priznanjih.

 

Za toplo, prijetno zunanjostjo skupnosti prežijo temne skrivnosti, čustveni nemiri ter grenka negotovost. Kar se na začetku zdi kot prijetna prijateljska skupnost, se kmalu izkaže za prostor, kjer si (sicer prostovoljno) zaklenjen v temno sobo kesanja brez oken, kjer šamansko vodene halucinacije niso le priporočene, ampak nujne za razvoj in napredek.

 

Tekom serije se v Eddiju, ki se gibanju pridruži kasneje, začnejo pojavljati dvomi. Kljub Sarahini neomajni veri in zavračanju njegove družine ter skupnosti vseh načinov razmišljanja in življenja, drugačnih od njihovega, Eddie počasi opaža razpoke v poti in se jih odloči raziskati, kar želijo voditelji skupnosti na vsak način preprečiti.

 

Ko začenjajo Eddijevi dvomi rušiti stabilnost njegovega družinskega življenja, se Cal iz energičnega, karizmatičnega ter ambicioznega voditelja počasi sprevrača v fanatičnega tirana, za katerega meje, ko pride do gibanja, ne obstajajo, Sarah pa ga podpira pri vsaki njegovi odločitvi. Občasni okultni namigi držijo gledalce v limbu. Vedno le implicitno namigujejo, a nikoli eksplicitno ne izrazijo stopnje spiritualnosti gibanja, kar Eddija ter gledalce pušča negotove.

 

Na tej točki se dogodki iz serije tudi v resničnosti (v svetu izven televizije) zdijo povsem smiselni ter realni. Vprašljiva gibanja/religija, ki povzročajo družbeno zaskrbljenost, so del naše realnosti, prav tako kot osebni dvomi in negotovosti, ki povzročajo družinske nemire.

 

Morda je vse že kar preveč realno. Medtem ko sta igranje ter scenarij tekom serije brezhibna, se pravzaprav do konca prve sezone ne zgodi prav veliko. Seriji v bran – liki so odlično razviti in dodelani –, pomanjkljivost pa je, da razen tega ne naredijo nič kaj več.

 

Serija vseeno ni čisto brez razburljivih dogodkov – zgodba se, sicer počasi, razvija in razkriva, epizode pa so lahko gledljive ter niti najmanj dolgočasne (tudi če samo zaradi ustvarjene napetosti). Vseeno pa celoten razvoj serije do zadnje epizode deluje antiklimatičen, saj se zdi, kot da lahko za vsakim temačnim, šokantnim dogodkom pride še naslednji. Če bi serija spremljala resnične novice iz Združenih držav, bi si dogodki zagotovo venomer sledili.

 

Osebno že nestrpno pričakujem naslednjo sezono. Paul, Monoghanova ter Dancy so ustvarili magnetno privlačnost, zaradi katere je serija zelo lahko gledljiva. Izjemna ekipa scenaristov je napisala realne dialoge ter razvoj dogodkov in ne dvomim, da jim bo to uspevalo še naprej. Ne glede na vse pa sem trenutno rahlo frustriran – zdi se mi namreč, da me Pot ni vodila, kamor sem si želel.

 

Recenzijo je iz angleščine prevedla Živa Pur.

 

Napovednik za serijo:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=-CJGX50Pt4s[/embedyt]

                                        
(69) the path