Asako I & II mora biti eden od najbolj tenkočutnih filmov letošnjega LIFFa.
Film Divje življenje morda ni tako divji kot Krožna cesta (Revolutionary Road, 2008) ali tako odbit kot lanskoletno liffovsko Pokvarjeno predmestje (Suburbicon, 2017); gradi ga počasen, a premišljen tempo, rušijo pa lastni liki.
Posrečena kombinacija art filma in B filma, ki z lahkoto lovi ravnotežje med skrajnostmi obeh svetov.
Panahi s Tremi obrazi tako ustvarja edinstveno pripovedno tehniko nekakšnih kot-da-(ne)filmov, ki jih lahko snema kljub prepovedi iranske vlade in pošilja na mednarodne festivale. In z njimi širi svoje občutenje sveta.
Kot je v istoimenskem romanu, ki je bil med nominiranci za Bookerjevo nagrado, zapisal že britanski avtor Ian McEwan, se Na obali Chesil dogaja tik pred velikimi družbenimi spremembami – seksualno revolucijo – v katere sta vpeta Florence in Edward.
Ruski režiser je po veličastnem Leviatanu (2014) postregel z bolj osebnim, a prav tako učinkovitim filmom, ki podaja kritiko ruske družbe.
Dogajanje se naplete okoli očeta in sina, obtoženega preprodajalca drog Frenkija in osnovnošolca Malija. Frenki po štirih letih pride iz zapora z enim samim ciljem: dobiti skrbništvo nad sinom, ki je medtem živel pri dedku in babici, maminih starših.
Spike Lee, samosvoj ustvarjalec, čigar opus je nekoliko neenoten, je s Črnim KKKlanovcem dostavil enega svojih najboljših filmov zadnjih let.
V svojem filmskem prvencu William Oldroyd na filmski oder postavi zgodbo Lady Macbeth, sicer navdihnjeno po romanu ruskega romanopisca Nikolaja Leskova, v njej pa je mogoče zaznati pridih viktorijanskega noirja.